Jedro

Tožničina odsotnost po pregonu iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage, ki bi morala za priznanje statusa izgnanke trajati neprekinjeno najmanj 3 mesece (3. člen ZZVN).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 670/98-8 z dne 6.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.1998, s katero je ta po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 17.2.1997 in odločila, da se tožnici ne priznajo uveljavljani status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanke za čas od 22.10.1943 do 15.5.1945 po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema navedbe tožnice, da so dne 22.10.1943 nemški okupatorji s kazenskimi enotami zgodaj zjutraj vdrli v K. in prebivalce skupaj s tožnico pregnali iz njihovih hiš. Izgnali so jih iz K. čez mejo na območje takratne Nemčije. Najprej so jih prignali do vasice H. in nato proti petnajst kilometrov oddaljeni S. Naselili so jih v barake in nato v hlev, kjer so ostali tri tedne. Potem so tožnici in njeni družini dovolili, da so se nastanili pri sorodnikih v S., kjer so ostali do pomladi 1944. Proti koncu aprila leta 1944 se je tožnica skupaj z družino, z dovoljenjem nemških oblasti, vrnila v K., kjer pa so zaradi tega, ker je bila njihova hiša izropana, živeli v drugi hiši v vasi. Tožnica se je lahko vrnila domov šele po osvoboditvi dne 15.5.1945, saj tudi vrnitev v K. ni pomenila normalnega življenja. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen ZZVN). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova različne pravice. Žrtev vojnega nasilja - izgnanec je ob pogojih iz 1. člena ZZVN oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile. Odločitev upravnega organa o nepriznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožnici je pravilna in ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju, kot tudi v materialnem predpisu. ZZVN v 3. členu določa najkrajše obdobje trajanja prisilnega ukrepa oziroma nasilnega dejanja, to je tri mesece, da se osebi lahko prizna status žrtve vojnega nasilja. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da takšni primeri kot je tožničin, niso obravnavani v določbah ZZVN. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je sodišče v nasprotju z zahtevo tožnice odločilo brez glavne obravnave. Vsa dejstva in navedbe v tožbi je sodišče enostavno spregledalo in je zaključilo, da tožnica prereka le pravno presojo ugotovljenih dejstev. Bila je prisilno izseljena in je žrtev vojne. Otroštvo je preživela v nenormalnih okoliščinah in pod prisilo okupatorja. Takšno nasilje je vplivalo na tožnico tudi v življenju po vojni. Šele po izdaji izpodbijane sodbe je izvedela za imena in naslove dveh prič, ki sta živeli skupaj z njo v R. Pričanje teh prič bi bilo bistveno v tem postopku, saj bi lahko potrdili, da je tožnica prisilno ostala v R. in da je živela v nenormalnih in mnogo slabših razmerah kot drugi prebivalci. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu sodišču z navodilom, da opravi glavno obravnavo in da o zadevi še enkrat odloči. Toženi stranki naj se naloži, da ji mora povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske odločbe dalje do plačila v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke, ki ga je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Pri izgnanstvu mora biti poleg pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena istega zakona, tedaj, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnica sama navaja, in med strankami niti ni sporno, ni izkazano, da je izpolnjen navedeni pogoj iz 3. člena ZZVN. Zato se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja niso bili izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke, ki ga je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Tožničina odsotnost iz K. po pregonu iz domače hiše pa sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage, ki bi morala za priznanje statusa izgnanke trajati neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen ZZVN). Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po noveli zakona iz leta 1999 je stvar drugega postopka.

Ker je sodišče odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, odločanje na glavni obravnavi ni potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). Zato ta določba ZUS v upravnem sporu ni bila kršena.

Pritožbeno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.