Jedro

Tožena stranka (upravni organ) nima prav, ko trdi, da v zvezi s sprejemom v državljanstvo RS ni pomembno, ali je mogoče katera izmed pravnomočnih sodb za kaznivo dejanje izbrisana iz kazenske evidence, ali ne. V izpodbijani odločbi se namreč lahko upravni organ opira le na tiste pravnomočne obsodbe, ki ob njegovi odločitvi še niso izbrisane iz kazenske evidence. Pri tekočih postopkih zaradi kaznivih dejanj ali prekrškov pa mora upravni organ prekiniti upravni postopek, ki se nanaša na pridobitev državljanstva, do njihove pravnomočnosti, zaradi upoštevanja ustavnega načela o domnevi nedolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.8.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Ker so v postopku pristojne operativne službe tožene stranke sporočile, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj, je zaprosila Temeljno sodišče za izdajo uradne evidence o predkaznovanosti tožnika. Iz evidenc o predkaznovanosti tožnika je razvidno, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen, in sicer: s sodbo Občinskega sodišča z dne 10.6.1974 zaradi poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, po členu 289/II in I KZ; s sodbo Temeljnega sodišča z dne 8.11.1985 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 54/II in I KZ RS (v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 29.4.1986); s sodbo Temeljnega sodišča z dne 4.12.1987 zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po členu 56 KZ RS (v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 31.8.1988). Tožnik je bil zaradi prekrškov po zakonu o javnem redu in miru prav tako obravnavan in kaznovan pri sodniku za prekrške, in sicer leta 1985 zaradi nedovoljenega vedenja proti uradni osebi, v letu 1992 pa je bil ponovno predlagan v postopek zaradi prekrška po členu 11/I točka 1 zakona o prekrških zoper javni red in mir. Postopek se vodi pod št. ... Tožena stranka je v postopku dne 5.3.1993 zaslišala tožnika, ki je na zaslišanju potrdil, da je bil že kaznovan, vendar pa je pojasnil, da so mu vsa očitana kazniva dejanja in prekrške naprtili policaji in sodnica. Zatrdil je, da so bili vsi procesi zoper njega montirani ter je pojasnil, da so mu policaji v zadnjih nekaj letih pošteno zagrenili življenje. Tožena stranka je v postopku po izvedbi in presoji dokazov ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, kar je po 8. točki 1. odstavka 10. člena citiranega zakona eden izmed razlogov, zaradi katerih se vloga prosilca za pridobitev državljanstva lahko zavrne, kljub izpolnjevanju pogojev iz 1. odstavka 40. člena citiranega zakona. Oceno, da bi tožnikov sprejem v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, je tožena stranka sprejela zaradi pogostosti kaznivih dejanj (vsa z elementi nasilja), kar je razvidno iz uradnih evidenc o predkaznovanosti tožnika, ki se nahajajo v upravnih spisih. Pri presoji je tožena stranka upoštevala tudi 6. člen uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94), ki določa, da je nevarnost za javni red podana tudi v primeru, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora oziroma tudi, če njeno ravnanje kaže na to, da se tudi po sprejemu v državljanstvo ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje so po presoji tožene stranke podani razlogi za uporabo 3. odstavka 40. člena citiranega zakona. Zato vlogi tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva ni ugodila.

Tožnik v tožbi sicer ne zanika, da je bil s sodbami, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pravnomočno obsojen, vendar pa tožena stranka ne pove, na kakšne kazni je bil obsojen. Zgolj naštevanje sodb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki segajo v leto 1974 in od tu naprej, toženi stranki po njegovem mnenju ne more dati podlage za oceno, da bi njegov sprejem v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Toliko manj, ker bi storjena kazniva dejanja morala biti že izbrisana iz kazenske evidence in kot taka v danem primeru neupoštevana. Tega dejstva pa tožena stranka ni ugotavljala, kar pomeni bistveno kršitev določb zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Neupoštevano pa je tudi navajanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bil ponovno predlagan v postopek zaradi prekrška po členu 11/I točka 1 zakona o prekrških zoper javni red in mir in da se ta postopek vodi pod št. ... Glede na navedeno meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je na podlagi diskrecijske pravice, ki jo daje zakon, po preučitvi in presoji dokazov v upravnih spisih, sprejela oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, zaradi ugotovljenega dejanskega stanja, pomenil nevarnost za javni red v najširšem smislu, saj njegovo ravnanje v preteklosti ne daje nobenega poroštva, da bo tožnik v prihodnje spremenil svoja ravnanja. V zvezi s tem, da je tožnik pogost kršitelj pravnega reda in sprejeto oceno, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, pa glede državljanstva ni upoštevano dejstvo, ali je mogoče katera od pravnomočnih sodb izbrisana. Zato vztraja pri izdani negativni odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru obstoje razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena citiranega zakona o državljanstvu, zaradi katerih bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Ko ugotavlja obstoj razlogov po navedeni zakonski določbi, se tožena stranka sklicuje na tri kazniva dejanja, za katera je bil tožnik pravnomočno obsojen dne 10.6.1974 (na en mesec zapora); 29.4.1986 na kazen šest mesecev zapora, pogojno za dobo treh let in 31.8.1988 na denarno kazen v višini 200.000 takratnih dinarjev. V podatkih in listinah v upravnih spisih ni bilo mogoče ugotoviti, ali so obsodbe za kazniva dejanja še vedno vpisane v kazensko evidenco, ali ne. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje na postopek zaradi prekrškov, v katerem naj bi bil tožnik obravnavan in kaznovan pri sodniku za prekrške v letu 1985 in na postopek zaradi prekrška v letu 1992, ki še ni bil pravnomočno končan. Le na tej podlagi tožena stranka po presoji sodišča ne more ugotavljati, da pri tožniku obstoje razlogi, zaradi katerih se po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije vloga za sprejem v državljanstvo lahko zavrne. Če se le na podlagi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov ugotavlja, da bi sprejem prosilca v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, so namreč lahko podlaga za tako ugotovitev le pravnomočne obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, in pravnomočne odločbe sodnika za prekrške, s katerimi je bil prosilec kaznovan zaradi prekrškov. Ne drži torej trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da v zvezi s sprejemom v državljanstvo ni pomembno, ali je katera izmed pravnomočnih sodb izbrisana, ali ne. Sam tek kazenskega postopka je podlaga za prekinitev postopka za pridobitev državljanstva, morebitna druga ravnanja, ki kažejo na obstoj nevarnosti za javni red, pa je treba ugotoviti v skladu s pravili splošnega upravnega postopka.

Ker je v izpodbijani odločbi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).