25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 415/2000 z dne 22. 2. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1119/99 z dne 23. 2. 2000 ter sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 1021/96 z dne 7. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišči prve in druge stopnje sta ugodili zahtevku pritožnice (tedaj tožnice), naj ji tožena zavarovalnica plača odškodnino za škodo, ki ji jo je, medtem ko je opravljala delo natakarice, povzročil gost. Sodišči sta zavzeli stališče, da gre pri delu natakarice zaradi izpostavljenosti nasilnim gostom za nevarno dejavnost, zato za nastalo škodo objektivno odgovarja delodajalec (ta pa ima sklenjeno zavarovanje odgovornosti). Vrhovno sodišče pa je na podlagi toženkine revizije sodbo spremenilo tako, da je zahtevek pritožnice zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ne gre za nevarno dejavnost in da zato objektivna odgovornost delodajalca ni podana. V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje, da odločitev sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse in da gre zato za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Navaja, da je izpodbijana sodba rezultat usmeritve, ki se je v zadnjih letih pojavila pri revizijskem sodišču, da je primarna krivdna odgovornost in da je treba objektivno odgovornost ožiti. Pritožnica meni, da je to pravno stališče povsem zgrešeno in v nasprotju z usmeritvijo sodobnega odškodninskega in zavarovalniškega prava. Navaja, da v konkretnih okoliščinah delo natakarice lahko pomeni dejavnost z močno povečano stopnjo nevarnosti, saj mora natakarica streči gostom, ki so agresivni, nekateri takšni postanejo zaradi prekomernega zaužitja alkohola; kontaktiranju s takšnimi strankami pa se je natakarica dolžna izpostaviti. Navaja, da odločitev Vrhovnega sodišča pomeni, da ji škoda ne bo povrnjena, saj od povzročitelja škode odškodnine ne bo mogoče izterjati, ker je v tujini in brez premoženja. Meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča v nasprotju z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Kršen naj bi bil tudi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP), ker naj bi Vrhovno sodišče spremenilo ugotovljeno dejansko stanje.

2.Pritožničina ustavna pritožba glede zatrjevane kršitve pravice do kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave (glede vprašanja odstopa od uveljavljene sodne prakse) ni sklepčna. Že iz samih navedb ustavne pritožbe, tudi če bi se izkazale za resnične, namreč izhaja, da za kršitev te pravice ne more iti. Pritožnica sama navaja, da odločitev v njenem primeru ne odstopa od sodne prakse, saj sama navaja, da v novejšem času Vrhovno sodišče v zadnjih letih oži domet objektivne odgovornosti in poudarja primarnost krivdne odgovornosti. Domnevno kršitev obravnavane pravice pritožnica utemeljuje izključno z argumentom, da je sodna praksa bila drugačna v preteklosti, ob tem pa sama navaja, da so stališča Vrhovnega sodišča danes drugačna. Vendar v primeru, ko ustavna pritožba sama vsebuje navedbo, da odločitev v pritožnikovi zadevi ne odstopa od danes uveljavljene sodne prakse, domnevne kršitve pravice do enakega varstva pravic ni mogoče utemeljevati z argumentom, da naj bi bila sodna praksa drugačna v preteklosti. Pravica do enakega varstva pravic ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati (kot tudi ne pomeni zahteve, da se ne sme spreminjati zakon). Ni naloga Ustavnega sodišča, da preprečuje spreminjanje (in s tem razvoj) sodne prakse; če se je uveljavljena sodna praksa spremenila in se je tudi nova sodna praksa enotno uveljavila, je ustavna zahteva zgolj, da tudi od te sodne prakse ni dopustno samovoljno odstopiti. Ustavnemu sodišču glede na navedeno ni treba ugotavljati, ali je utemeljena pritožničina trditev, da je uveljavljena sodna praksa glede predmetnih vprašanj nekdaj bila drugačna, kot je uveljavljena sodna praksa danes - tudi če bi namreč ta navedba bila resnična, to ne bi utemeljilo sklepa, da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Glede na to, da pritožnica sama navaja, da odločitev v njeni zadevi ne odstopa od danes uveljavljene sodne prakse, Ustavnemu sodišču tudi ni bilo treba presojati, ali odločitev v njeni zadevi odstopa od odločitev v sodbah, ki so priložene ustavni pritožbi. Skladno z zahtevami Ustave se je Vrhovno sodišče glede očitka o domnevnem odstopu od sodne prakse tudi opredelilo in je navedlo, da po sodni praksi zgolj okoliščina, da gre za delo s strankami, takšnega dela ne opredeljuje kot nevarno dejavnost.

3.Ustavne pritožbe prav tako ne more utemeljiti pritožničina navedba, da so stališča Vrhovnega sodišča povsem zgrešena in v nasprotju s trendi v sodobnem zavarovalnem in odškodninskem pravu. Ni naloga Ustavnega sodišča, da odloča o pravilnosti različnih konceptov razmerja med krivdno in objektivno odgovornostjo in da zagotavlja skladnost z domnevnimi trendi razvoja odškodninskega in zavarovalnega prava, To je namreč le vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, naloga Ustavnega sodišča pa je zgolj, da presoja, ali je izpodbijana sodba skladna z določbami Ustave o varstvu človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču; Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Za odločitev Ustavnega sodišča je zato bistveno le, da pravno stališče, po katerem je primarna krivdna odgovornost in po katerem je primere objektivne odgovornosti treba razlagati restriktivno, ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Enako velja tudi za pravno stališče, da izpostavljenost natakarja nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja gostov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev njegovega dela kot nevarnega, pač pa bi morale biti ugotovljene dodatne konkretne okoliščine, ki bi predstavljale večjo nevarnost od običajne nevarnosti pri delu s strankami.

Argumentov, ki bi lahko utemeljili sklep, da so navedena pravna stališča nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, pritožnica ni izkazala.

4.Ustavne pritožbe tudi ne morejo utemeljiti pritožničini argumenti glede domnevne okoliščine, da od povzročitelja škode ne bo mogoče izterjati prisojene odškodnine. Ugotovitev, da od pravega dolžnika (predvidoma) ne bo mogoče izterjati dolgovanega zneska, ne narekuje sklepa, da je zato pravno varstvo upniku mogoče zagotoviti tako, da se izpolnitev obveznosti naloži nekomu, ki po dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih sodišča ni dolžnik. Okoliščina (ki jo pritožnica tudi v ustavni pritožbi močno poudarja), namreč da od povzročitelja škode (prvega toženca) ne bo mogoče izterjati prisojene odškodnine, ni okoliščina, ki bi jo sodišče moglo in smelo upoštevati pri presoji, ali bo ugodilo zahtevku zoper drugega toženca.

5.Pritožničine navedbe, da naj bi bila odločitev sodišča (po vsebini) v nasprotju s 173. členom ZOR in (po obsegu preizkusa Vrhovnega sodišča) v nasprotju s 370. členom ZPP), ni mogoče upoštevati, saj pritožnica niti ne zatrjuje, da je s tem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, zgolj presoja skladnosti izpodbijane sodbe z zakonom pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča. Sicer je pritožničina navedba, da naj bi Vrhovno sodišče spremenilo ugotovljeno dejansko stanje očitno neutemeljena - ugotavljanje, ali določena dejstva ustrezajo določenemu pravnemu standardu (v tem primeru: nevarna dejavnost), pomeni uporabo materialnega prava in ne ugotavljanja dejanskega stanja.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude