Jedro

Zakon o Banki Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91) določa, da se obveznosti, sklenjene v Republiki Sloveniji med domačimi osebami izvršujejo v domači valuti, če zakon ne določa drugače (71. člen). Zato v obravnavani zadevi, ko so pravdne stranke domače fizične osebe in je bilo posojilo dano v Kopru, tožbeni zahtevek za plačilo v tuji valuti ne bi bil utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki vrniti tožnikoma 294.000 DEM in 7.000 USD po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1995 dalje do plačila, pri čemer sta nerazdelno odgovorni za dolg zapustnika R. B. do višine vrednosti podedovanega premoženja, odgovarjata pa z vsem svojim premoženjem.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izrek o zamudnih obrestih spremenilo tako, da jih je določilo v višini obrestne mere, kot je veljala od 17.3.1995 do plačila za hranilne vloge na vpogled v DEM in v USD. Obe sodbi ugotavljata, da je bilo posojilo dano R. B. kot fizični osebi, ne pa družbi F. d.o.o., katere lastnik je bil B. Ugotovljeno je še, da posojilo še ni vrnjeno in da sta toženki dedinji po pok. R. B. Proti sodbi druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Navaja, da je na prvi stopnji sodil sodnik posameznik, k čemur prvi tožnik ni dal pristanka. Gre za kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99). Navaja, da je bil tožnik ves čas postopka v umobolnici. Zato je podan sum v njegovo opravilno sposobnost, kar predstavlja kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP/99. Kršitev iz 14. točke navedenega člena pa je podana zato, ker je nesporno najelo posojilo podjetje F. d.o.o. S tem je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Prekoračen je bil tožbeni zahtevek, izrek pa ni izvršljiv, ker ne nalaga plačila v tolarjih. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po noveliranem drugem odstavku 43. člena ZPP sodi sodnik posameznik v premoženjskopravnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta, če se stranke tako sporazumejo. V tej zadevi so se stranke na glavni obravnavi dne 1.6.1998 sporazumele, da sodi sodnik posameznik. Na tej obravnavi res ni bilo tožnika S. B., bila pa je J. B., ki jo je tožnik S. B. pooblastil za zastopanje s pooblastilom z dne 3.5.1998 (priloga A 7). Zato njena izjava učinkuje tudi za tožnika Sandija Bremca (89. in 92. člen ZPP). Glede na navedeno ni utemeljen revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Poslovna sposobnost polnoletne osebe se predpostavlja. Zatrjevano poslovno nesposobnost je zato treba dokazati. Navedba, da se je tožnik zdravil v bolnici za duševne bolezni, sama po sebi ne dokazuje ničesar o poslovni nesposobnosti tožnika. Razlogi za hospitalizacijo so različni. Mnogi od njih nimajo vpliva na izgubo poslovne sposobnosti. Ne glede na to pa tožena stranka niti ne zatrjuje, da je bil tožnik poslovno nesposoben že v času, ko je pooblastil odvetnika in drugo toženko, da ga zastopata v tem postopku. Zato kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Prav tako ni podana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo namreč izrečno ugotovljeno, da sta tožnika denar posodila R. B. kot fizični osebi, ne pa njegovemu podjetju F. d.o.o. Ta ugotovitev temelji na izvedenih dokazih in je izčrpno obrazložena. Ker gre za ugotovitev dejanskega stanja, ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 382. člena ZPP).

Prekoračitve tožbenega zahtevka ni bilo, kar pravilno ugotavlja sodba druge stopnje. Vsebinsko pa se očitek nanaša na sojenje v tuji valuti, kar je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zakon o Banki Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91) določa, da se obveznosti, sklenjene v Republiki Sloveniji med domačimi osebami izvršujejo v domači valuti, če zakon ne določa drugače (71. člen). Zato v obravnavani zadevi, ko so pravdne stranke domače fizične osebe in je bilo posojilo dano v Kopru, tožbeni zahtevek za plačilo v tuji valuti ne bi bil utemeljen. Toda tožbeni zahtevek se pravilno glasi na plačilo v tolarjih. Izrek sodbe prve stopnje je sicer iz tožbenega zahtevka izpustil besede "v tolarski protivrednosti", glasi pa se na plačilo mark in dolarjev po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tak izrek ne dopušča dvomov, da pomeni plačilo v tolarjih. Zneska v tuji valuti predstavljata le vrednostno osnovo. Valutna klavzula pa je s 5. členom Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91) dovoljena. Zato sta izpodbijani sodbi tudi materialnopravno pravilni.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).