Jedro

Pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, ne more, samo na seji senata spremeniti izpodbijane sodbe.

Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.

Izrek

Ugotovi se, da so bile s sodbo sodišča druge stopnje kršene določbe prvega odstavka 380. člena, prvega in petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 8821/2015 z dne 13. 10. 2016 obdolžena F. B. in B. S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločilo je, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obdolžencema na podlagi določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen všteje globa, ki sta jo plačala, obdolženi F. B. po plačilnem nalogu št. 104912537, obdolženi B. S. pa po plačilnem nalogu št. 104912529, vsak v znesku 375,56 EUR, kar ustreza devetim dnem zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 8821/2015 z dne 12. 7. 2017 razsodilo, da se ob odločanju o pritožbah obeh obdolžencev in njunih zagovornikov ugodi pritožbi zagovornika obdolženega F. B. in se sodbo sodišča prve stopnje za tega obdolženca in po uradni dolžnosti za obdolženega B. S. spremeni tako, da se zoper obdolženca iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po prvem odstavku 300. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. O stroških postopka je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Vložnik zahteve ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pri vodenju pritožbenega postopka kršilo prvi odstavek 380. člena, prvi in peti odstavek 392. člena ter prvi odstavek 394. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, s katero je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Citira določbi petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP in poudarja, da lahko pritožbeno sodišče ne da bi opravilo obravnavo, spremeni sodbo le v primerih, ki jih določata navedeni zakonski določili. Citirani določili zagotavljata, da pritožbeno sodišče ne bo na seji izvajalo novih dokazov ali celo ponovilo izvedbe že izvedenih dokazov, ne da bi opravilo obravnavo. Pritožbeno sodišče lahko izvaja nove dokaze, vendar le ob spoštovanju temeljnih načel kazenskega postopka, kot so neposrednost in kontradiktornost, kar pomeni, da lahko pritožbeno sodišče izvaja nove dokaze le na obravnavi, kjer sta obe omenjeni načeli zagotovljeni. Sodišče druge stopnje je (kar je pojasnilo v sodbi v točki 7) na podlagi določbe tretjega odstavka 377. člena ZKP od prekrškovnega organa priskrbelo konkreten opis ravnanj, ki naj bi bila predmet prekrškovnega postopka. Državni tožilec poudarja, da je pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo obravnavo, spremenilo sodbo in zavrnilo obtožbo na podlagi dokaza, ki ni bil izveden v kontradiktornem postopku in na neposreden način. Opozarja, da ni razčiščena narava listine, ki jo je pridobilo pritožbeno sodišče in da se sodišče ni opredelilo kakšno listino je pridobilo, kje se je opis prekrška nahajal – v plačilnem nalogu, zapisniku, poročilu ali kateri drugi listini in navaja, da ni vsaka listina oziroma vsak podatek iz prekrškovnega spisa dejstveni opis prekrška z vidika presoje identitete med prekrškovnim in kazenskim postopkom. Presoja, katera listina je bila podlaga za odločitev sodišča druge stopnje in kje ter v kakšni obliki se je opis dejanja prekrška nahajal, je po oceni državnega tožilca pomembna za presojo identitete med prekrškom in kaznivim dejanjem. Opis dejanja glede na določbo tretjega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ni sestavni del plačilnega naloga. Poudarja, da se stranke in tako tudi državni tožilec v pritožbenem postopku niso imele možnosti seznaniti z dokazom, na podlagi katerega je pritožbeno sodišče odločilo in se opredeliti ali oporekati relevantnosti dokaza (državni tožilec), ki ga je pritožbeno sodišče vzelo kot podlago za svojo odločitev. Sodišče druge stopnje ima sicer na podlagi določbe tretjega odstavka 377. člena ZKP možnost, da se prepriča o navedbah v pritožbi na način, da pridobi od drugih organov potrebna poročila ali spise. Sklicuje se na komentar ZKP (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 816) in na možnosti, ki jih ima pritožbeno sodišče, če na podlagi citiranega določila ZKP pridobi nove dokaze. Pritožbeno sodišče lahko sodbo razveljavi, pridobljeni podatki, pa ne morejo biti podlaga ali za zavrnitev pritožbe ali za spremembo sodbe, saj je potrebno na novo pridobljeno gradivo v primeru drugačne odločitve pretresti na obravnavi v navzočnosti strank. Vložnik zahteve ocenjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe o obravnavi, pa tudi določbe prvega in petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP. Ugotovilo je drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje in ugotovilo novo odločilno dejstvo, to je opis prekrška, ne da bi izvedlo obravnavo, kljub temu, da to dejstvo ni bilo predmet presoje sodišča prve stopnje.

3. Dogodek, ki je bil predmet kaznivega dejanja, se je pripetil dne 21. 12. 2012. Izvršitvena ravnanja v opisu dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 – napad so bila, da je obdolženi F. B., s katerim je imel policist H. postopek in je opravljal naloge policije (preizkus alkoholiziranosti zaradi suma storitve prekrška), policista H. začel z obema rokama odrivati in mu pri tem govoril, da ne gre z njim, naj se umakne malo stran; policista H. je tudi obdolženi B. S. začel odrivati z obema rokama, ga prijel za desno roko in z levo roko udaril v predel hrbta, nato pa ga je B. še udaril v predel obraza. Oba obdolženca sta bila s plačilnima nalogoma z dne 21. 12. 2012 spoznana za odgovorna storitve prekrškov po drugem odstavku 7. člena in po prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Drugi odstavek 7. člena (nedostojno vedenje) določa, da se kaznuje za prekršek tisti, ki se prepira, vpije, ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju, 22. člen ZJRM-1 (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb) pa določa, da se kaznuje za prekršek, kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe. Plačilna naloga sta bila izdana na podlagi določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrškov (Zakona o prekrških, novela ZP-1G, Ur. l. RS, št. 9/2011). Plačilni nalog se po navedeni določbi izda, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Plačilni nalog se kršitelju vroči takoj na kraju prekrška, ob vročitvi plačilnega naloga se kršitelju hkrati (ustno) predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Če gre za izdajo plačilnega naloga na podlagi neposredne zaznave pooblaščene uradne osebe, plačilni nalog ne vsebuje kratkega opisa dejanskega stanja. Kot poudarja državni tožilec, opis dejanskega stanja ni obvezna sestavina plačilnega naloga (drugi odstavek 57. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrškov; sedaj tretji odstavek istega člena – primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 87/2012, z dne 27. 11. 2012, točka 5 in IV Ips 13/2013 z dne 19. 2. 2013, točki 4 in 5). Kratek opis dejanskega stanja je bil po ureditvi ZP-1G potreben takrat, ko plačilnega naloga ni bilo mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška (peti odstavek 57. člena ZP-1) in v primeru, če je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo in je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo poslal s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja pristojnemu sodišču (šesti odstavek 57. člena ZP-1). V obravnavanem primeru sta obdolženca v roku osmih dni po prejemu plačilnih nalogov plačala polovico izrečene globe, zahteva za sodno varstvo ni bila vložena.

4. Plačilna naloga, izdana na podlagi določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, sta bila priložena vloženemu obtožnemu predlogu v kazenski spis (list. št. 13 in 14 spisa) in nato posredovana sodišču še enkrat kot priloga dopisa Policijske uprave Ljubljana, Postaja prometne policije Ljubljana z dne 4. 4. 2016 (list. št. 136 in 137 spisa). Šele, ko je Višje sodišče v Ljubljani poslalo „urgentno zaprosilo dne 10. 7. 2017“, je Policijska uprava Ljubljana, Postaja prometne policije Ljubljana poleg obeh plačilnih nalogov za oba obdolženca poslala še listino z navedbo „opis“, v kateri je opisano celotno stanje stvari od prometne nesreče, ki jo je povzročil obdolženi B. F. istega dne, nekoliko pred obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma prekrškoma, pa do opisa obvladanja obdolženega B. in privedbe obeh obdolžencev na Policijsko postajo Ljubljana center. V zaključku opisa je navedeno še, da je obdolženi B. opravil preizkus alkoholiziranosti in kakšna je bila vsebnost alkohola ter da mu je bilo zato odvzeto vozniško dovoljenje na podlagi določbe 113. a člena ZP-1, pridržanje zoper obdolženega B. ni bilo odrejeno. Navedeno je tudi, kdo je bil udeleženec prometne nesreče, ki jo je predhodno povzročil obdolženi B. (pregled podatkov kazenskega spisa pokaže, da je osrednji del „opisa“ zapis, ki je enak uradnemu zaznamku št. 3E611/2008 z dne 21. 12. 2012 o ugotovljenih dejstvih, ki je bil v kazenski spis vložen v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem in se nahaja na list. št. 10 in 11 spisa; uradni zaznamek pa je tudi povzet v sodbi sodišča prve stopnje na strani 8). Na podlagi „opisa“ je sodišče druge stopnje presodilo, da gre za že razsojeno stvar, kar je pojasnilo v točki 8 obrazložitve sodbe, ter navedlo, da gre za enak opis dejanja oziroma za identična ali v bistvu enaka dejstva tako v pravnomočno končanem postopku o prekršku, kot v obravnavani kazenski zadevi. Na podlagi te listine je odločilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrnilo obtožbo iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zoper oba obdolženca. Sodišče druge stopnje je tako ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega B., zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri se je skliceval na abstraktni dejanski stan obeh prekrškov, za katera je bil spoznan za odgovornega obdolženi B., ter navajal, da je obdolženi globo, izrečeno v postopku o prekršku, plačal in da je v kazenskem postopku obravnavan za isto dejanje še enkrat (dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je obravnavan za isto dejanje, zagovornik ni navedel). Zagovornik se je skliceval še na zadevo ESČP Sergey Zolotukhin proti Ruski republiki in trdil, da obdolženec ne more odgovarjati še v kazenskem postopku, če je bil obsojen v administrativnem postopku, torej v postopku za prekrške, kot se je zgodilo v zadevi, ki jo je obravnavalo ESČP (dejstvo, da naj bi šlo za sojenje o isti stvari v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo problematizirano).

5. Ker je sodišče druge stopnje samo pridobilo listino in je bila ta listina po presoji pritožbenega sodišča odločilna za ugotovitev, da je bilo kršeno načelo _ne bis in idem_, ima državni tožilec prav, da bi bilo potrebno naravo te listine in kaj ta listina pravzaprav predstavlja, vsekakor razščistiti. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati tudi določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1 o izdaji plačilnega naloga storilcu prekrška, ko prekrškovni organ neposredno zazna prekršek in določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1, ki določa minimalne obvezne sestavine plačilnega naloga, ter presojati tudi okoliščino (pravno), da praviloma kadar je izdan plačilni nalog na podlagi določbe prvega odstavka ZP-1, k plačilnemu nalogu ni priložen kratek opis dejanskega stanja. Upoštevati bi moralo, da je bila listina z naslovom „opis“ prvič priložena k obema prekrškovnima odločbama, to je plačilnima nalogoma, šele v pritožbenem postopku in tudi vsebino te listine, ki opisuje celotno dogajanje od predhodne prometne nesreče, ki jo je povzročil obdolženi B., pa vse do zaključka dogodka na Policijski postaji Ljubljana Center oziroma vsebuje tudi podatke o prometni nesreči in o cestnoprometnih prekrških obdolženega B., ki niso v zvezi z obravnavano zadevo. Na novo pridobljena listina, katere narava sploh ni bila razčiščena, kar utemeljeno uveljavlja državni tožilec, pomeni, da je pritožbeno sodišče pridobilo nov dokaz, ki strankam ni bil predstavljen. Bil pa je bil odločilen za presojo sodišča druge stopnje, da gre za sojenje o isti stvari. Državi tožilec tudi pravilno opozarja, da pritožbeno sodišče, če pridobi na podlagi poizvedb po tretjem odstavku 377. člena ZKP podatke, ki niso samo pravne narave, ampak tudi dejanske narave, kot v obravnavanem primeru in predstavljajo novo dejstvo oziroma celo nov dokaz, na podlagi katerega bi bilo možno sklepati, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilno odločilnega dejstva, ali gre za sojenje o isti stvari oziroma ker naj bi odločanje o tem izostalo, celo za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, samo na seji senata ne more spremeniti izpodbijane sodbe. Šele po popolni ugotovitvi dejanskega stanja bi bil mogoč pravni sklep o tem, ali gre v obravnavani zadevi za sojenje o isti stvari, torej ali kaznivo dejanje in prekršek izhajata iz istih dejstev, kot je navedlo pritožbeno sodišče v točki 8 sodbe, ali gre za identična ali v bistvu enaka dejstva v pravnomočno končanem postopku o prekršku in v obravnavani kazenski zadevi.

6. Po določbi petega odstavka 392. člena ZKP lahko pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Kadar sodišče druge stopnje oceni, da gre le za zmotno ugotovitev dejstev, ima na izbiro sicer več možnosti odločanja, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), da samo razpiše obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP) ali pa da sodbo sodišča prve stopnje spremeni na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP). Možnosti, da bi sodišče druge stopnje kar samo odločilo v primeru, ko gre za neko novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki še ni bil pretresen v postopku, pa sodišče druge stopnje na podlagi določb prvega in petega odstavka 392. člena ter prvega odstavka 394. člena ZKP nima. Tudi če je pritožbeno sodišče menilo, da odloča le o pravnem vprašanju, pa je vendarle podlaga za drugačno presojo in odločitev listina, ki jo je pritožbeno sodišče pridobilo samo, in ne predstavlja podlage za razsojo o pravnem vprašanju, ampak podlago za ugotavljanje, kaj listina pomeni. Če bi se določno ugotovilo, da je ta listina opis dejanskega stanja o prekršku po 57. členu ZP-1, bi lahko pritožbeno sodišče šele prešlo na odločanje ali gre v kasnejšem kazenskem postopku, ker je bil postopek o prekršku že pravnomočno končan, za sojenje o isti stvari (pravno vprašanje). Da pa bi pritožbeno sodišče sploh lahko prišlo do takšnega sklepanja in do odločanja v navedeni smeri, pa bi najprej moralo razčistiti, kakšna je narava te listine, z listino seznaniti stranke, jim dati možnost da se izjavijo o njej in o novem dejstvu, ki bi lahko bilo podlaga za pravni sklep o pravnem vprašanju in odločiti po opravljeni obravnavi po določbi prvega odstavka 380. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je kar samo, ne da bi opravilo obravnavo na kateri bi v kontradiktornem postopku izvedlo dokaz z listino in ne da bi ugotovilo za kakšno listino gre in ali ta listina predstavlja kratek opis dejanskega stanja prekrška po ZP-1, ravnalo kot, da so vsa dejstva v sodbi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ugotovljena, čeprav sodišče prve stopnje dejstev, ki bi lahko šele bila podlaga za pravni sklep ali gre za že razsojeno stvar, ni ugotavljalo. Glede na to, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za spremembo sodbe, je pritožbeno sodišče kršilo določbi prvega in petega odstavka 392. člena ZKP, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in določbo o obravnavi na drugi stopnji, to je določbo prvega odstavka 380. člena ZKP.

7. Državni tožilec uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari in zato napačno uporabilo določbo 3. točke 372. člena ZKP. Kot je razumeti navedbe, državni tožilec uveljavlja, da v obravnavanem primeru v kazenskem postopku ni šlo za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem ravnanju, za katera sta bila spoznana za odgovorna oba obdolženca in da dejanski stan prekrška ne more zajemati tudi tistega ravnanja, ki ni prekršek - napad, ker ga predpis, ki označuje prekršek, ne vsebuje. Iz navedb državnega tožilca je povzeti stališče, da kadar so uresničeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja, ni mogoče sklepati, da so dejstva, ki jih ugotavljata prekrškovni organ in sodišče, enaka. Ta dejstva so bistveno različna, saj obsega kaznivo dejanje za razliko od prekrškov še druga dejstva, to je konkretno posledico. Ta se v obravnavanem primeru kaže v napadu, ki predstavlja poseg v telesno integriteto drugega, saj je napad uporaba fizične sile proti drugemu, to je uradni osebi. Tega pa dispoziciji obeh prekrškov ne vsebujeta.

8. Vrhovno sodišče pa ni moglo odločiti o utemeljenosti zahteve državnega tožilca, v kateri zatrjuje in uveljavlja, da je bil prekršen tudi kazenski zakon. Ker je pritožbeno sodišče samo spremenilo sodbo, ne da bi ravnalo skladno z določbami ZKP, je tako ostalo neraziskano in nerazčiščeno, kaj pomeni listina „opis“, ki je bila prvič priložena obema prekrškovnima odločbama, to je plačilnima nalogoma, šele v pritožbenem postopku. Zato ni mogoče odgovoriti na izpostavljeno vprašanje ali je pritožbeno sodišče kršilo tudi načelo _ne bis in idem_.

9. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi državnega tožilca ter ugotovilo kršitve določb ZKP, ki so takšne narave, da je podana vzročna zveza med kršitvami in zakonitostjo sodbe sodišča druge stopnje. Državni tožilec utemeljeno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obeh obdolžencev, saj bi ugotovljena procesna kršitev narekovala razveljavitev sodbe, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).