Jedro

Ker po 2. alinei 3. odstavka 19. člena ZTuj dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oz. mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno, mora tujec v upravnem postopku dokazati sredstva za preživljanje v višini zajamčenega osebnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote z dne 17.10.1995, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnik nima zagotovljenih sredstev za preživljanje oziroma mu ni preživljanje v državi kako drugače zagotovljeno po določbi 2. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih (ZTuj), saj svoje trditve o prejemanju pokojnine iz Srbije ni z ničemer dokazal in izkazal. Pritožbi je priložil fotokopijo potrdila o menjavi deviznih sredstev v tolarje, ki so mu bila vsaka dva meseca nakazana iz Amerike. Materialna in socialna varnost tujca je zagotovljena v primeru, če dokaže, da ima sredstva za preživljanje v višini zajamčenega osebnega dohodka. Ta je v času odločanja znašal cca 31.000,00 SIT. Denarna sredstva, ki jih je izkazal pritožnik, ne zagotavljajo materialne in socialne varnosti, saj mu je bilo 14.04.1995 in 12.08.1995 nakazano s čekom v protivrednosti 22.440,00 SIT, od te vsote mora še hčerki plačevati 5.000,00 SIT preživnine. Glede pritožbene navedbe, da pritožniku kot tujcu nikoli ni prenehalo dovoljenje za stalno prebivanje, oziroma da mu ga je treba izdati po uradni dolžnosti, tožena stranka pojasnjuje, da se dovoljenje za stalno prebivanje ne izdaja po uradni dolžnosti ampak šele na prošnjo tujca, ki ga želi pridobiti. V 3. odstavku 82. člena ZTuj je določeno, da dovoljenja za stalno prebivanje, izdana po Zakonu o gibanju in prebivanju tujcev, veljajo še naprej za vse tujce, ki so imeli ob uveljavitvi tega zakona stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Po 81. členu ZTuj so za vse državljane drugih republik bivše Jugoslavije, ki niso vložili prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 4. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, določbe ZTuj začele veljati 26.02.1992. Ker pritožnik nikoli ni zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, je bil od tega dne dalje v Republiki Sloveniji izenačen z vsemi drugimi tujci.

V tožbi tožnik proti izpodbijani odločbi tožene stranke navaja razloge bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v njegovo škodo. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da tožniku kot državljanu bivše SFRJ, s stalnim prebivališčem v Sloveniji, še ni prenehalo dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki bi mu ga po analogni uporabi 3. odstavka 82. člena ZTuj morali izdati po uradni dolžnosti. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala dejstva, da ima zagotovljena sredstva za preživljanje, saj ima gotovino 4.500,00 DEM in pokojnino, kar zagotavlja preživljanje za obdobje enega leta. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. alinei 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št.1/91-I) dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje oziroma podaljšanja začasnega prebivališča ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno. Tožnik sicer navaja, da ima devizna sredstva in pokojnino, ki se izplačuje v ZR Jugoslaviji, vendar iz podatkov poslanih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik predložil kakršenkoli dokaz o prejemanju pokojnine, tožena stranka pa je tožniku tudi pravilno obrazložila, zakaj v upravnem postopku izkazana devizna sredstva ne zadoščajo. Zato niso utemeljene tožnikove trditve o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik tudi ne navaja konkretnih bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve tožene stranke. Prav tako ne gre za zmotno uporabo materialnega prava. Tudi razloge, zakaj tožniku ne more biti po uradni dolžnosti izdano dovoljenje za stalno prebivanje, je tožena stranka pravilno pojasnila.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.