Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki mimo gradbenega dovoljenja in soglasja tožnika posegli v skupne temelje, kar je imelo za posledico razpoke na stenah, premik sten in da se vrata na tožnikovi hiši težko zapirajo, ima tožeča stranka interes na prepovednem delu tožbenega zahtevka. Na to ne more vplivati dejstvo, da sta toženi stranki dokončali dela in da je bilo samo podbetoniranje objekt za celotno stavbo koristno, saj ni šlo za časovno nujna dela.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno glasi: "Prvotožena stranka je kot investitor naročila pri izvajanju del na P. hiši, drugotožena stranka pa ni ustavila del na skupnih temeljih tako, da je brez soglasja tožnika in brez gradbenega dovoljenja v začetku novembra 1990, kar je tožnik ugotovil 18.11.1990 in

23.1.1991, posegla v skupne temelje hiše, ... trg 18 in ... trg 19, zaradi česar so se na hiši ... trg 19 pojavile razpoke na stenah ter so se stene premaknile zaradi česar se vrata v tej hiši ne zapirajo več normalno in s tem motila tožnika na zadnji mirni posesti hiše ... trg 19. Toženi stranki sta v bodoče dolžni vzdržati se v 1. odstavku opisanih motitvenih ravnanj ali podobnih ravnanj in s tem motiti tožečo stranko v njegovi posesti hiše ... trg 19, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več in drugače, se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 47.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je prvotožena stranka kot investitor in naročnik ter nadzorni organ pri izvajanju del na objektu P. hiša ni ustavila del na skupnih temeljih in da je brez soglasja tožnika in brez gradbenega dovoljenja v začetku novembra 1990 in naprej, drugotožena stranka pa kot izvajalec gradbenih del posegla v skupne temelje hiše, zaradi česar so na hiši nastale razpoke na stenah, stene so se premaknile in vrata na hiši tožnika se niso zapirale in ugodilo je prepovednemu zahtevku. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov obeh toženih strank.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nesporna dejstva, da sta toženi stranki posegli v skupne temelje s podbetoniranjem, da je prišlo do opisanih škodljivih posledic na hiši tožnika, da sta toženi stranki to delali brez soglasja tožnika v nasprotju z gradbenimi predpisi in vseeno sodišče sklepa, da ni podano motenje posesti. Pritožbeno sodišče pa je v sklepu z dne 4.5.2000 zapisalo, da stabilnost stavbe predstavlja ekonomsko korist, ki jo tožnik želi ohraniti in kažejo na pravni interes na prepovednem zahtevku.

Ugotavljanje ekonomskega interesa v motenjski pravdi ima pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da gre za šikanozno tožbo in zlorabo pravic po ZTLR. Nosilna stebra hiše sta bila zaradi posegov toženih strank premaknjena, nastale so škodljive posledice zaradi samovolje toženih strank in kljub intervenciji gradbene inšpekcije tožena stranka ni ustavila del. Zato je podan pravni interes na prepovednem delu. Sodišče prve stopnje nerelevantno ugotavlja, da gre za strokovno saniranje, da stabilnost ni ogrožena, kar za motenje posesti ni pomembno. Motenje posesti ne postane dovoljeno, če bi bilo motenje strokovno izvedeno, saj nedopustno ravnanje ne more biti strokovno pravilno. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje ekonomskega interesa, ker naj bi bila stabilnost objekta opravljena strokovno ni mogoče pritrditi. V hiši je prišlo do premikanja sten, hiša je bila dejansko nestabilna in zato je prišlo do poškodb. Izvedenec je ugotovil, da manjka soglasje tožnika in manjka gradbeno dovoljenje. Strokovnost motitvenih dejanj pa ne pomeni, da tožnik nima pravnega interesa. Ni mogoče pritrditi ugotovitvam sodišča, da bi izvedenec potrdil stališče prvotožene stranke, da je bil motilni poseg nujen. Izvedenec je ugotovil, da je šlo za potrebna dela, a ne za časno nujna dela. Take časovne komponente v konkretnem primeru ni bilo, kar je napisano na zapisniku. Nujnost je le v funkcionalni komponenti v smislu potrebnosti izvede del. Izvedenec je ugotovil, da bi se sanacija lahko izvedla z injeciranjem ali s podbetoniranjem in zaslišan na glavni obravnavi je povedal, da bi se težko odločil za način, ker takratnih razmer ni videl in le načelno lahko reče, da bi se odločil za podbetoniranje. Ni pa izvedenec potrdil teze tožene stranke, da bi šlo za časovno nujnost. Zato ni mogoče šteti, da gre za ukrepe v skrajni sili oziroma ob dovoljeni samopomoči. Določba 634. člena ZOR ureja primer nepredvidenega dela, ki je tako nujno, da izvajalec ne more priskrbeti poprejšnjega soglasja naročnika. Zakaj na silo oziroma samopomoč mora iti za kumulativno povezanost časovne in funkcionalne nujnosti. Tožnik opozarja, da je na sestanku s toženima strankama 23.11.1990 bilo dogovorjeno, da izvajalec gradbenih del na skupnem temelju ne bo izvajal nobenih del, dokler ne bo gradbenega dovoljenja, kljub temu sta toženi stranki nadaljevali z deli in protipravnim ravnanjem.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba sicer graja izpodbijani sklep glede ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je za pritožbo sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki povzema ugotovitve izvedenca gradbene stroke in trdi, da naj bi sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca o tem, da je šlo za nujen poseg. Pritožbeno sodišče je preizkušalo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede smiselno zatrjevanih nujnih del oziroma skrajne sile in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je šlo za nujna in potrebna dela gledano iz funkcionalnega vidika (stran 4 sodbe). Izvedenec je tudi pojasnil, da se pri rekonstrukcijah in obnovah starejših objektov včasih pokaže, kateri način in obseg sanacije je najboljši in po mnenju izvedenca se izvajalec strokovno pravilno odločil, da skupne temelje podbetonira in ne injecira, kot je bilo predvideno v ustreznih dovoljenjih. Šlo za funkcionalno nujnost, glede stabilnosti stavbe, ne pa za časovno nujnost v pomenu, da toženi stranki ne bi mogli prekiniti del in pridobiti ustreznih dovoljenj in soglasij.

Zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Pač pa je pritožba pravilno opozorila na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo pravilno materialnopravno podlago, ki je veljala v času motenja posesti, to so določbe 71. člena do 80. člena ZTLR, ki so urejale posest in posestno varstvo. V konkretnem primeru je restitucijski del zahtevka tožeča stranka umaknila, tako, da je ostal ugotovitveni del oziroma opis dejanja in prepovedni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so razpoke na stenah nastale zaradi premika sten, kar se je zgodilo zaradi spornega podbetoniranja in zato so nastale škodljive posledice na tožnikovi hiši. Vendar je menilo, da ker je bilo podbetoniranje koristno in strokovno opravljeno, ne gre za motenje posesti in torej tožeča stranka nima ekonomskega interesa na tožbenem zahtevku.

Vendar je materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu zmotno. Pritožba ima prav, ko opozarja, da ni mogoče motitvenega dejanja presojati po tem, ali je strokovno opravljeno ali ne. Gre za ugotovljeno dejstvo, da sta toženi stranki ravnali mimo gradbenih dovoljenj in mimo tožnikove volje, ki je naredil vse, da bi se ta dela ustavila. Dejstvo je, da je na tožnikovi hiši nastala posledica, ki pomeni motenje posesti, saj gre za razpoke na stenah in težje zapiranje vrat, kljub temu, da sama stabilnost hiše ni ogrožena.

Toženi stranki se nista držali pridobljenih dovoljenj in nista ustavili del. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da varstvo posesti v konkretnem primeru ne more biti pravno utemeljeno. Kot je bilo zapisano že v sklepu z dne 4.5.2000 je ekonomski interes posestnika stvari lahko v tem, da ostane obstoječe stanje nespremenjeno in si ne želi nadaljnjih razpok na stenah oziroma težav z zapiranji vrat. Zaradi prenehanja del oziroma dokončanja del restitucijski zahtevek res ni bil mogoč, vendar ima tožeča stranka še vedno pravni interes na prepovednem zahtevku. Dejsvo, ki ga navaja sodišče prve stopnje in sicer da je tožnik v pretežni meri lastnik hiše, še ne pomeni, da investitor ne bi mogel naročiti nekih novih del pri toženi stranki na skupnih temeljih brez soglasja tožnika in brez gradbenega dovoljenja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi v opisanem obsegu delno ugoditi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani sklep spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v opisanem delno ugodi.

Pač pa pritožba nima prav v delu, ko se z delom zahtevka ukvarja z razmerji upravno-pravne narave (del zahtevka, da je tožena stranka kot investitor in nadzorni organ pri izvajanju del ni ustavil del na skupnih temeljih, drugotožena stranka pa kot izvajalec ni ustavil del), saj se iz tožbene podlage da razbrati, da gre za nadaljevanje del po tem, ko je tožnik pri gradbeni inšpekciji dosegel odločbo o ustavitvi del. V tem delu zahtevek nima podlage v materialnopravnih določbah ZTLR, saj se spušča v javno pravna ramerja oziroma pravico, ki ni stvar tožbe za motenje posesti. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP).

Izrek o stroških pravdnega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je del tožbenega zahtevka umaknila, z delom tožbenega zahtevka je tudi propadla. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o stroških tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

Tožeča stranka je uspela s polovico svoje pritožbe, glede preostalega dela tožbenega zahtevka, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo polovico pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni po Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah ter skupaj z DDV znašajo 94.100,00 SIT oziroma polovico, kar je 47.050,00 SIT. Tožeča stranka je ves čas zahtevala tudi zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov, zato jih je bilo treba priznati od seje senata pritožbenega sodišča dalje do plačila.