Jedro

Zavrnitev tožbe, ker je že potekel enoletni zakoniti rok za vložitev zahteve za popravek specifikacije za razdolžitev začasno uvoženega blaga (2 specifikaciji sta bili priloženi ICD dne 11.4. in 30.6.1989, zahteva za popravek pa je bila vložena 24.8.1990, torej po preteku roka).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Carinarnica je z odločbo (sklepom) z dne 22.10.1990 zavrgla zahtevo tožeče stranke za popravo količine v merski enoti v specifikaciji za razdolžitev začasno uvoženega blaga z dne 11.4.1989 in z dne 30.6.1989, ker je bila vložena prepozno.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila z izpodbijano odločbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na določbe 2. odstavka 270a. člena carinskega zakona. Meni, da je prvostopni organ v konkretnem primeru pravilno odločil, ker je zahtevo tožeče stranke za spremembo podatkov v specifikaciji za razdolžitev začasno razdolženega blaga zavrgel, ker ni bila vložena pravočasno. Kot nesporno je namreč ugotovljeno, da sta bili navedeni specifikaciji priloženi k izvoznima carinskima deklaracijama dne 11.4. in 30.6.1989, da pa je tožeča stranka zahtevo za spremembo teh specifikacij podala šele 24.8.1990 leta, to je po preteku zakonskega roka enega leta. Zavrnila je pritožbeno navedbo tožeče stranke, da gre za popravek po 219. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navedena določba namreč šteje za popravek pomote v imenih in številkah in druge pomote. V konkretnem primeru pa gre za zahtevo za spremembo količine blaga, ki je bistven element pri carinjenju. Taka količina pa se lahko spremeni le pod pogoji in v rokih, ki jih določa carinski zakon.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je tožba v celoti utemeljena, saj se tožena stranka ni držala pravil upravnega postopka in ni dovolila popravka očitnih napak v specifikacijah za razdolžitev začasno uvoženega blaga na podlagi 219. člena ZUP. Da je storjena očitna napaka izhaja iz dejstva, da je bil izvoz izvršen z vrsto izvoza: "izvoz blaga z vgrajenim začasno uvoženim blagom s šifro 15", da je bila v izvoznih carinskih deklaracijah vpisana klavzula, da je bilo blago začasno uvoženo zaradi vgradnje po uvozni carinski deklaraciji z dne 30.3.1989 in po odločbi carinske izpostave z dne 31.3.1989 in da je po normativu porabe materiala potrebno za eno os za prikolico 8 kosov zavornih oblog. Iz vpogleda v navedene listine izhaja, da sta specifikaciji za razdolžitev blaga nepravilno izpisani v zvezi s številom kosov za razdolžitev, saj je bil razdolžen po en kos zavorne obloge za eno os na prikolico. S takim načinom reševanja zahtevkov, ko je potrebno spreminjati specifikacije za razdolžitev začasnega uvoza, zaradi tega, da bi se lahko razdolžila evidenca o začasnem uvozu blaga, ki se vodi pri toženi stranki, si tožena stranka otežuje delo, saj še vedno izkazuje v svojih evidencah, da tožeča stranka ni vsega blaga vrnila v tujino, čeprav tožeča stranka lahko vsak čas dokaže z izvoznimi carinskimi deklaracijami in normativom porabe materiala, ki ga je potrdil prvostopni organ, da je začasno uvoženo blago izvozila v celoti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka je 25.2.1991 vložila tožbo na zvezno sodišče. O njej je to sodišče odločilo na seji 6.9.1991, torej po osamosvojitvi Republike Slovenije. Sodbo zveznega sodišča z dne 6.9.1991 je treba šteti za neobstoječo, saj je glede na določbo 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) od 25.6.1991 Vrhovno sodišče Republike Slovenije pristojno za odločanje v upravnih sporih o carinskih zadevah.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno odločila v prvostopni in izpodbijani odločbi.

Oporo za svojo odločitev sta prvostopni organ in tožena stranka imela v določbi 2. odstavka 270a. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. Po tej določbi: se podatki v listinah, ki se vložijo v carinskem postopku za začasno uvoženo blago (specifikacija za razdolžitev začasno uvoženega blaga), popravijo na način, pod pogoji in v roku, predpisanimi v 1. odstavku tega člena (če se pri primerjanju podatkov iz deklaracije in podatkov iz deklaraciji priloženih listin ugotovi, da podatki iz deklaracije ne ustrezajo podatkom iz priloženih listin oziroma dejanskemu stanju blaga, carinarnica na zahtevo deklaranta, vloženo v 1 letu po vložitvi deklaracije, z odločbo spremeni podatke, da bi bili usklajeni s podatki iz priloženih listin oziroma z dejanskim stanjem blaga).

Ker je bila zahteva tožeče stranke vložena 24.8.1990, nanaša pa se na specifikaciji, priloženi k izvoznima carinskima deklaracijama z dne 11.4. in 30.6.1989, je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno odločil, ko je zavrgel to zahtevo kot nepravočasno. V zvezi s tožbeno navedbo tožeče stranke, da gre za popravljanje očitne pomote na podlagi 219. člena ZUP, ki jo je mogoče popraviti kadarkoli, sodišče pripominja, da je to navedbo že pretehtala tožena stranka v izpodbijani odločbi, ki je pravilno sklepala, da gre za spremembo količine blaga, ki je bistven element pri carinjenju, ki jo je mogoče spremeniti samo pod pogoji in v rokih, določenih v carinskem zakonu (1. in 2. odstavek 270. a člena).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.