V primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi.
Tožba se zavrže.
1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka). Odločila je, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 13. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka).
2.V obrazložitvi je tožena stranka med drugim pojasnila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen dne 22. 8. 2023 s strani Republike Hrvaške, ki je dne 13. 6. 2025 sprejela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.
3.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri je predlagal, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.
4.Sodišče je v navedeni zadevi 3. 9. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. S sodbo I U 1354/2025 z dne 3. 9. 2025 je sodišče tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 217/2025 z dne 12. 12. 2025 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
5.Naslovno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča prejelo dne 19. 12. 2025 in jo vročilo strankam. Tožena stranka je dne 23. 12. 2025 sodišče obvestila, da je ugotovila, da je v obravnavani zadevi rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III potekel dne 13. 12. 2025.
6.Po poizvedbi sodišča, ali bo tožena stranka glede na navedeno obvestilo postopala po drugem odstavku 51. člena ZMZ,2 je ta odgovorila, da bo po prejemu pravnomočne odločitve sodišča sklep razveljavila in obravnavala tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Vsa navedena pisanja so bila vročena tudi tožniku, ki se na njih ni odzval.
7.Tožba ni dovoljena.
8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
9.V zadevi ni sporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem tožnika, to je od dne 13. 6. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja tožnika ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji.
10.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.3
11.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se v takšnem dejanskem položaju, ko se torej predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.4 Vrhovno sodišče v takšnih primerih izpostavlja tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ter doda, da mora tožena stranka v takšnih primerih na tej podlagi in ob zavezi načelu zakonitosti ravnati na navedeni način, torej razveljaviti svoj sklep ter obravnavati prošnjo. Tak je tudi obravnavani primer.
12.Ker so torej nastopile okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi. Zato je treba njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
2Ta določa: Če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.
3V obravnavani zadevi nesporno ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.
4Gl. npr. sklep I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024 in sklep I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024, prim. I Up 123/2025 z dne 8. 7. 2025.