Jedro

Potrebno je ločiti med uvedbo postopka zaradi insolventnosti in začetkom postopka zaradi insolventnosti. Predhodni postopek zaradi insolventnosti se namreč začne že z vložitvijo predloga za začetek postopka, glavni postopek zaradi insolventnosti pa se začne s sklepom, s katerim sodišče odloči o začetku postopka zaradi insolventnosti. Vendar pa je iz vsebine upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka jasno razvidno, da njegov zahtevek za uvedbo stečajnega postopka v resnici predstavlja zahtevek za začetek stečajnega postopka. Sama, sicer res podana navedba, ne da naj sodišče začne, temveč uvede stečajni postopek, tega dejstva ne more spremeniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožniki nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom: G. d. o. o. (1. točka izreka). Za upravitelja je imenovalo G. E. (2. točka izreka). Ugotovilo je, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: G. E. S. P. (3. točka izreka).

2. Družbeniki dolžnika M. S., R. I. d. o. o., I. L. in S. G. d. o. o., Ljubljana, so zoper sklep pravočasno vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikov predlog za uvedbo stečajnega postopka nad dolžnikom zavrže, podrejeno pa, da upnikov predlog za začetek stečajnega postopka (v kolikor ga bo kot takšnega štelo), zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki očitajo sodišču prve stopnje, da je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom brez ustreznega zahtevka predlagatelja postopka. Iz strani 5 upnikovega predloga za „začetek“ stečajnega postopka naj bi bilo razvidno, da je upnik postavil naslednji zahtevek: „Na podlagi zgoraj navedenega upnik predlaga, da naslovno sodišče zoper dolžnika, to je družbo G. d. o. o., na podlagi določb ZFPPIPP uvede stečajni postopek“. Ker upnik ni postavil zahtevka, da naj sodišče nad dolžnikom „začne“ stečajni postopek, temveč je predlagal, da naj nad dolžnikom „uvede“ stečajni postopek, pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje odločilo zunaj meja postavljenega zahtevka oziroma ga je prekoračilo.

5. Pritožniki sicer pravilno izpostavljajo, da je potrebno ločiti med uvedbo postopka zaradi insolventnosti in začetkom postopka zaradi insolventnosti. Predhodni postopek zaradi insolventnosti se namreč začne že z vložitvijo predloga za začetek postopka, glavni postopek zaradi insolventnosti pa se začne s sklepom, s katerim sodišče odloči o začetku postopka zaradi insolventnosti (2. in 4. odstavek 49. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Vendar pa je iz vsebine upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka jasno razvidno, da njegov zahtevek za uvedbo stečajnega postopka v resnici predstavlja zahtevek za začetek stečajnega postopka. Upnik je v njem navajal dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo aktivno legitimacijo: opisal je dejstva in okoliščine, iz katerih naj bi verjetno izhajalo, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot 2 meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). V predlogu je navedel identifikacijske podatke o dolžniku, opisal dejstva in okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da je dolžnik postal insolventen, in navedel dokaze o teh dejstvih. Predlogu je priložil listinske dokaze o tem, da je dolžnik postal insolventen in založil predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ter priložil listinske dokaze o svoji terjatvi in zamudi z njenim plačilom (4. in 5. odstavek 232. člena ZFPPIPP). V zaključnem delu svojega predloga je navedel, da se na podlagi 50. člena ZFPPIPP postopek zaradi insolventnosti začne, če dolžnik postane insolventen in so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za posamezno vrsto postopka določa ZFPPIPP, ter da je na podlagi opisanih dejstev in okoliščin ter predloženih dokazov izkazal, da je dolžnik insolventen (trajneje nelikviden), tako na podlagi 1. kot 2. alineje 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Iz vsega navedenega je očitno, da upnikov predlog po vsebini predstavlja predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in ne za uvedbo, kot je to zapisal v svojem zahtevku. Upnik je tudi na naroku, ki se je opravil dne 3. 10. 2014, potrdil, da njegov predlog za začetek stečajnega postopka vsebuje zahtevek za začetek stečajnega postopka, saj je navedel, da predlaga, da se po vpogledu z njegove strani predloženih listin njegovemu predlogu za začetek stečaja ugodi. Tako ga je razumel tudi dolžnik, saj je tako v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka, v vlogi z dne 2. 10. 2014 in v vlogi z dne 6. 10. 2014 prerekal upnikove trditve o obstoju dejstev in okoliščin, ki naj bi izkazovale, da je podan položaj trajnejše nelikvidnosti po 1. in 2. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP in trdil, da za ugoditev upnikovemu predlogu za „uvedbo“ stečajnega postopka niso podane niti materialne niti procesne predpostavke (iz 14. člena ZFPPIPP) ter sodišču predlagal, da predlog za „uvedbo“ stečajnega postopka nad dolžnikom zavrne. Dolžnik je torej tudi sam uporabljal termin „uvedba“ stečajnega postopka, namesto pravilno „začetek“ stečajnega postopka, saj mu, v kolikor je imel v resnici v mislih „uvedbo“ postopka, na upnikove trditve o insolventnosti ne bi bilo potrebno odgovarjati, njegove navedbe pa bi se izkazale kot protislovne. Da je dolžnik štel, da upnik zahteva, da se nad njim začne stečajni postopek, kaže tudi dolžnikova navedba na naroku, da „meni, da ni pogojev za začetek stečajnega postopka nad njim“. Dolžnik je šele v vlogi z dne 22. 10. 2014, po že opravljanem naroku za začetek stečajnega postopka, opozoril na upnikovo nepravilno uporabo termina „uvedba“, namesto „začetek“ stečajnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je upnik postavil zahtevek za začetek stečajnega postopka v skladu s 1. odstavkom 232. člena ZFPPIPP in upoštevaje vsebino predloga pravilno zaključilo, da je upnik že od vsega začetka sodnega postopka vztrajal pri predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom ter da sama, sicer res podana navedba, ne da naj sodišče začne, temveč uvede stečajni postopek, tega dejstva ne more spremeniti. Pravilno je tako ugotovilo, da je vsebina predloga za začetek stečajnega postopka v skladu s 1. odstavkom 232. člena ZFPPIPP. Izpodbijani sklep ima glede tega zadostne razloge, in ga je mogoče preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. čl. ZFPPIPP pa ni podana.

V zadevah Višjega sodišča v Kopru Cp 1157/2009 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1445/2012, na kateri se sklicuje pritožnik, obravnavana dejanska in pravna situacija pa ni primerljiva z obravnavano v tej zadevi.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da je podana procesna legitimacija upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

8. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot 2 meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Upnik je v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom trdil, da je kot leasingodajalec sklenil z dolžnikom kot leasingojemalcem dve pogodbi o dolgoročnem kreditiranju in sicer Pogodbo o dolgoročnem namenskem kreditu št. 001 z dne 19. 3. 2010 (Pogodba 001) ter dodatke k tej pogodbi ter Pogodbo o dolgoročnem namenskem kreditu št. 002 z dne 4. 7. 2011 (Pogodba 002). Navedel je, da dolžnik s plačili obrokov kredita po obeh navedenih pogodbah zamuja že od aprila 2012, da znaša znesek zapadlih neplačanih terjatev upnika do dolžnika po Pogodbi 001 na dan 30. 1. 2014 skupno 644.647,80 EUR, po Pogodbi 002 pa 249.145,69 EUR. Trdil je, da dolžnik tako na presečni dan 30. 1. 2014 ni plačal že več kot dveh zaporednih obveznosti ter več kot štirikrat v pogodbenem obdobju ni plačal zapadlih obveznosti. Zato je upnik v skladu s 6. členom zgoraj navedenih Pogodb od Pogodb odstopil in zahteval takojšnje vračilo vseh zapadlih neplačanih obveznosti in celotnega še nezapadlega zneska kredita z vsemi pripadki, kot to določa 6. člen obeh Pogodb. Glede na navedeno dolžnik po obeh Pogodbah dolguje 2.784.299,22 EUR. V potrditev svojih trditev je predložil Pogodbo št. 001 z dodatkom št. 15, Pogodbo 002 z novim anuitetnim načrtom z dne 30. 8. 2011, izpisa odprtih postavk na dan 24. 6. 2014 za obe Pogodbi, izjavo o odstopu od kreditnih pogodb ter notarski zapisnik opr. št. SV 374/2014 z dne 17. 4. 2014. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni prerekal upnikovih trditev o tem, da od aprila 2012 obrokov kreditov ni plačeval. Prav tako ni prerekal trditev, da na dan 30. 1. 2014 zneska že zapadlih neplačanih obrokov po obeh Pogodbah znašata 644.647,80 EUR in 249.145,69 EUR, niti ni oporekal izpisoma odprtih postavk, ki te trditve potrjujeta.

10. Ni res, da dolžnik na navedbe upnika o obstoju terjatve in njeni višini ni mogel konkretizirano odgovoriti, ker upnik ni navedel, kateri obroki naj ne bi bili plačani in kako je prišel do domnevnega odprtega zneska neplačanih obrokov po Pogodbah. Upnik je s trditvami o podlagi terjatve in višini zapadlih neplačanih obveznosti po posameznih Pogodbah na določen dan in s predloženima Pogodbama, anuitetnimi načrti in izpisoma odprtih postavk, iz katerih so razvidni zneski posameznih obrokov in dnevi zapadlosti le-teh v plačilo, ter skupen znesek zapadlih neplačanih obrokov po Pogodbah na dan 30. 1. 2014, v celoti zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Upniku ni bilo potrebno konkretneje navajati, kateri obroki in kdaj so zapadli v plačilo ter kateri naj ne bi bili plačani ter kako je prišel do odprtega zneska neplačanih obrokov, saj je to nazorno razvidno iz izpisov odprtih postavk. Trditveno in dokazno breme se je zato prevalilo na dolžnika. Le-ta bi zatorej moral in bi lahko konkretizirano ugovarjal, bodisi da terjatev ne obstaja, da višina le-te ni prava, bodisi da le-ta ni zapadla ali pa da dolžnik s plačilom le-te ali posameznih obrokov ne zamuja več kot 2 meseca, ali pa, da je posamezne obroke že poravnal. Pa nič od tega ni storil. Prav tako ni res, kot to trdijo pritožniki, da upnik ni zatrjeval dejstva zamude plačila dveh zaporednih obrokov, saj je v predlogu trdil, da dolžnik s plačili obrokov po Pogodbah zamuja že od aprila 2012, ter da na dan 30. 1. 2014 ni plačal več kot dveh zaporednih obveznosti in več kot štirikrat v pogodbenem obdobju ni plačal zapadlih obveznosti.

Očitki sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zato niso utemeljeni.

11. Ker je torej upnik izkazal, da ima terjatev do dolžnika, ki je že iz naslova zapadlih neplačanih obrokov kredita na dan 30. 1. 2014 znašala skupaj 893.793,49 EUR (644.647,80 EUR in 249.145,69 EUR), s plačilom katere dolžnik zamuja več kot 2 meseca (predlog za začetek stečajnega postopka je bil vložen 24. 6. 2014), se trditve pritožnika v zvezi z odstopom od Pogodb in zapadlostjo vsega zneska kredita izkažejo kot neodločilnega pomena.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da je izkazana upnikova aktivna legitimacija v tem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, katero terjatev upnika je sodišče prve stopnje ugotovilo oziroma s plačilom katere terjatve dolžnik zamuja več kot dva meseca. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP tako ni podana.

13. Upnik je utemeljeval trditev, da je dolžnik trajneje nelikviden, z obstojem dejstev in okoliščin, ki naj bi izkazovale obstoj domnev po 1. in 2. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Po 1. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Upnik je v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom navedel, da iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika za leto 2012 izhaja, da je imel dolžnik na dan 31. 12. 2012 skupaj 3.058.573,00 EUR dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti. Trdil je, da je zaradi odstopa od zgoraj navedenih Pogodb zapadel celoten še neplačani znesek kredita skupaj z vsemi pripadki v višini 2.784.299,22 EUR, tako da dolžnik več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti do upnika v višini 91 % vseh obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem poročilu. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru dolžnika, da do pravno veljavnega odstopa od Pogodb ni prišlo. Ugotovilo je, da s strani upnika naknadno predloženo dolžnikovo letno poročilo za leto 2013 z bilanco stanja, izkazuje višino dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti 2.699.933,00 EUR, kar pomeni, da znesek obveznosti po obeh kreditnih pogodbah ( katerega višina s strani dolžnika ni bila prerekana) praktično skoraj dosega znesek obveznosti in več kot presega določeni 20 % prag.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je upnik, v dani dejanski situaciji, z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izkazal, da od Pogodb odstopa (tako smiselno tudi II Cp 1353/2009, I Cp 2476/2012). Da je (bila) takšna njegova volja, nedvoumno izhaja iz vsebine predloga, saj je v njem navedel, da je od Pogodb odstopil (že pred vložitvijo predloga), v skladu z določbo 6. člena Pogodb, ker je dolžnik kršil pogodbene obveznosti. S tem je upnik izrazil svojo voljo po odstopu, ne glede na to, ali je bil odstop od Pogodb z dne 3. 2. 2014 veljaven ali ne. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za odstop od Pogodb, kot tudi z zaključki, da dodaten rok za izpolnitev obveznosti ni bil potreben, in se pridružuje razlogom zanje. To pomeni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zapadli vsi še nezapadli zneski kreditov, pravilna.

15. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz trditev upnika, ki s strani dolžnika niso bile prerekane, potrjene pa so tudi s predloženimi listinskimi dokazi, da na dan 30. 1. 2014 znašajo zapadle neplačane obveznosti po Pogodbi 001 644.647,80 EUR, po Pogodbi 002 pa 249.145,69 EUR, skupaj torej 893.793,49 EUR, izhaja, da dolžnik za več kot 2 meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, tako za leto 2012 ( te znašajo 3.058.573,00 EUR), kot tudi za leto 2013 ( te znašajo 2.699.933,00 EUR). Navedeno nedvomno kaže, da je dolžnik trajneje nelikviden, saj v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Na dolžnikovo trajno nelikvidnost dodatno kaže tudi dejstvo, da je njegov edini TRR blokiran več kot 100 dni, česar dolžnik ni prerekal. 16. Ker je torej podana domneva o dolžnikovi trajnejši nelikvidnosti po 1. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP, in ker nasprotnega pritožnikom ni uspelo izkazati, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju domneve po 2. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP in o ugotovljeni dolgoročni plačilni nesposobnosti.

17. Trditve, ki jih pritožniki sicer podajajo v zvezi z dolgoročno plačilno sposobnostjo dolžnika in sicer, da dolžnik velik del obveznosti lahko pokrije že iz kratkoročnih sredstev (1.479.223,00 EUR), kot tudi iz prihodkov iz poslovanja, da lahko za to uporabi tudi dolgoročna sredstva v višini 2.454.564,00 EUR, da njegova sredstva presegajo njegove obveznosti, da lahko pridobi tudi dodatne vire financiranja na trgu za kritje obveznosti, pa so tudi sicer premalo konkretizirane, da bi z njimi lahko izkazal, da je trajno sposoben izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (drugi odstavek 11. člena ZFPPIPP v zvezi z drugo alinejo 1. točke 2. odst. 14. čl. ZFPPIPP).

18. Odločitev sodišča prve stopnje, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, je torej pravilna.

19. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče našlo nobenega od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

20. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 121. čl. ZFPPIPP).

21. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).