Jedro

Nagrada stečajnemu upravitelju je po 4. alinei 16. člena ZDoh osnova za odmero davka, saj gre za plačilo za opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 235/99-17 z dne 7.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.3.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostava Š. z dne 27.8.1998. S to odločbo je prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 1997 in določil znesek za plačilo razlike med odmerjeno dohodnino in obračunano akontacijo, na podlagi prejemkov, ki jih je tožnik prejel kot stečajni upravitelj.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru in se pri tem sklicevalo na 2. odstavek 67. člena ZUS. Svojo odločitev je oprlo na 3. alineo 1. odstavka 15. člena, 4. alineo 1. odstavka 16. člena, 1. alineo 2. člena, 1. odstavek 5. člena in 2. alineo 6. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/73, 2/94 in 7/95) ter 1. odstavek 83. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93 in 39/97). Enako kot tožena stranka je menilo, da je nagrada stečajnemu upravitelju plačilo za opravljeno delo, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da prvostopno sodišče ni odločalo samo v mejah tožbenega zahtevka. Ni bil spor o tem, ali je plačilo stečajnemu upravitelju v stečajnem postopku nagrada, temveč o tem, ali je to nagrada za opravljeno delo ali za zbrano razdelitveno maso, od katere je nagrada tudi odvisna. To določata 2. in 3. člen Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (Uradni list RS, št. 37/94 in 37/95, v nadaljevanju Odredba). Ker take nagrade niso navedene kot vir dohodnine v 6. členu ZDoh, niso vir dohodnine, temveč se od njih plačuje le posamezen davek iz 3. člena ZDoh. Ta prejemek je tožnik uvrstil v rubriko "drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki", kar sta davčna organa sprejela, prvostopno sodišče pa je ta prejemek uvrstilo med "prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma prevzema opravljanja storitev oziroma poslov na drugi podlagi". Glede na to je prvostopno sodišče odločalo izven tožbenega zahtevka. Ob tem pa se zastavlja tudi vprašanje, zakaj pri tem ni upoštevalo normiranih stroškov, ki se pri takih prejemkih upoštevajo v skladu s 4. alineo 1. odstavka 16. člena ZDoh. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem upravnem sporu je predmet spora presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, torej gre za spor po 2. odstavku 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS. Po 38. členu ZUS sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge.

Tožbeni zahtevek v tem primeru je bil, da se odločba tožene stranke odpravi. Sodišče prve stopnje pa je tožbo kot celoto zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kar je po presoji pritožbenega sodišča pravila odločitev. Pri tem pa v svoji sodbi prvostopno sodišče ni navedlo vseh razlogov za svojo odločitev, temveč se je na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, delno pa je razloge, ki jih je že navedla tožena stranka v svoji odločbi, le ponovilo.

Ni torej prvostopno sodišče prvo presodilo, da je obravnavana tožnikova nagrada v bistvu plačilo za opravljeno delo, temveč je to v izpodbijani odločbi pravilno navedla že tožena stranka, ki je pritrdila odločitvi prvostopnega organa, da je treba tudi od tega prejemka plačati dohodnino. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je prvostopno sodišče odločalo izven tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča svojo odločitev pravilno oprlo na 3. in 4. alineo 1. odstavka 15. člena ZDoh ter 4. alineo 1. odstavka 16. člena ZDoh, pri čemer je pravilno pojasnilo tudi določbo 2. alinee 6. člena ZDoh v zvezi z 83. členom ZPPSL, ter v skladu z ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je tudi nagrada stečajnemu upravitelju prejemek, ki se všteva v osnovo za dohodnino.

Pritožbeni ugovor, da bi bilo treba tožniku ob takšni odločitvi, ki ji je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, pri odmeri dohodnine upoštevati kot odbitno postavko normirane stroške, pa je nedopustna pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS). Zato se sodišče glede njegove utemeljenosti ni opredelilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.