Jedro

Tožnik nima izkazanih možnosti za uspeh v začetem kazenskem postopku zoper obdolžene osebe, saj ni podanih niti osnovnih predpostavk za kazenski pregon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) z dne 7. 7. 2011 zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik prosil za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v subsidiarni tožbi, ki se vodi pod opr. št. II K 86232/2010. Tožnik je vložil obtožni predlog zaradi kaznivih dejanj po 261. členu in 141. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) potem, ko je okrožni državni tožilec (v nadaljevanju ODT) zavrgel njegovo kazensko ovadbo. Tožnik je kot subsidiarni tožilec vložil obtožni predlog zoper višje sodnice A.A., B.B. in C.C. in jim očita, da naj bi z odločitvijo, s katero so zavrnile tožnikovo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. K 130/2003 z dne 30. 11. 2006 z direktnim naklepom posegla v načelo zakonitosti v kazenskem pravu in kršile prvi odstavek 28. člena Ustave RS. Tožnik meni, da je po krivem obsojen za kaznivo dejanje, za katerega zakon ni določil, da je kaznivo, ter da naj bi mu bile kršene še druge pravice, katere povezuje s pravico uporabe javne poti, s čimer naj bi obdolžene sodnice storile kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem odstavku 261. člena KZ. Tožena stranka navaja, da je tožnik zoper sodbi Okrajnega sodišča v Krškem in Višjega sodišča v Ljubljani vložil tudi ustavno pritožbo, katero je Ustavno sodišče RS s sklepom opr. št. Up-2069/08 z dne 5. 11. 2008 zavrglo. S sklepom Okrajnega sodišča v Krškem z dne 15. 1. 2009 pa je bila zavržena tudi zahteva tožnika za obnovo kazenskega postopka, ki je bila potrjen tudi s sklepom Višjega sodišča. 2. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v začetnem kazenskem postopku nima izkazanih možnosti za uspeh, saj ni podanih niti osnovnih predpostavk za kazenski pregon. Vlagatelj v obtožnem predlogu ni podal niti osnovnih sestavin, ki jih zahteva Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) za sodno obravnavanje, in sicer opisa kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da so sodnice zavrnile tožnikovo pritožbo, ne more biti razlog za kazensko procesuiranje in dodelitev BPP v tej smeri, sodišče pa je tako ali tako dolžno po uradni dolžnosti poiskati materialno resnico. Organ za BPP ugotavlja, da pogoji za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) niso izpolnjeni, zato ni presojal ali tožnik izpolnjuje subjektivni kriterij, ki mora biti podan kumulativno z objektivnim kriterijem.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri izpodbija navedeno odločbo. Med drugim navaja, da mora še vedno trpeti nezakonito sodbo samo zato, ker je skladno z zakonom uporabljal makadamsko kategorizirano javno pot, kot jo navaja. Protipravno je poseženo je v njegovo dostojanstvo in človekove pravice in temeljne svoboščine ter je zavrnjen predlog za sporazumno reševanje spora. Izpodbija odločbo v celoti in vseh pritožbenih razlogov. Toženi stranki očita, da je z določenim namenom, nestrokovno, malomarno in protipravno izvedla svoja pooblastila ter da se pristransko in odvisno sklicuje na sklep Državnega tožilstva in odločitve okrajnega in višjega sodišča o zadevi, ki ni predmet postopka, temveč posledica protipravnega ravnanja tožilstva. Odločba organa za BPP je protipravna, ker ne prispeva k zakonitosti in izvrševanju pravne države niti varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da se ni sam obsodil zaradi vožnje po javni cesti in zaradi tega ne sme imeti protipravnih posledic in nasilja države, kar pomeni, da lahko tožnik odstopi od kazenskega pregona le, če organi zagotovijo, da se pravnomočno obsodi vsak državljan, ki naklepno uporablja javno cesto. Organu za BPP očita, da neutemeljeno navaja načelo iskanja resnice, ker je to tista instrukcijska norma, ki jo pristojne uradne osebe zlorabljajo. V nadaljevanju navaja Ustavo RS, določene predpise ter kršitve EKČP ter sklepno podaja prošnjo za oprostitev plačila takse za tožbo. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne organu v ponoven postopek oz. samo odloči o stvari.

4. Tožena stranka je pošiljala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka se pravilno sklicuje na določbe ZBPP, in sicer 24. člen, po katerem se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali med drugim, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Gre za vsebinski pogoj, ki se nanaša na verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka je pojasnila, zakaj šteje, da je zadeva očitno nerazumna in sodišče se z njeno oceno strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik nima izkazanih možnosti za uspeh v začetem kazenskem postopku zoper navedene obdolžene osebe, saj ni podanih niti osnovnih predpostavk za kazenski pregon, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, enako pa izhaja tudi iz zavržene ovadbe tožnika s strani ODT v sklepu z dne 7. 10. 2010, na katerega se tudi tožena stranka sklicuje. Objektivni pogoj po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP pa je poleg finančnega pogoja potreben, da bi se lahko tožniku odobrila BPP. Ker po navedenem ta pogoj ni izpolnjen je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, skladna s predpisi, na katere se sklicuje in jih je tudi pravilno uporabil. Sodišče zavrača tožnikove očitke, ki se nanašajo na kršitve EKČP, saj so pavšalni in jih sodišče ne more preizkusiti.

7. Neutemeljen je tudi zahtevek za oprostitev plačila sodne takse, saj se po ZST-1 v tovrstnih zadevah sodna taksa ne plačuje (četrti odstavek 10. člena ZST-1).

8. Sodišče je na podlagi navedenega tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 59. člena ZUS-1.