Jedro

V skladu s sodno prakso sta mogoča dva načina oblikovanja izreka o zamudnih obrestih: tako način, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje oziroma tako, da sodišče navede vrednost tako v tolarjih kot evrih, kot tudi način, ki ga v pritožbi navaja sama tožeča stranka.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo glede odločanja o odškodninskem zahtevku za škodo za pravne storitve in jih obravnavalo v okviru predpravdnih stroškov, v skladu z ustaljeno sodno prakso.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati znesek 962,80 EUR (230.725,90 SIT, namesto 1.232,32 EUR), v 2. točki izreka pa tako, da se pravdni stroški znižajo za 640,21 EUR (na 800,21 EUR).

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 126,41 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 20.11.2008 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati znesek 1.232,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2003 do plačila, v paricijskem roku 15 dni, pod izvršbo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati njune pravdne stroške v višini 1.440,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti, v paricijskem roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da naj bi se sodišče o pravilnosti izračuna obresti prepričalo z obračunom obresti, ki je sestavni del sodbe, pri čemer pritožnica meni, da izrek sodbe kot tudi popravnega sklepa nasprotuje sebi oziroma razlogom sodbe. Iz obračuna obresti, ki je priloga sodbi izhaja, da zamudne obresti od glavnice 397.923,00 SIT od 23.6.2001 do 7.10.2003 znašajo 230.725,90 SIT (962,80 EUR). Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo znesek 962,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustrezno spremeni odločitev sodišča o plačilu pravdnih stroškov.

Tožeča stranka pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ugovarja pravno zmotnemu izreku o zamudnih obrestih v 1. točki izreka, saj za pravno pravilno odločitev o tožbenem zahtevku ne zadošča zgolj preračun tolarskega zneska v EUR. Šele od uveljavitve ZPOMZO-1A sta se namreč zakonska obrestna mera zamudnih obresti za nacionalno valuto in zakonska obrestna mera zamudnih obresti za devize izenačili. Sklicuje se na članek mag. Mihe Šlambergerja in precizacijo tožbenega predloga iz vloge z dne 10.6.2008. Materialno pravo je bilo nadalje zmotno uporabljeno glede odločanja o odškodninskem zahtevku za škodo v višini plačila za pravne storitve, kar je sodišče zmotno obravnavalo le kot predlog za priznanje predpravdnih stroškov. Zahtevek na plačilo zneska 235,97 EUR v celoti predstavlja škodo tožnikov, ki jima jo je povzročila tožena stranka. Poleg tega je sodišče prezrlo, da tožnika od vtoževane premoženjske škode utemeljeno zahtevata plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, medtem ko je sodišče zamudne obresti od priznanega zneska 121,176 EUR prisodilo šele od poteka paricijskega roka dalje. Izrek sklepa o stroških je tudi sicer nerazumljiv, ker ni določeno, kdaj tožena stranka pride v zamudo.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, pritožbi nasprotuje ter navaja, da ni utemeljena. Tožeča stranka pa je z vlogo z dne 30.12.2008 v okviru stroškov pritožbenega postopka priglasila dodatne stroške, ki naj bi jih zakrivila tožena stranka s svojim ravnanjem. Tožena stranka je svojo obveznost v celoti poravnala, sledila je vloga tožečih strank z dne 8.12.2008, tožena stranka pa si je očitno premislila.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo celoten znesek vtoževanih obresti. Iz obračuna obresti na list. št. 41 namreč izhaja, da obresti za čas od 23.6.2001 do 7.10.2003 znašajo 230.725,90 SIT, kar predstavlja 962,80 EUR. Zahtevek tožeče stranke je zato materialnopravno utemeljen le do tega zneska in je sodišče druge stopnje v skladu s tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo za 269,52 EUR (na 962,80 EUR). Sodišče prve stopnje je namreč navedeni obračun obresti zmotno presodilo, zato je sodišče druge stopnje v skladu s 358. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

Glede pritožbe tožeče stranke: Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi bil izrek o zamudnih obrestih v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pravno zmoten. V skladu s sodno prakso sta namreč mogoča oba načina oblikovanja izreka o zamudnih obrestih, tako način, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje oziroma tako, da sodišče navede vrednost tako v tolarjih kot evrih, kot tudi način, ki ga v pritožbi navaja sama tožeča stranka. Stališče mag. Mihe Šlambergerja v članku, na katerega opozarja tožeča stranka v sodni praksi ni splošno sprejeto.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločanja o odškodninskem zahtevku za škodo v višini plačila za pravne storitve. Sodišče prve stopnje je naveden zahtevek pravilno obravnavalo v okviru predpravdnih stroškov, v skladu z ustaljeno sodno prakso. V okviru pravdnih stroškov (stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka) pa je tožeči stranki pravilno priznalo tiste stroške, ki so bili potrebni.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi od vtoževane premoženjske škode v znesku 235,97 EUR tožnika utemeljeno zahtevala plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje jima je zamudne obresti od priznanega zneska (stroškov, nastalih pred pravdo) pravilno prisodilo od poteka paricijskega roka dalje (tako kot od ostalih priznanih pravdnih stroškov). Iz nepojasnjenega razloga pa tožeča stranka v predlogu spremembe kot datum začetka teka obresti navaja 13.11.2003, saj je bila tožba v tej zadevi vložena 24.11.2003. Končno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je izrek o stroških nerazumljiv, ker ni določeno, kdaj tožena stranka pride v zamudo, saj iz izreka izhaja, da v zamudo stranka pride, ko poteče paricijski rok, ki je določen na 15 dni.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pri tem glede tožeče stranke upoštevalo odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Vsi potrebni stroški tožeče stranke znašajo 1.440,42 EUR, glede na spremenjen uspeh tožeče stranke, ki je sedaj 65,57 %, pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 944,48 EUR stroškov postopka. Uspeh tožene stranke glede na spremembo sodbe je 34,43 %. Njeni stroški na prvi stopnji predstavljajo sestavo odgovora na tožbo, pripravljalne vloge, udeležbo na naroku 23.9.2008 in urnino ter obvestilo stranki (skupaj 895 točk, kar znaša 410,80 EUR), materialni stroški v višini 2 % pa znašajo 8,22 EUR. Vsi potrebni stroški tožene stranke na prvi stopnji tako znašajo 419,02 EUR, 34,43 % stroškov pa 144,27 EUR. Po pobotanju stroškov pravdnih strank je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 800,21 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, zato je bilo potrebno znesek pravdnih stroškov v sodbi sodišča prve stopnje ustrezno znižati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP in 154. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji gredo tudi potrebni pritožbeni stroški v zvezi s sestavo pritožbe. Ti predstavljajo sestavo pritožbe in obvestilo stranki, skupaj 270 točk, kar znaša 123,93 EUR, materialni stroški pa znašajo 2,48 EUR, vsi potrebni pritožbeni stroški skupaj tako znašajo 126,41 EUR. Ni pa sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k lažji ali hitrejši odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, neutemeljeno pa priglaša v plačilo tudi stroške z vlogo z dne 30.12.2008, ko naj bi šlo za stroške, ki jih je zakrivila tožena stranka s svojim ravnanjem, saj je šlo za dogovarjanja med pravdnima strankama izven samega postopka, zato 156. člen ZPP ne pride v poštev.