Jedro

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba razlagati restriktivno oziroma je presoja glede obstoja obravnavanega razloga stroga. Iz stališč sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za nabavo varnostnega orožja za orožje kategorije B1, tip/vrsta polavtomatska pištola, kalibra 9 mm (1. točka izreka) in ugotovil, da stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 15. 6. 2020 vložil zahtevek za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja polavtomatske piškote, kalibra 9 mm, kategorije B1 zaradi zagotavljanja varnosti pred posamezniki, ki so mu grozili. Iz k vlogi priloženih dokazil je organ prve stopnje ugotovil, (1) da je tožnik 19. 3. 2015 na Policijski postaji Ljubljana (v nadaljevanju PP Ljubljana) kot priča izpovedal, da ga je v lokalu A. z roko dvakrat udaril v predel leve ličnice bivši poslovni partner B. B. (v nadaljevanju bivši poslovni partner), ki je zbežal s kraja dogodka, ko je tožnik želel poklicati policijo; (2) da se je tožnik zaradi udarca istega dne zglasil v UKC Ljubljana; (3) da je tožnik 16. 4. 2015 na PP Ljubljana kot priča izpovedal, da mu je bivši poslovni partner na ulici C. v Ljubljani grozil in ga je žalil, kar je ponovil kasneje še po mobilnem telefonu; (4) da se je tožnikov bivši poslovni partner pritožil zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z opravilno številko X K 33147/2016 z dne 14. 1. 2019, pri čemer je Višje sodišče v Ljubljani njegovo pritožbo zavrnilo s sodbo v zadevi X Kp 33147/2016 z dne 10. 7. 2019; (5) da je v zvezi z navedenimi dogodki tožnik 13. 1. 2020 podal ustno ovadbo, v kateri je dodatno navedel, da je 7. 1. 2020 bivši poslovni partner parkiral pred tožnikovo stanovanjsko hišo, o čemer je tožnik, kljub temu da ni bil doma, obvestil PP Ribnica, ki je popisala njegovega bivšega poslovnega partnerja; in (6) da je tožnik 10. 1. 2020 podal ustno ovadbo na PP Ljubljana zoper neznanca s črno pištolo za pasom, ki ga je zaustavil in mu grozil z ubojem, če se ne bo dobil z bivšim poslovnim partnerjem.

3. V nadaljnjem postopku je organ prve stopnje še ugotovil, da je tožnik zaveden v uradnih evidencah policije zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in poškodovanja tuje stvari. Tožnik na zaslišanju v upravnem postopku o kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe ni vedel nič, v zvezi s poškodovanjem tuje stvari pa je tožnik izpovedal, da je enkrat s svojim avtom oplazil sosedov avto na parkirišču zgradbe, kjer je sedež podjetja Č., d. o. o., pri čemer je bil sosedov avto tako malo poškodovan, da njegov lastnik ni uveljavljal škodnega zahtevka. V zvezi s težavami, zaradi katerih je tožnik vložil obravnavano vlogo, je izpovedal, da so se začele, ko sta D. D. in bivši poslovni partner unovčila menice na račun podjetja Č., d. o. o., katerega je zastopnik. Na tožnikovem naslovu prebivališča tožnik živi z ženo, hčerjo, očetom in mamo, pri čemer se nihče od njih ne počuti dobro, če pred hišo parkira neznanec in tožnika kliče po telefonu. Ti neznanci niso poskušali vstopiti v hišo. Domneva, da so dobili prepoved približevanja, zato pošiljajo druge osebe. Tožnik je še izpovedal, da se počuti ogroženo, ker ga nadlegujejo omenjeni storilci, ki so unovčili menice na škodo njihovega podjetja. Skrbi ga tudi za družinske člane. Zaradi posledic nadlegovanja ni iskal zdravniške pomoči, vendar ima tožnik težave z nespečnostjo zaradi neprestanih skrbi. Alkohola in drugih psihotropnih substanc ne uživa. Je bivši aktivni športnik, ki se je ukvarjal s karatejem. Zaveda se, da je uporaba orožja tudi brez alkohola nevarna. Glede drugega načina zagotavljanja svoje osebne varnosti, kot je varnostno orožje, je tožnik izpovedal, da je razmišljal o najemu varnostnika, vendar bi bilo to zanj in okolico moteče, poleg tega je velika finančna obremenitev na daljši rok, zato se mu zdi nabava varnostnega orožja bolj ekonomična od najema varnostnika.

4. Tožnik je v izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih med drugim navajal, da ga je 7. 1. 2020 bivši poslovni partner iskal na domačem naslovu, kjer ga je popisala PP Ribnica; da mu je 10. 1. 2020 neznanec grozil z ubojem, če se ne bo srečal z bivšim poslovim partnerjem, in da sta 2. 9. 2020 k njemu med parkiranjem v Ljubljani pristopila dva neznanca in ga pričela nadlegovati z zahtevami, naj se sreča z bivšim poslovnim partnerjem. Ker jima je tožnik povedal, da bo poklical policijo in v ta namen prijel telefon, sta se arogantno nasmehnila in odšla. Navedeni dogodek po presoji organa prve stopnja kaže na to, da obstajajo alternativna sredstva, s katerimi lahko odvrne domnevno nevarnost od sebe in svojih bližnjih. O večini dogodkov, o katerih je tožnik izpovedal, je obvestil policijo in zaprosil za ustrezno zaščito. Tako je PP Ljubljana 7. 1. 2020 in 10. 1. 2020 opravljala pogoste obhode, dokler tožniku niso sporočili, da bodo s tem prenehali, saj tovrstno varovanje ni njihova naloga. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik prijavil na policijo dogodke, zaradi katerih se je počutil ogroženo, in da tožnik trdi, da nima na voljo nekih drugih razumnih ukrepov za povečanje njegove osebne varnosti, saj bi bilo zaradi visokih stroškov nerazumno zahtevati, da si zagotovi 24-urno osebno varovanje.

5. Organ prve stopnje je zaslišal tudi tožnikovo ženo in hči. Obe priči sta izpovedovali o dogodku, ki se je zgodil januarja 2020, ko je tožnikova hči praznovala rojstni dan doma, kjer se je oglasil neznanec, ki ni bil vabljen, in povedal, da išče tožnika. Ta neznanec je parkiral pred tožnikovo hišo in se po več urah ni želel umakniti, čeprav tožnika ni bilo doma, zato so poklicali policijo, ki ga je popisala. Neznanec se je z vozilom premaknil izpred tožnikove hiše le na križišče lokalne ceste. Ker je bil neznanec na javni površini, policija ni mogla narediti več. Odstranil se je šele proti jutru naslednjega dne. Zaradi tega dogodka so se domači počutili nelagodno in ogroženo. Tožnika tisto noč ni bilo domov. Na podlagi izjav zaslišanih prič je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik ne želi, da bi nekateri njegovi člani družine vedeli, v kakšni domnevni nevarnosti so, saj jim prikriva domnevno ogroženost, ker jih s tem ne želi obremenjevati. Iz zaslišanja prič izhaja, da jima je poznan le en dogodek z dne 7. 1. 2020, ko tožnika ni bilo doma celo noč, čeprav gre za tožnikovo ženo in hči, ki živijo v isti hiši skupaj.

6. V postopku je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), razen iz 4. točke, saj po presoji organa prve stopnje ni mogoče sklepati, da je tožnikova osebna varnost dejansko ogrožena tako močno in na tak način, da lahko konkretno nevarnost odvrne le z varnostnim orožjem in da je varnostno orožje edino primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti. Tožnika namreč ogroža njemu znana oseba, ki je v zaporu oziroma bo odšla na prestajanje zaporne kazni, pri čemer tožnik ni navedel, kakšne ukrepe je uporabil za povečanje svoje varnosti in ali je tožnik pripravljen uporabiti milejša tehnična sredstva za odvrnitev nevarnosti (plinski razpršilec ali električni paralizator ali protivlomna vrata). Pojasnil je še, da za zagotavljanje osebne varnosti obstajajo specializirane organizacije, ki so kadrovsko in tehnično usposobljene za opravljanje teh storitev, kar pomeni, da obstajajo alternative zagotavljanja varnosti. Tožnik se ni nikoli obrnil na kakšno od omenjenih organizacij, da bi si vsaj pridobil strokoven nasvet, kako vsaj deloma ukrepati v primeru njegovih domnevnih težav. Od tožnika ni zahtevala, da si zagotovi stalno osebno varovanje, temveč ogrožene osebe oziroma žrtve kaznivega dejanja varuje tudi policija, če ugotovi, da je varovanje potrebno. Za osebno varnost posameznikov in njihovega premoženja je po mnenju organa prve stopnje dolžna poskrbeti država, pri čemer je pravica posameznika do samopomoči omejena s Kazenskim zakonikom in drugimi instituti veljavnega prava.

7. V zvezi z dogodkom z dne 2. 9. 2020 je organ prve stopnje glede števila pajdašev tožnikovega bivšega poslovnega partnerja ugotovil, da tožnik spreminja število pajdašev iz izjave v izjavo. V zapisniku PP Ljubljana z dne 13. 1. 2020 je navedel, da so bili štirje pajdaši, vendar ko je tožnik želel poklicati policijo je s kraja pobegnil njegov bivši poslovni partner z dvema pajdašema, v izjasnitvi tega upravnega postopka z dne 24. 11. 2020 pa tožnik trdi, da je bilo takrat prisotnih pet pajdašev, pri čemer ni izkazano, da bi katerikoli od pajdašev tožnika ogrožal ali mu grozil. Vendar se tako bivši poslovni partner kot tudi njegovi pajdaši izogibajo stikov s policijo. Tožnik je v izjasnitvi navajal tudi, da se njegov bivši poslovni partner nahaja v Avstriji in da ne deluje sam, pač pa po osebah, ki so že na pogled nevarne, nosijo orožje in nimajo zadržkov, da tožniku grozijo z ubojem. V zvezi s tem je organ prve stopnje navedel, da mu ni znano, koliko časa je trajalo poslovno sodelovanje z bivšim poslovnim partnerjem, vendar se sprašuje, ali se je tožnikov občutek domnevne ogroženosti s strani oseb, ki so že na pogled nevarne in oborožene, nastala šele, ko sta D. D. in bivši poslovni partner unovčila menice na račun podjetja Č., d. o. o. Dejstvo, da se bivši poslovni partner nahaja na svobodi v Avstriji, je tožnik izkazoval z izpisom dveh telefonskih klicev, do kateri se organ prve stopnje ne more opredeliti, saj iz navedenega izpisa ni razvidno, da sta bila klica opravljena in mu vsebina teh klicev ni znana. Organ pa ni sledil tožnikovi izjavi, da je šele ob drugem klicu ugotovil, da ga kliče bivši poslovni partner, ki ga domnevno nadleguje tudi po telefonu že pet let, saj ga je klical iz podobne telefonske številke tudi v obdobju po pravnomočnosti sodbe Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi X Kp 33147/2016 z dne 10. 7. 2019 konec leta 2019, ko je bil bivši poslovni partner še v Sloveniji.

8. Iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da tožnik ni izkazal zadostnega utemeljenega razloga za nabavo varnostnega orožja iz 4. točke 14. člena ZOro-1. Tožnik namreč ni dokazal, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval orožje. Subjektivni občutek ogroženosti ne more izkazovati dejanske ogroženosti. Organ prve stopnje je ugotovil, da pri izkazani tožnikovi varnostni situaciji obstajajo primernejši načini varovanja, kot na primer solzivec oziroma električni paralizator, ki ne delujejo na daljavo, vendar jih tožnik ne želi uporabljati, saj meni, da so zanj neučinkovita in neustrezna. Tehnično varovanje tožnikovega doma lahko po mnenju organa prve stopnje prispeva k večji varnosti, čeprav ima stranka o tem drugačno mnenje, tudi storitev subjektov zasebnega varovanja tožnik ne želi uporabiti zaradi razlogov ekonomske narave in ker bi bilo to moteče zanj in za okolico. V obravnavani zadevi po mnenju organa prve stopnje tožnik ni izkazal zadostne ogroženosti kot upravičenega razloga za ugodno rešitev njegove zahteve po orožju za zagotovitev osebne varnosti, zato je njegovo zahtevo zavrnil. 9. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo. Ugotovil je, da tožnik posest orožja opravičuje z okoliščinami, ki se nanašajo na njegovo dejavnost, zaradi česar je prišlo do dogodkov leta 2015 in 2020, pri čemer ni izkazal obstoja konkretne ogroženosti oziroma nevarnosti, ki bi se jo dalo odvrniti le z varnostnim orožjem. Tožnik je po presoji organa druge stopnje navedel le splošna dejstva, na podlagi katerih ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost dejansko kakorkoli ogrožena oziroma, da je zaradi spleta okoliščin njegova osebna varnost bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje. Meni, da je najbolj primerna rešitev tožnikovih težav družba za varovanje ljudi in premoženja, policija in sodišče, čeprav tožnik zavrača tak način varovanja zaradi finančnih razlogov. Uporabil bi lahko tudi električni paralizator ter solzivec, ki ju tožnik kategorično zavrača, in druga alternativna sredstva. Organ druge stopnje ugotavlja, da opravljanje določenega poklica samo po sebi posamezniku ne daje upravičenja za izdajo dovoljenja za nabavo orožja in obratno. Tožnik tehtnega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja ni izkazal. Razlogi so preveč splošni in subjektivno nakazani, navkljub prijavam na policiji. Obravnavani dogodki so porušili tožnikov subjektivni občutek varnosti, ki ne dokazuje njegove dejanske ogroženosti. V konkretnem primeru gre za časovno oddaljene in razpršene dogodke, ki kažejo, da bi se jim tožnik lahko izognil z ukrepom subjektivnega zasebnega varovanja, ki ne bi bili 24 urno fizično varovanje, temveč kot kratkotrajno fizično varovanje v času, ko opravlja svoje delo izven kraja bivanja.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

10. Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožnik tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša stroške tega upravnega spora.

11. Iz tožbenih navedb izhaja, da je organ druge stopnje zavrnil vse pritožbene navedbe, ne da bi se do njih konkretno opredelil, čeprav se tožnikove navedbe nanašajo na odločilna dejstva. Tožnik trdi, da tožena stranka ni pravilno in v celoti ugotovila relevantnega dejanskega stanja, zato ni pravilno uporabila ZOro‑1. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da ni mogoče sklepati, da je tožnikova osebna varnost dejansko ogrožena na tak način, da lahko konkretno nevarnost odvrne le z varnostnim orožjem in da je varnostno orožje edino primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti. Po mnenju tožnika je dokazal, da ga resno ogroža znana oseba in z njo povezane neznane tretje osebe; da je deležen resnih groženj, ki zadevajo njegovo življenje; da je bil že večkrat fizično napaden; da se kritični dogodki odvijajo na raznih lokacijah (...) in so zato krajevno in časovno nepredvidljivi; da je storil vse, kar je razumno pričakovati od posameznika glede lastne zaščite v tovrstnih okoliščinah; da je o vseh primerih groženj in napadov obveščal policijo; da so se groženje in fizični napadi nadaljevali kljub prijavam na policijo in da še vedno trajajo. To so izjemne okoliščine, ki neposredno zadevajo osebno varnost posameznika, zato so posplošene ugotovitve tožene stranke, kaj je namen ZOro-1 in kdo je v Sloveniji zadolžen zagotavljati varnost življenja ljudi in premoženja. Tožnik se je obrnil na policijo, ki je ukrepala, vendar ukrepi policije v obravnavani zadevi ne morejo zagotoviti tožnikove osebne varnosti in ne učinkujejo na zagotovitev tožnikove varnosti, ki je še vedno aktivno in realno ogrožena.

12. V nadaljevanju tožnik očita toženi stranki, da je njegovo vlogo zavrnila s splošnimi razlogi in da se ni opredelila do konkretnih tožnikovih navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval obstoj upravičenega razloga za izdajo zaprošenega dovoljenja. Zatrjuje kršitev pravica do izjave, v skladu s katero ima organ dolžnost vsebinsko opredeliti se do odločilnih dejstev in nosilnih pravnih nadziranj stranke glede pravilne uporabe materialnega prava. Tej pravici ni zadoščeno s posplošenimi in splošnimi ugotovitvami ter teoretičnimi pojasnili. Tožena stranka obrazložitev, da tožnik ne izpolnjuje obravnavanega pogoja, utemeljuje le s sklicevanjem na ugotovitve, s katerimi je seznanila tožnika pred izdajo odločbe.

13. Tožnik meni, da ugotovitve tožene stranke niso utemeljene, so posplošene in posledica nepravilne materialno pravne presoje tožnikove ogroženosti in presoje, ali je varnostno orožje edino in najprimernejše sredstvo za odvrnitev nevarnosti, kar izhaja iz več v upravnem postopku navedenih dejstev in okoliščin. Trdi, da bivši poslovni partner ni v zaporu in da se izogiba prestajanju večletne pravnomočno prisojene zaporne kazni, pri čemer je tožnik dokazal, da je 12. 11. 2020 prejel telefonske klice bivšega poslovnega partnerja iz Avstrije, pri čemer se je tožnik oglasil šele na drugi in tretji klic. Po tožnikovem mnenju je očitno, da bivši poslovni partner ne bo odnehal pri stopnjevanju pritiskov in da je s svojimi grožnjami tožnik v konkretni nevarnosti. Tožnik je v izjasnitvi dne 23. 11. 2020 opozoril toženo stranko, da bivši poslovni partner grozi tožniku z resnimi grožnjami zoper življenje, če ne bo podal izjave za potrebe kazenskega postopka, ki bi ga razbremenila krivde. Pred nastopom prestajanja zaporne kazni pa se bodo po tožnikovem mnenju grožnje še intenzivirale. Poleg tega bivši poslovni partner sodeluje z osebami, ki so že na prvi pogled nevarne, nosijo orožje in nimajo zadržkov glede groženj z ubojem.

14. V zvezi z fizičnim napadom bivšega poslovnega partnerja je tožnik navedel, da je podal več prijav na policijo in zaprosil za zaščito, pri čemer je policija po dogodkih v začetku leta vložitve tožbe opravljala pogoste obhode okoli tožnikove stanovanjske hiše. Kljub temu prijave na policijo po tožnikovem mnenju niso ustrezen ukrep za zagotovitev varnosti, saj ni odvrnil bivšega poslovnega partnerja in oseb, ki jih je angažiral za ustrahovanje, od nadaljnjih aktivnosti zoper tožnika. Tožnik meni, da plinski razpršilec ali električni paralizator v nobenem od dogodkov, kjer je pri grožnjah sodelovalo več oseb, med katerimi so imele vsaj nekatere strelno orožje, ne bi bil učinkovito sredstvo za zagotovitev varnosti, saj delujeta le z neposredne bližine in ju je običajno mogoče uporabiti zoper eno osebo, hkrati pa nista enakovredna strelnemu orožju. Navaja, da v obravnavani zadevi ni vprašanje tožnikove pripravljenosti uporabiti milejša tehnična sredstva za odvrnitev nevarnosti (plinski razpršilec ali električni paralizator), temveč se postavlja vprašanje ustrezne zaščite z njihovo uporabo.

15. V nadaljevanju trdi, da je neutemeljena obrazložitev tožene stranke v zvezi s protivlomnimi vrati, saj ni vprašanje varovanja premoženja v stanovanjski hiši, temveč varovanja tožnika, ki je pretežni del dneva odsoten z doma. Ta milejši ukrep po tožnikovem mnenju pomeni, da ne bi smel iz hiše. Dosedanji stiki z bivšim poslovnim partnerjem in z njegove strani angažiranih oseb so bili na različnih lokacijah. Toženi stranki še očita, da se ni opredelila do tega, zakaj ni pravilno tožnikovo mnenje glede tehničnega varovanja doma. Neživljenjska je obrazložitev tožene stranke glede tožnikove zmožnosti upreti se napadu več oseb ali napadu s strelnim orožjem s karatejem, ki ga je tožnik treniral amatersko pred 40 leti. Tožnik trdi, da je neutemeljena ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne želi uporabiti storitev zasebnega varovanja, saj ni mogoče pričakovati od posameznika, da bi za zagotavljanje lastne varnosti v daljšem časovnem obdobju in vsepovsod, kjer se nahaja, financiral osebno varovanje, ki je nesorazmeren strošek.

16. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj iz dogodka z dne 2. 9. 2020 izhaja, da obstajajo alternativna sredstva za odvrnitev domnevne nevarnosti. Dogodek, ki je bil navedenega dne, kaže na to, da ima bivši poslovni partner več pajdašev, ki po njegovih navodilih delujejo skupaj z namenom ustrahovanja tožnika. Bivši poslovni partner je v petih letih pokazal vztrajnost pri nadlegovanju, zalezovanju in izrekanju groženj, pri čemer je fizično napadel tožnika, tretje osebe pa so grozile z ubojem. Glede na navedeno tožnik trdi, da njegov občutek ogroženosti ni le subjektiven, temveč gre za konkretno ogroženost. V zvezi s konkretno tožnikovo ogroženostjo varnosti je tožnik navedel še dogodek, povezan z grožnjo in poskusom fizičnega nasilja z dne 2. 2. 2021 ter zasledovanjem z dne 16. 2. 2021. 17. Iz zaključnih tožbenih navedb izhaja, da je obrazložitev organa druge stopnje glede zaslišanih prič protispisna, saj je ogrožen le tožnik in ne njegova družina. Tožnik trdi, da niso utemeljene ugotovitve organa druge stopnje glede tožnikovega upravičevanja posesti orožja v zvezi z dejavnostjo oziroma poklicem, ki ga opravlja, saj to ni pomembno. Po mnenju tožnika je pomembno, kdo, zakaj in na kakšen način ogroža tožnika in ali so ukrepi, ki jih je po dosedanjih tožnikovih prijavah izvršila država, odpravili nevarnost in ali lahko tožnik odvrne nevarnost z drugimi milejšimi sredstvi. Meni, da je protispisna ugotovitev, da je tožnik v postopku na prvi stopnji navedel le splošna dejstva, na podlagi katerih ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost dejansko kakorkoli ogrožena oziroma da bi bila bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih.

18. Tožena stranka je predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

_Sodna presoja_ **K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Predmet presoje tega upravnega spora je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga osebne varnosti zaradi neizkazanosti ogroženosti tožnikove osebne varnosti v zadostni meri. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik z obravnavano vlogo zahteval izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti.

21. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZOro-1 pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če je med drugim izpolnjen pogoj iz 4. točke, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine. Ta pogoj je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 izpolnjen, če posameznik dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

23. Pri razlagi ZOro-1 je treba izhajati iz narave stvari (orožja) ter načelnega izhodišča v Republiki Sloveniji veljavnega pravnega reda, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Iz ZOro-1 izhaja, da je civilno orožje prvenstveno namenjeno za lov, šport, zbiranje in le izjemoma za osebno varnost. Iz narave stvari in iz zakonske ureditve je razvidno, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je varnost zaradi posebnih okoliščin dejansko ogrožena v tolikšni meri, da bi zato nujno potrebovala varnostno orožje in oseba nima na izbiro nobenih drugih možnosti varovanja.

24. Posameznik mora v zvezi z upravičenim razlogom za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je treba obravnavano zakonsko določilo razlagati restriktivno oziroma je presoja glede obstoja obravnavanega razloga stroga1. Iz stališč sodne prakse izhaja, da je presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je nikakor ni mogoče zagotoviti drugače kot z zaprošenim varnostnim orožjem, je na stranki, ki zahteva izdajo dovoljenja. Takšno stališče izhaja že iz same določbe 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, potrjuje pa ga tudi 20. člen tega zakona. Sodna praksa je v tovrstnih sporih posebej poudarila, da mora upravni organ skrbeti, da je ob interesu posameznika upoštevan tudi javni interes.

25. Po presoji sodišča je življenjsko in razumljivo, da se tožnik zaradi dolgotrajnega nadlegovanja in groženj počuti ogroženega glede na okoliščine, ki jih je navedel v vlogi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti, v pisnih in ustnih izjavah ter v pritožbi, vendar je tožena stranka pravilno ocenila, da je tožnik navedel le dejstva, na podlagi katerih ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da je tožnik v upravnem postopku glede dogodkov navedel, da so se njegov bivši poslovni partner in pajdaši umaknili, ko jim je rekel, da bo poklical policijo. To po presoji sodišča kaže na to, da so učinkovita milejša sredstva za zagotovitev tožnikove varnosti. Na njihovo učinkovitost pa ne vpliva dejstvo, da se niso zaključile nadlegovanje in grožnje, saj ni življenjsko pričakovati, da lahko policija s svojimi ukrepi vpliva na voljo tistega, ki izvaja tovrsten pritisk na posameznika. V nadaljevanju je iz tožnikovih navedb v upravnem postopku prav tako razvidno, da tožnik ni poskusil uporabiti milejših tehničnih sredstev varovanja, kot sta solzilec ali električni paralizator, zato so po presoji sodišča neizkazane tožnikove navedbe, da niso učinkovita in ustrezna tovrstna sredstva zaradi večjega števila oseb, ki so udeležene pri izrekanju groženj.

26. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da se je prvostopenjski organ opredelil do vseh tožnikovih navedb, ki jih je podal v izjasnitvah. Organ prve stopnje je v obravnavani zadevi pojasnil razloge, zakaj niso izkazane nekatere tožnikove v upravnem postopku podane navedbe. Tako se je tožena stranka opredelila do vseh pravno pomembnih dejstev in okoliščin, zato ni utemeljen tožnikov ugovor kršitve pravice do izjave iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

27. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dogodek z dne 2. 2. 2021, sodišče pojasnjuje, da se lahko v skladu z 52. členom ZUS-1 kot tožbeni razlogi upoštevajo le nova dejstva in novi dokazi, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ o zadevi odločil z odločbo z dne 10. 12. 2020, torej preden se je zgodil ta dogodek, zato ni upošteven za obravnavano zadevo.

28. Tožnik je s tožbenimi navedbami glede protispisnosti v zvezi z ogroženostjo družine prekludiran, saj je že organ prve stopnje na 7. strani izpodbijane odločbe ugotovil, da je ogrožena tudi tožnikova družina. Temu dejstvu tožnik v pritožbi ni nasprotoval, pri čemer v tožbi ni navedel, zakaj tega ni navajal že v postopku izdaje upravnega akta.

29. Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

30. Sodišče je v obravnavanem postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1C), odločilo po sodniku posamezniku na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1C v zvezi s 13. členom ZUS-1, saj v postopku še ni bil razpisan pripravljalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, zadeva pa ni bila predložena na sejo do uveljavitve ZUS-1C. Odločitev je sprejeta na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ker so se stranke upravnega spora pisno odpovedale glavni obravnavi (279.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

**K II. točki izreka:**

31. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013 ter sodbe Upravnega sodišča št. III U 324/2016 z dne 19. 10. 2018, III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014, I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012 , III U 245/2018 z dne 14. 5. 2021