Jedro

V zvezi z ugovorom neustavnosti določb Odloka, na podlagi katerih je dejavnost prodaje motornih goriv bistveno bolj obremenjena s plačilom nadomestila kot ostale trgovinske dejavnosti, sodišče ugotavlja, da je davčni organ ravnal pravilno, ko je svojo odločitev oprl na veljavni Odlok, saj ni imel pooblastila, da odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis). Ta institut namreč lahko uporabi le sodišče. Sodišču pa navedeno razlikovanje ne daje utemeljene podlage za dvom v ustavnost in zakonitost 10. člena Odloka, še posebej zato, ker je Mestna občina Nova Gorica sledila odločbi Ustavnega sodišča RS in Odlok spremenila tako, da je stopnjo obremenitve (število točk) za stavbna zemljišča, ki so namenjena trgovini z motornimi gorivi, občutno zmanjšala.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica tožeči stranki za leto 2007 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od bencinskih servisov A. in B. ter njunih zunanjih prodajnih površin v skupnem znesku 21.809,80 EUR. Glede na cono in namembnost zemljišča je bila stopnja obremenitve na podlagi določbe 10. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97 – Ur.l. RS, št. 103/07, v nadaljevanju: Odlok) za površini bencinskih servisov ovrednotena s 40 točk, za zunanje površine bencinskih servisov pa s 680 točk. Ministrstvo za finance RS je z odločbo št. DT-499-13-371/2008-2 z dne 31.7.2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je v Odloku določena višina obremenitve dejavnosti prodaje naftnih derivatov v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, saj je kar 17 krat višja od obremenitve ostalih trgovinskih dejavnosti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-158/02-17 z dne 20.5.2004, po kateri je bila sporna obremenitev enkrat že razveljavljena ter navaja, da je Mestna občina Nova Gorica v posledici razveljavitve Odlok le pavšalno popravila. Vztraja pri stališču, da upravni organi pri odločanju niso vezani na veljavne predpise, kolikor so le-ti nezakoniti oziroma protiustavni ter navaja, da bi bila primerna obremenitev 40 točk, kot je določeno za dejavnost trgovine na drobno. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi ter da se ji povrnejo stroški tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano odločbo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84 – Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo (1. odst. 58. člena ZSZ). Nadomestilo določi občinska skupščina, pri čemer se upoštevajo zlasti: - opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, - lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, - izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih, - merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ).

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica določa, da je mesečna višina nadomestila odvisna od osnove, to je površine v m2, stopnje obremenitve, to je števila točk in vrednosti točke (8. člen Odloka). Stopnja obremenitve je odvisna od dveh meril in sicer od cone v kateri je stavbno zemljišče in od namembnosti stavbe. Stopnja obremenitve je izražena z določenim številom točk (9. člen Odloka). Po 10. členu Odloka je dejavnost trgovine z motornimi gorivi (G/50.5) obremenjena z 820 točkami (I. cona), 680 točk (II cona), 550 točk (III. cona) 200 točk (IV. cona) in 50 točk (V. cona). Dejavnost ostale trgovine na drobno (G/52.1) pa je obremenjena s 45, 40, 30, 15 in 10 točkami. Med strankama sicer ni sporna površina stavbnih zemljišč, ne vrednost točke, ne dejstvo, da sta bencinska servisa tožnice v A. in B. ter njune zunanje površine v coni II.

V zvezi z ugovorom neustavnosti določb Odloka, na podlagi katerih je dejavnost prodaje motornih goriv bistveno bolj obremenjena s plačilom nadomestila kot ostale trgovinske dejavnosti, pa sodišče ugotavlja, da je davčni organ v obravnavanem primeru ravnal pravilno, ko je svojo odločitev oprl na veljavni Odlok, saj ni imel pooblastila, da odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis); ta institut namreč lahko uporabi le sodišče. Sodišču pa navedeno razlikovanje, ki je za tožečo stranko sicer sporno, ne daje utemeljene podlage za dvom v ustavnost in zakonitost 10. člena Odloka, še posebej zato, ker je Mestna občina Nova Gorica sledila odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-158/02 z dne 20.5.2004 in Odlok spremenila tako, da je stopnjo obremenitve (število točk) za stavbna zemljišča, ki so namenjena trgovini z motornimi gorivi, občutno zmanjšala. Po navedeni odločbi Ustavnega sodišča neenakost med posameznimi zavezanci za plačilo nadomestila sama po sebi ni v neskladju z določbo 2. odst. 14. člena Ustave RS, tako da sodišče tudi v obravnavani zadevi lahko ugotovi le, da sporna določba Odloka ni očitno in na prvi pogled neustavna oziroma protizakonita.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 1. odst. 63. člena Zakona o upravnem sporu, (Ur. l. RS, št. 105/06 in 62/10 - ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je na podlagi 2. alineje 2. odst. 59. člena ZUS-1 sodilo na seji, ker so vsa pravno relevantna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe.

K točki 2 izreka: Odločitev sodišča, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.