Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo oziroma uporabilo določbo drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Skritost premoženja utemeljuje subjektivno nevarnost oteženega poplačila terjatve.

Čeprav so pogoji za izdajo začasne odredbe strogi in jih je treba razlagati restriktivno, njihova uporaba ne sme biti preveč omejujoča. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju svoje odločitve med drugim sklicuje na pravno teorijo, vendar pri tem spregleda, da ta le povzema sodno prakso in pri tem celo opozarja, da je obstoječa sodna praksa preveč rigidna in da bi sodišča morala omiliti presojo tega pogoja, da bi institut začasnih odredb v praksi v večji meri služil svojemu namenu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožencev (po nasprotni tožbi tožnikov)1 za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se v korist tožencev kot upnikov in v breme tožnice kot dolžnice za čas veljavnosti te začasne odredbe tožnici prepovedalo odtujitev in obremenitev solastniškega deleža do 4577/5551 v razmerju do celote na nepremičninah parc. št. 3494/1, 3494/2, 3493/4, 3495/4, 3493/3, 3495/3, 3493/1 in 3495/1, vse k. o. X, ki ga ima tožnica glede na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II N 749/2013 z dne 10. 7. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2001/2021 z dne 17. 2. 2021 in sodno poravnavo v tej pravdni zadevi z dne 22. 2. 2022, ter nepremičnin parc. št. 3495/1 in parc. št. 3492/2 iste k. o. v celoti.

2. Toženca sta zoper sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavljata, da netransparentno in neobičajno poslovanje tožnice utemeljuje subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tožničino preusmerjanje denarnih prejemkov izkazuje subjektivno nevarnost, da bo v bodočnosti skrila tudi svoje ostalo premoženje (nepremičnine), s tem pa tožencema povsem onemogočila ali vsaj bistveno otežila bodočo izterjavo vtoževane terjatve. Iz sklepa o izvršbi z dne 18. 1. 2021, ki sta ga toženca priložila predlogu za izdajo začasne odredbe, izhaja, da tožnica judikatne terjatve tožencev v višini nekaj manj kot 5.000 EUR ni plačala, zato sta morala zoper njo začeti izvršbo. Iz sklepa izvršilnega sodišča z dne 17. 10. 2022 izhaja, da izvršba tožencev ni bila uspešna. Nastopila je situacija iz tretjega odstavka 141. člena ZIZ, ko je tožnica (šele) potem, ko je bila uvedena izvršba tožencev, na svoj bančni račun prenehala prejemati denarne prihodke in jih poslej že eno leto neprekinjeno ne prejema več. Svoje dohodke zdaj prejema drugje, tožencema skrito. Tožnica tudi odkrito ne priznava njunih pravic in jim nasprotuje, čeprav je o njih pravnomočno odločeno. Ne spoštuje pravnomočnih sodb. Navedbe tožencev v tej smeri v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niso preizkušene in je podana absolutna postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje pa je napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o domnevni poslovni izgubi tožnice je protispisna. Toženca sta v predlogu za izdajo začasne odredbe zelo konkretno opisala, zakaj je sklepati, da tožnica svoje prihodke preusmerja drugam, zaključek sodišča prve stopnje o pavšalnosti njunih navedb je protispisen. Neupravičeno je morebitno pričakovanje sodišča prve stopnje, da bi morala toženca kot upnika konkretno pojasniti in izkazati tudi, kako točno, kam in komu je tožnica preusmerila svoje prihodke. Tega po naravi stvari ne moreta (iz)vedeti, niti zakonodajalec takega pogoja v drugem odstavku 270. člena ZIZ ni predpisal. Če bi upnik to vedel, to premoženje ne bi bilo skrito. Sicer pa to, kam je tožnica preusmerila svoje denarne prejemke, ni bistveno, saj je odločilno le, da jih je tožnica v vmesnem času preusmerila iz svojega edinega bančnega računa nekam drugam, kjer tožencema kot upnikoma niso več dosegljivi in sledljivi. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju stališča, da preusmeritev prihodkov ne pomeni izkaza subjektivne nevarnosti, sklicevalo na dve odločbi, od katerih ena (VSK Cp 97/99) ne vsebuje te argumentacije, druge (VSL I Cp 3822/2007) pa ni mogoče najti. Danes ustaljena sodna praksa je ravno obratna (VSL I Cpg 243/2021, VSC I Ip 190/2021, VSL I Cp 1501/2021, VSL I Cp 2132/2020 ter na VSRS III Ips 78/99 in VSL I Cp 1750/2016). Za obstoj subjektivne nevarnosti, nasprotno od navedbe sodišča prve stopnje, ni treba, da bi imel dolžnik pri svojem ravnanju tudi izrecen cilj (direkten namen) onemogočiti poplačilo prav tiste upnikove terjatve, katere zavarovanje se predlaga. Dolžnikova krivda in namen za ugotovitev nevarnosti nista relevantna, drugačna presoja sodišča prve stopnje je zmotna in brez sleherne obrazložitve odstopa od ustaljene sodne prakse. Prav tako je nejasno stališče, da bi morala toženca izkazati, da je tožnica do sedaj že razpolagala prav s svojim nepremičnim premoženjem. Drugi odstavek 270. člena ZIZ za potrebe ocene subjektivne nevarnosti ne definira, da bi se morale aktivnosti dolžnika nanašati le na prav določeno ali morebiti prav na nepremično premoženje, temveč govori o dolžnikovem premoženju. Osnovna vsebina te norme je prav to, da s preteklega ravnanja dolžnika z nekim drugim (že odtujenim oziroma skritim) premoženjem sklepamo na nevarnost njegovega bodočega skrivanja še obstoječega (še ne odtujenega oziroma še ne skritega) premoženja. Pritožba se pri tem sklicuje na sodno prakso (VSL I Cp 1393/2021, VSL I Cp 431/2021).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Upnik mora verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo oziroma uporabilo citirano določbo. Ne drži, da sta toženca subjektivno nevarnost utemeljevala pavšalno. Povsem določno sta navedla okoliščine, iz katerih izhaja nevarnost, da bo uveljavitev njune vtoževane terjatve onemogočena. Izkazala sta, da njuna prejšnja izvršba proti tožnici ni bila uspešna, ker je ta na svoj račun prenehala prejemati denarna sredstva. Prvostopenjsko sodišče zgrešeno utemeljuje, da bi morala konkretno navesti, kam in kako jih je preusmerila. Iz narave stvari izhaja, da toženca tega ne moreta vedeti – ravno skritost premoženja utemeljuje subjektivno nevarnost oteženega poplačila terjatve. Sodišče prve stopnje tudi protispisno oziroma pomanjkljivo povzema njuno trditev, da tožnica nima namena resnično odtujevati ali obremenjevati nepremičnin, za katere sta predlagala prepoved razpolaganja in obremenitve. V predlogu za izdajo začasne odredbe sta dodala, da to ne pomeni, da tega premoženja nima namena prikriti s fiktivnimi ali fiduciarnimi posli. Navedla sta, da je glede na njeno dosedanje postopanje z denarnimi sredstvi in subjektivni odnos do pravic tožencev ter pravnomočnih sodb v njun prid verjetno pričakovati, da bo v primeru neuspeha v tej pravdi ali še pred njenim dokončanjem tudi nepremičnine prenesla s pravnimi posli na kakšnega fiduciarja ali povezano osebo ali pa jih zares unovčila in preusmerila le denar.

6. Če so te nepremičnine edino premoženje tožnice, ki je razvidno iz uradnih evidenc, bi skupek vseh navedenih okoliščinah lahko izkazoval nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Čeprav so pogoji za izdajo začasne odredbe strogi in jih je treba razlagati restriktivno, njihova uporaba ne sme biti preveč omejujoča. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju svoje odločitve med drugim sklicuje na pravno teorijo2, vendar pri tem spregleda, da ta le povzema sodno prakso in pri tem celo opozarja, da je obstoječa sodna praksa preveč rigidna in da bi sodišča morala omiliti presojo tega pogoja, da bi institut začasnih odredb v praksi v večji meri služil svojemu namenu.3 Ni zanemarljivo, da bo v primeru izdane začasne odredbe tožnica lahko nasprotna dejstva uveljavljala v ugovornem postopku.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe materialnega prava (ZIZ) in je zatrjevanemu ravnanju tožnice dalo prenizko težo. Posledično je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker tako ni ugotavljalo celega sklopa dejstev, pomembnih za odločitev o začasni odredbi, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj ob upoštevanju zgornjih stališč ponovno oceni pogoj subjektivne nevarnosti in ugotovi vsa preostala pravno pomembna dejstva (verjetnost terjatve, lastništvo nepremičnin, njihova vrednost). Višje sodišče ob tem opozarja, da je izdaja (izvršljive) začasne odredbe, kot je bila predlagana, mogoča le, če je tožnica (dolžnica) v zemljiški knjigi vpisana kot (so)lastnica.

8. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.

1 V nadaljevanju bo zanju uporabljena oznaka »toženca«, za tožnico (po nasprotni tožbi toženko) pa bo uporabljena oznaka »tožnica«. 2 Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 56. 3 Prav tam, str. 61-62. Avtorica celo predlaga, da bi tudi za zavarovanje denarnih terjatev zadoščala izkazana objektivna nevarnost (str. 68-69).