Jedro

Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje le na pravno podlago odločitve, ne obrazloži pa dejanskih ugotovitev, da tožeča stranka (za katero tudi tožena stranka priznava, da je njena glavna dejavnost organizacija glasbenih prireditev) ni zadostila posebnim pogojem glede tega, da bi v zahtevanem obdobju organizirala tri glasbeno-koncertne prireditve. Določena dejanska vprašanja v zvezi s tem sicer tožena stranka pojasni oziroma jih opredeli v odgovoru na tožbo, ki pa ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve sklepa.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za kulturo št. 6110-1387/2009/15 z dne 18. 5. 2010 se v delu, ki se nanaša na tožečo stranko (odstavek I., točka 32 izreka odločbe) odpravi ter se toženi stranki v tem delu vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka, odmerjene na 80,00 EUR v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Ministrstvo za kulturo v odstavku I., točka 32 odločilo, da se vloga prijavitelja A., prispela na projektni razpis oznaka JPR-UM-2010, zavrže, ker je ni vložila upravičena oseba. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v skladu s Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 93/05, v nadaljevanju Pravilnik) v smislu 5. odstavka 9. člena upravičena oseba tista, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu poziva ali razpisa. Izpolnjevanje pogojev se ugotavlja na osnovi obveznih dokazil in vloge predlagatelja. V nadaljevanju opozarja, da je v besedilu projektnega razpisa oznake JPR-UM-2010 v točki 4.1. navedeno, da se na razpis prijavijo le prijavitelji projektov, ki izpolnjujejo določene splošne pogoje. V točki 4.2. pa so razpisana besedila posebnega pogoja na posameznih podpodročjih razpisa. Tako za podpodročje Glasbena produkcija in postprodukcija v Sloveniji v točki 4.2.2.1 velja, da lahko na razpis kandidirajo prijavitelji projekta, ki so v obdobju med 2007 do 2009 organizirali vsaj tri glasbeno scenske, folklorne ali baletne produkcije ter postprodukcije. V postopku pregleda pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka omenjenega pogoja ne izpolnjuje. Zato se njegova vloga na podlagi 1. odstavka 9. člena Pravilnika in 5. odstavka 117. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07, v nadaljevanju ZUJIK) zavrže iz razloga, ker je ni vložila upravičena oseba.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se s tako odločitvijo ne strinja. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutno bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da je A. izvedel tri glasbeno scenske, folklorne ali baletne produkcije ter postprodukcije v spornem obdobju. Dokazil o tem razpisna dokumentacija ne specificira. Določa le splošne in posebne pogoje za sodelovanje na razpisu, ki jih prijavitelj potrdi s podpisom na Prijavnem obrazcu 2. Ob koncu razpisne dokumentacije je pod točko 10 navedeno, kaj obsega razpisna dokumentacija in kaj mora prijavitelj priložiti. A. je v vlogi priložil vse taksativno določene obvezne priloge k prijavljenemu obrazcu. Poleg tega pa je priložil tudi vso razpisno dokumentacijo po točki 10 razpisne dokumentacije. Priložil bi tudi ustrezna potrdila o izvedbi treh prireditev, če bi bilo tako dokazilo navedeno med obveznimi prilogami, vendar te priloge med obveznimi sestavinami ni. Poleg tega gre za dejstvo, da je organu znano, da je A. javni zavod s področja kulture, za katerega je pristojno Ministrstvo za kulturo, ki je skrbnik razpisa, in se splošno znana dejstva v upravnem postopku ne dokazujejo v smislu 2. odstavka 140. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP). Glavna dejavnost A. je namreč prav organiziranje glasbeno koncertnih prireditev. Dejavnosti A. so navedene in javno dostopne v uradnih evidencah pri Agenciji za javno-upravne evidence Republike Slovenije (139. člen ZUP). Omenjene dejavnosti so vpisane tudi v Odloku o ustanovitvi javnega zavoda A., ki je v celoti objavljen tudi v Poslovnem registru Slovenije (AJPES).

Drug tožbeni razlog je absolutno bistvena kršitev določb upravnega postopka zato, ker izpodbijani sklep nima obrazložitve, ki bi objasnila razloge za odločitev. Trditev, da prijavitelj ne izpolnjuje pogoja, ni obrazložena niti argumentirana. Poleg tega je tudi nepravilna. Zaradi slednjega je omejena oziroma onemogočena učinkovita pritožba oziroma učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj sklep ministrstva v izpodbijanem delu, torej tistem, ki se nanaša na tožečo stranko, odpravi in vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu. Vrne pa naj tudi stroške postopka skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik na sporni projektni razpis prijavil dve vlogi, za katera sta strokovna služba in strokovna komisija za glasbeno umetnost ugotovili, da vsebujeta vse sestavine, ki jih razpisna dokumentacija zahteva. Tožena stranka se zato strinja s tožnikom, da dokazil, ki bi dokazovala ustrezna potrdila o izvedbi treh prireditev, ni bilo potrebno priložiti. Dokazila namreč niso bila navedena med obveznimi prilogami. Ne drži pa navedba tožnika, da je javni zavod s področja kulture, za katerega je pristojno Ministrstvo za kulturo. Tožeča stranka je javni zavod, za katerega je pristojna Mestna občina B., ki je ustanovitelj zavoda. Nadaljnja navedba, da je glavna dejavnost A. organizacija glasbenih prireditev, prav tako drži, vendar potrebuje dodano navedbo. Pristojni uslužbenci Ministrstva za kulturo, ki so zadolženi za glasbeno umetnost ter člani strokovne komisije, poznajo glavno dejavnost A. Poznajo pa tudi dejstvo, da A. oddaja prireditvene prostore in tehniko drugim organizatorjem glasbenih prireditev. Strokovni službi in strokovni komisiji je to dejstvo znano iz vlog drugih prijaviteljev istega razpisa, ki za svoje projekte najemajo tožnikove prostore. Določene projekte, ki jih drugi organizatorji organizirajo v prostorih A., Ministrstvo za kulturo sofinancira. A. za uporabo prostorov zaračuna najemnino, ali pa gre za kompenzacijo, skozi katero nastopa kot soorganizator. Strokovna služba in strokovna komisija tožniku ne priznavata referenc, ki si jih je ta prilastil na račun oddajanja prostora in tehnike v najem dejanskim organizatorjem koncertnih dejavnosti v prostorih A. Četudi strokovna služba in strokovna komisija nimata na voljo podatkov, na podlagi katerih bi lahko presodila, koliko koncertnih dogodkov je tožnik organiziral, saj le-te implicirajo tudi predstavitve projektov, v katerih A. nastopa zgolj kot najemodajalec prostora in opreme, iz uradnih evidenc ni mogoče ugotoviti, da se tožnik navezuje na delovanje v obdobju 2007 – 2009. Zavod deluje šele od leta 2008, prav tako pa iz Odloka o ustanovitvi javnega zavoda, ki je bil izdan 4. 2. 2008, ni mogoče razbrati, da Zavod predstavlja reorganizirano obliko drugega zavoda, s čimer bi mu bila priznana kontinuiteta delovanja. Glede ugovora, da izpodbijani sklep nima obrazložitve pa tožena stranka pojasnjuje, da je svojo odločitev pojasnila s sklicevanjem na neizpolnjevanje posebnih pogojev. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča mora obrazložitev odločbe v smislu 214. člena ZUP obsegati dejansko in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora torej vselej obsegati zlasti dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku. Če obrazložitev odločbe tožene stranke take vsebine nima, stranka nima možnosti, da razloge izpodbija. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Tožena stranka se namreč v svojem izpodbijanem sklepu sklicuje le na pravno podlago odločitve, ne obrazloži pa dejanskih ugotovitev, da tožeča stranka, za katero tudi tožena stranka priznava, da je njena glavna dejavnost organizacija glasbenih prireditev, ni zadostila posebnim pogojem glede tega, da bi organizirala tri glasbeno-koncertne prireditve v zahtevanem obdobju. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo tudi priznava, da njena strokovna služba in strokovna komisija nimata na voljo podatkov, na podlagi katerih bi lahko presodila, koliko koncertnih dogodkov je tožnik organiziral, če jih je. Prav tako v odgovoru na tožbo sama zatrjuje, je iz razpoložljive dokumentacije med drugim tudi razvidno, da tožeča stranka pri posameznih projektih nastopa kot njen soorganizator, pri posameznih pa zgolj kot najemodajalec prostorov. Dejanska vprašanja v zvezi s slednjim je torej tožena stranka pojasnila oziroma jih opredelila šele v odgovoru na tožbo, ki pa ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve njene odločbe. Presoja se namreč le tisto, kar je zapisano v sami odločbi. Pri tem je pomembna še ugotovitev, da med strankama ni sporno, da je tožnica sicer vso zahtevano dokumentacijo na podlagi omenjenega razpisa predložila. Zakaj tožena stranka tožeče ne šteje za organizatorja vsaj treh glasbenih prireditev in na podlagi česar je slednja ugotovila, iz izpodbijanega sklepa tako ni razvidno. Tako odločitve tožene stranke, da gre v danem primeru za neupravičeno osebo, na podlagi izdanega sklepa tožene stranke, ni mogoče preveriti. Toliko bolj velja to ob dejstvu, da nemožnost preveritve, ugotavlja tudi tožena stranka sama. V tem delu bo morala zato tožena stranka svoj postopek dopolniti in pojasniti tudi dejanske razloge za svojo odločitev. Ker tožniku priznava, da je najmanj soorganizator posameznih prireditev, pa bo morala tudi pojasniti, zakaj tudi soorganizacija ne šteje za relevantne, oziroma ali je v dvomu glede tega, ali tožnik je organizator glasbenih prireditev ali ne, mogoče podati zaključek, da je odgovor negativen. Pri tem dejstvo, da je bil tožnik ustanovljen šele v letu 2008, na odločitev ne more imeti vpliva. Tri prireditve so se, v skladu z razpisom, morale zgoditi v obdobju 2007-2009 in ne v vsakem od navedenih let. Tako bi bilo (teoretično) možno, da bi se vse tri zgodile le v letu 2009. Sodišče tudi ne vidi razloga, zakaj bi ugotovitev, da je tožnikov ustanovitelj Mestna občina B., lahko vplivala na odločitev.

Ker glede na ugotovljeno, tožena stranka ni spoštovala pravil postopka glede obrazložitve izpodbijane odločbe, je bistveno kršila pravila upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Njene odločbe se, zaradi pomanjkljive obrazložitve, ne da preizkusiti.

Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila spoštovana relevantna pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri presoji do upravičenosti stroškov postopka se je sodišče oprlo na 3. odstavek 25. člena ZUS-1.