Jedro

V pritožbenem postopku proti sklepu se ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, zato sodišče druge stopnje odgovora ni upoštvalo in tudi ni priznalo stroškov zanj. V novem postopku mora sodišče ponovno oceniti vse dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi ter nato odločiti po svoji vesti in na podlagi svojega prepričanja glede na uspeh celotnega postopka, ne pa le dopolniti dokazno oceno z razlogi o dokazih, ki jih je dodatno izvedlo v novem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki motili tožeči v njuni posesti vožnje po obstoječi dovozni poti preko parcele prve toženke št. 1603/3, vl. št. 423 k.o. za potrebe zemljišča prve tožnice, po kateri se pripelje na severni del nepremičnine, s tem da sta dne 29.7.1995 na trasi te poti na jugozahodnem delu parc. št. 1603/3 začeli z gradnjo betonske škarpe, ki sega približno 25 cm nad nivo zemljišča, vanjo zabetonirali železne stebričke in nanje namestili leseno ograjo ter s tem onemogočili vožnjo po obstoječi poti. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, naj s trase poti odstranita betonsko škarpo, stebričke in ograjo ter poravnata zemljišče z nivojem ostalega zemljišča. Nadalje jima je prepovedalo, da v bodoče posegata v posest tožečih strank pri izvrševanju pravice voženj s takimi ali podobnimi ravnanji, in jima v nasprotnem primeru zagrozilo z izrekom denarne kazni vsaki po 30.000,00 SIT. Proti takšnemu sklepu sta se pritožili toženi stranki, in sicer smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali pa izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek zavrne. Navajata, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila škarpa betonirana v dveh delih. Na vprašanje, ali je takšno delo mogoče izvršiti v dveh dneh, je izvedenec odgovoril pritrdilno. Sodišče ne more utemeljevati svoje odločitve le na delu izvedeniškega mnenja, ki govori o časovnem zamiku, in tega vezati na izpoved priče, hčerke tožnikov. Sodišče povsem nekritično verjame hčerki tožnikov, medtem ko na drugi strani v trditvah tožencev vidi nasprotje, ne da bi to utemeljilo glede na bistveno vprašanje v postopku, ali je možno škarpo zabetonirati v dveh dneh. Toženca sta trdila, da sta vsa dela končala 20.7.1995 in da je bil izkop za škarpo narejen pred asfaltiranjem in betoniranjem. Ni jasno, kje je tu nasprotje. Sodišče v nasprotju s prvotno odločitvijo ne daje nobene teže izpovedi obrtnika P. ne zakoncev A.. Sodišču se tudi ne zdi pomembna okoliščina, da je davčni organ potrdil, da je bil račun obrtnika P. izdan dne 21.7.1995 in da se račun izda po opravljenih delih. Sodišče tako ne obrazloži ničesar v zvezi z izpovedbami prič, ki so po sami logiki stvari bolj verodostojne kot je hčerka tožnikov. Njena izpoved ni verodostojna tudi zato, ker je povedala, da je toženec istočasno delal zaključek kamnitega zidu, ta pa je v resnici bil postovljen že veliko prej. Zmotno je mnenje sodišča, da je toženka sodelovala pri motilnem dejanju, ker naj bi prinesla tožencu cevi. Zmoten je nadalje zaključek sodišča, da sta tožeči stranki uporabljali pot za dostop na zgornji del parcele. Priče S.K. že od leta 1990 ni bilo k tožnikoma, A.S. pa ne že deset let. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z napotki sodišča druge stopnje, da je potrebno razčistiti še strokovno vprašanje z izvedencem, ki pa je povedal, da je dela mogoče opraviti v tako kratkem času, to je v dveh dneh. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili, vendar sodišče druge stopnje njunega odgovora ni upoštevalo in jima zanj ni priznalo pravdnih stroškov, saj se v pritožbenem postopku proti sklepu določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) o odgovoru na pritožbo ne uporabljajo (366. člen ZPP). Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in ugodilo tožbenemu zahtevku ter svojo odločitev obrazložilo, ne da bi pri tem kršilo katero od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Tožeči stranki uveljavljata sodno varstvo kot posestnika stvarne služnosti, ker dejansko uporabljata nepremičnino tožencev v obsegu, ki ustreza vsebini te služnost (3. odstavek 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90). Sodno varstvo lahko zahtevata v tridesetih dneh od dneva, ko sta izvedeli za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (77. člen ZTLR). Med strankami je sporno, ali tožeči stranki pravočasno uveljavljata varstvo, ali sta posestnici pravice vožnje in ali je toženka pasivno legitimirana. Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki za motenje izvedeli dne 29.7.1995, tako da sta dne 23.8.1995 pravočasno vložili tožbo. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da verjame med seboj skladnim izpovedbam tožečih strank in njune hčerke prav v zvezi z mnenjem izvedenca, ki dokazuje, da je bil teren najprej asfaltiran, šele nato pa je bila v dveh delih betonirana škarpa, sicer ne bi prišlo do lezenja asfalta zaradi neutrjenega terena, v betonu pa ne bi bil viden rob. Zato na drugi strani ni mogoče verjeti izpovedbi tožencev, da je bila škarpa narejena istočasno z asfaltiranjem, da je toženec istočasno naredil izkop zanjo in zanjo pripravil desko, do katere je položil asfalt. V tem so njune navedbe v protislovju z ugotovitvami izvedenca in s tem tudi drugače neverodostojne. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da škarpa ni bila narejena 20.7.1995, ko je bilo končano asfaltiranje in je tožeči stranki tako nista mogli videti, ko sta govorili z obrtnikom P.P., temveč ju je nanjo opozorila šele hči. Sodišče druge stopnje mimogrede poudarja, da samo sorodstvo s strankama ne more zmanjšati njene verodostojnosti kot priče, medtem ko pritožbeno navajanje, da ne drži, da bi toženec v tistem času delal okrasni zaključek zidu, v zadevi ni relevanten. Zmotno je tako pritožbeno stališče, da je v zadevi odločilno samo vprašanje, ali je bilo sporna dela mogoče opraviti v dveh dneh. Tudi sodišče druge stopnje v svojem sklepu z dne 8.3.2000 sodišču prve stopnje ni naložilo le, naj s pomočjo izvedenca odgovori na to vprašanje, temveč naj v celoti dopolni dokazno oceno. Treba je poudariti, da sodišče ugotovi dejansko stanje na podlagi svojega prepričanja in vestne ter skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V novem postopku je zato sodišče prve stopnje pravilno ponovno ocenilo izvedene dokaze še v zvezi z izvedenskim mnenjem in tako ugotovilo potek dogodkov, sklicevanje na drugačno dokazno oceno v prej razveljavljeni odločbi pa je s tem brez pomena za preizkus izpodbijane odločbe. Sodišče mora v obrazložitvi odločbe prav tako navesti le tiste dokaze, na katere je oprlo svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih (4. odstavek 324. člena ZPP), zato ni potrebno, da bi posebej ocenjevalo vsakega od ostalih izvedenih dokazov, ki po njegovem mnenju ne morejo pripeljati do drugačnih ugotovitev, tako tudi ne izpovedbi zakoncev A.. Medtem pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izpovedba P.P. potrjuje zaključek o izvedbi asfaltiranja pred postavitvijo škarpe, sam račun pa lahko dokazuje zgolj, kdaj je bilo le-to opravljeno. Sodišče druge stopnje tudi ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki sporno pot uporabljali, tako da jima gre varstvo kot posestnikoma pravice. Sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni oprlo le na izpovedbi prič S.K. in A.S., temveč tudi na izpovedbo priče M.R. ter dejstvo, da imata tožeči stranki na tem delu v svoji ograji velika žična vrata, kar je bilo ugotovljeno tudi ob ogledu na kraju samem. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da samo na sebi niti ni odločilno, kdaj je bila pot nazadnje uporabljena. Pritožba nima prav niti, ko vztraja, da toženka ni pasivno legitimirana, saj ona ni opravljala del. Takšen ugovor je brez pomena, saj je bilo motenje izvršeno v njeno korist kot lastnice zemljišča, na katerem imata tožeči stranki posest služnosti vožnje, in je že zato zahtevek proti njej utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrilo kot neutemeljneno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.