Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.

Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.

Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo toženka odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma zapisala, da je tožnik 3. 3. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Po odvzemu prstnih odtisov je ugotovila, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC 24. 9. 2023 vnesla že Republika Hrvaška, 5. 10. 2023 je to storila Švicarska konfederacija, dne 13. 3. 2024 pa Kneževina Lihtenštajn. Glede na to je Republika Slovenija 13. 3. 2025 hrvaškim organom v skladu z b. točko člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Republika Hrvaška je 27. 3. 2025 slovenskim organom sporočila, da na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje.

3.Toženka je tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 11. 4. 2025 opravila osebni razgovor. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzela tožnikove izjave na tem razgovoru in se do njih vsebinsko opredelila. Izpostavila je, da si prosilec sam ne more izbirati, katera država bo obravnavala njegovo prošnjo. Pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, je bistveno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so ti imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V zvezi s tem navaja, da tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito po svojem prvem vstopu v Republiko Hrvaško in po opravljenem predhodnem postopku na policijski postaji leta 2023, kljub napotitvi hrvaških policistov, ni odšel v azilni dom, temveč je pot nadaljeval v Švicarsko konfederacijo, od koder je bil februarja 2025 v t.i. dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško. Menila je, da je takrat zaprosil za mednarodno zaščito, saj ga sicer hrvaški organi ne bi nastanili v azilni dom. Tam naj bi po lastni izjavi ostal deset dni, poleg nastanitve je imel na voljo tudi prehrano in zdravstveno oskrbo. V tem času je imel razgovor z uradno osebo, ki naj bi se do njega vedla nespoštljivo, ga poniževalno gledala, mu očitala, da laže in mu dejala, da ne mara Alžircev. Te izjave je toženka prepoznala kot tožnikovo subjektivno mnenje. Tudi če bi bile resnične, je nesporno, da je imel tožnik v Republiki Hrvaški možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, spremljati postopek in se izražati s pomočjo tolmača. Opisano obnašanje uradne osebe je sicer neprimerno, ne izkazuje pa poniževalnega in nečloveškega ravnanja, ki bi dosegel prag 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožnik je zgolj po desetih dneh bivanja v azilnem domu v Zagrebu le - tega zapustil, zaradi česar o njegovi prošnji ni bilo mogoče odločiti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je toženka menila, da tožnik ni izkazal sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, prav tako pa tudi ne nevarnosti, da bi z njim tam nečloveško ali poniževalno ravnali v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

Navedbe strank v upravnem sporu

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi povzema ugotovitve toženke in navaja, da merilo za odločitev, da se predaja ustavi, ni le obstoj sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča, sodno odločbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ter sodno prakso tega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Opira se na sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (17. točka) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (13. točka) ter na sodno odločbo naslovnega sodišča v zadevi I U 333/2023, iz katere po njegovem mnenju izhaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in sicer drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. V nadaljevanju tožnik spomni tudi na odločitvi naslovnega sodišča v zadevah I U 136/2022, I U 1222/2022. Navaja, da je Ustavno sodišče v zadevi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 sprejelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Poleg tega v sklepu ni obrazloženo oziroma toženka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

5.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga odložitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

6.Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim ugovorom in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dokazovanje

7.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa in listini v sodnem spisu, označeni kot prilogi A1, A2. Te listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo.

8.Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil (prim. drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)).

Presoja sodišča

9.Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

11.Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena2 Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je 27. 3. 2025 Republika Hrvaška potrdila toženki, da je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

12.Tožniku je bilo na osebnem razgovoru predočeno, da je toženka iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil s strani Republike Hrvaške 24. 9. 2023 zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in da je ta država že potrdila odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Te okoliščine v upravnem postopku ali v tožbi konkretno ni prerekal.

13.Tožnik izpodbija ugotovitev toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU3 , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

14.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023).

15.Iz nadaljevanja obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da sta tako SEU kot tudi Vrhovno sodišče že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023).

16.Tožnik zgolj s splošnim nizanjem sodb naslovnega sodišča, Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter sodne odločitve SEU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, ni uspel prepričati sodišča, da je do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov že prišlo oziroma, da bi do tega lahko prišlo po predaji Republiki Hrvaški. Posplošeno se opira na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 in I Up 193/2022, kjer naj bi sodišče sprejelo drugačno stališče kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v zadevi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1116/2016 z dne 3. 8. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. V sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 je bila pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba in izpodbijani sklep, vendar pa tožnik z ničemer ne argumentira, zakaj bi 13. točka te sodne odločbe lahko vplivala na presojano zadevo.

17.Tožba omenja sodni odločbi naslovnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 2. 2022 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, brez pojasnila, zakaj bi bili lahko pomembni za odločitev v tej zadevi. Sodba naslovnega sodišča I U 333/2023, na katero se tožnik konkretno sklicuje, v nobenem primeru ne more biti pravno relevantna. Vrhovno sodišče jo je namreč s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

18.Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.

19.Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnik s posplošenim sklicevanjem na sodno prakso trditvenemu bremenu ni zadostil. Vsebinska odločitev v zadevi je namreč odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja, ki se od primera do primera lahko razlikuje, zato posplošeno sklicevanje na posamezne sodne zadeve ne more priti v poštev.

20.S posplošenim navajanjem sodne prakse tožnik ni uspel omajati ugotovitve toženke, da v konkretni zadevi ni indicev, da bi lahko predaja Republiki Hrvaški zanj pomenila dejansko izkazano nevarnost, da bi se tam z njim poniževalno ali nečloveško ravnalo, prav tako pa tudi ne, da bi bilo zaradi predaje kršeno načelo nevračanja. Zato toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.

21.Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

22.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

23.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

24.Tožnik predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, poleg tega mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt. V primeru izvršitve sklepa bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

25.Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je sprejelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

26.Iz navedenih razlogov je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Ta določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3Ta določba se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 18, 18/1, 18/1-b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.