Jedro

Tožeča stranka v carinskem postopku ne more zahtevati vračila plačanega carinskega dolga, ki ga je bila dolžna plačati, če je hotela blago na svojo lastno prošnjo odkupiti in se izogniti ukrepu obveznega odvzema blaga, zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega carinskega dolga iz 2. odstavka 158. člena CZ, saj je bil carinski dolg zakonsko dolgovan.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 23. 10. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo carinskega dolga. Tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je bilo z odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 27. 9. 2002 ugodeno zahtevku tožeče stranke za vrnitev blaga, ki je bilo predmet carinskega prekrška po odločbi Carinskega urada A. št. ... z dne 27. 9. 2002 (pravilno št. ... z dne 29. 5. 2002) in odločbi Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp ... z dne 22. 8. 2002, pod pogojem, da pred tem plača vrednost blaga v znesku 3.957.000,00 SIT ter carinski dolg v skupnem znesku 1.646.112,00 SIT. Dne 11. 10. 2002 je tožeča stranka vložila zahtevek za povračilo tako plačanega carinskega dolga, ki ga je oprla na dejstvo, da je sporno blago izvozila iz carinskega območja Republike Slovenije. V skladu s 1. odstavkom (pravilno: 2. odstavkom) 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju CZ) se plačan carinski dolg povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bilo naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ. V 1. odstavku 175. a člena CZ je določeno, da carinski organ v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga odloči o vrnitvi odvzetega blaga, pod pogojem, da prosilec pred prevzemom blaga plača vrednost blaga in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Zakon po mnenju tožene stranke ne daje možnosti, da bi lastnik blaga izbiral med različnimi carinsko dovoljenimi rabami in je načelo nediskriminatornosti iz 44. člena CZ z zakonom izključeno. Na tem mestu tožena stranka še izpostavlja, da je v 7. a členu Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (Uradni list RS, št. 47/99 in spremembe, v nadaljevanju Uredba) določeno, da lahko za prodajo pooblaščen carinski organ do zadnjega dne pred dnevom prodaje dovoli lastniku blaga ali osebi, na katero glasi prevozna listina, da uredi carinski status blaga, razen za zaseženo in odvzeto blago v postopku o prekršku in sklicevanje na 17. člen Uredbe ne vpliva na odločitev. Citirana določba daje carinskemu organu pravico, da po prostem preudarku odloči o vrnitvi odvzetega blaga pod pogojem, da prosilec plača vrednost blaga in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi v prost promet. V obravnavanem primeru ni dvoma, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega določila, saj je odločba organa o prekršku, s katero je bil izrečen ukrep odvzema blaga, postala pravnomočna. Zato je carinski organ ravnal pravilno, ko je o vrnitvi blaga odločil na podlagi 175. a člena CZ, nenazadnje pa je tožena stranka tudi zavrnila pritožbo zoper to odločbo, ki je postala dokončna. Glede na navedeno tožena stranka meni, da niso izpolnjeni pogoji za povračilo plačanih uvoznih dajatev iz 1. odstavka 158. člena CZ, zato je pritožbo zavrnila na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002).

Tožeča stranka v tožbi, ki je vsebinsko enaka pritožbi, navaja, da je zaradi odvzema blaga imela veliko nevšečnosti s poslovnimi partnerji, ki so blago nujno potrebovali. Da ne bi utrpela še večje škode, je vložila prošnjo za odkup blaga z namenom, da ga vrne v Italijo. Prošnji je bilo ugodeno pod pogojem, da plača vrednost blaga in vse uvozne dajatve, kar je tudi storila. Kljub temu, da je že v prošnji za odkup napisala, da bo blago odpeljala v tujino, je carinski organ obračunal tudi carinske dajatve, kar bi lahko po njenem mnenju storil le, če bi blago ostalo na območju Republike Slovenije. Glede na 175. a člen CZ je v zakonu določena le ena možnost; to je odkup blaga s plačilom carinskih dajatev, zato bi morali to določbo tolmačiti glede na splošna določila CZ in za blago, ki je namenjeno v tujino in ne bi smele biti obračunane carinske dajatve. Določilo 175. a člena CZ je po njenem mnenju neusklajena s 44. členom CZ, saj stranko avtomatično "prisiljuje", da predmetno blago sprosti v prost promet. V nadaljevanju se sklicuje na določila 20. člena Zakona o davku na dodano vrednost ter poudarja, da 1. odstavek 175. a člena CZ v nasprotju z 2. odstavkom istega člena ter 17. členom Uredbe, ki določa, da je kupec blaga na javni dražbi dolžan plačati uvozne dajatve le ob sprostitvi blaga v prost promet, ne pa tudi v primeru ponovnega izvoza blaga. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da vrednost blaga zniža na 1.000.000,00 SIT, tožečo stranko oprosti plačila uvoznih dajatev ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor na tožbo izpostavlja, da tožena stranka ni niti poskušala odgovoriti na njene tožbene navedbe, kar po njem mnenju pomeni, da jih sprejema, zato ponovno predlaga ugoditev tožbi in prilaga stroškovnik.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka pravilno zavrnila zahtevek tožeče stranke za povračilo carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka vložila na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, ki določa, da se plačan carinski dolg v skladu s predpisom vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bilo naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ.

Podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je bila določitev vrednosti carinskega blaga in višine carinskega dolga za blago, ki je bilo tožeči stranki kot lastnici blaga odvzeto zaradi storitve prekrška s pravnomočno odločbo carinskega organa, za katerega je tožeča stranka podala prošnjo za odkup blaga na podlagi 1. odstavka 175. a člena CZ. Slednji določa, da lahko carinski organ na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga, kadar je pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, v opravičenih primerih z odločbo v upravnem postopku lastniku blaga vrne blago pod pogojem, da ta plača vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi v prosti promet. Sodišče tožeči stranki najprej pojasnjuje (tako kot je to storilo v sodbi opr. št. U 464/2004-10 z dne 5. 6. 2006), da citirano določilo CZ daje carinskemu organu pravico, da v opravičenih primerih namesto izvršitve obveznega ukrepa odvzema blaga v postopku o prekršku, v (novem) upravnem postopku naloži prosilcu, da plača vrednost blaga, ki mora biti določeno v skladu s carinskimi predpisi, ter vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Postopek na podlagi 1. odstavka 175. a člena CZ je tudi po presoji sodišča specifičen, saj ne gre za običajno carinjenje, v katerem carinski organi glede carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga ne morejo postopati v skladu z načelom nediskriminatornosti (44. člen CZ), kot to zahteva tožeča stranka, pač pa gre za odkup blaga, ki je odvzeto zaradi storitve prekrška. V tem postopku je za odkup blaga (za katerega zahtevek vloži stranka sama) namreč določen pogoj, da mora lastnik odvzetega blaga ne samo plačati vrednost blaga, temveč tudi vse dajatve, ki se plačajo ob sprostitvi blaga v prost promet. Zakon torej zahteva, da storilec prekrška oziroma lastnik blaga, za katerega ni nujno, da je bil pri carinskem prekršku sploh udeležen, carinsko blago ponovno odkupi od carinskega organa in ga sprosti v prost promet, zato prosilcu ne daje možnosti, da bi izbiral med vsemi carinsko dovoljenimi rabami oziroma uporabami v skladu z načelom neiskriminatornosti, kot to zmotno meni tožeča stranka, ampak zahteva, da se izvede točno določen postopek sprostitve v prost promet. Stroga zakonska ureditev storilcu prekrška oziroma lastniku blaga ne daje možnosti odkupiti blaga in ga ponovno izvoziti iz slovenskega carinskega območja, pač pa mu daje možnost, da pod taksativno določenimi pogoji pride do odvzetega blaga, ki bi bilo v nasprotnem primeru podvrženo pravilom prodaje carinskega blaga na javni dražbi oziroma z zbiranjem ponudb ali z neposredno pogodbo (2. odstavek 10. člena Uredbe). V tem primeru ni mogoče govoriti o dodatni kazni za storjeni prekršek, niti o neustavni razlagi zakona in nepravilnem ravnanju carinskih organov. Tožeča stranka v carinskem postopku ne more zahtevati vračila plačanega carinskega dolga, ki ga je bila dolžna plačati, če je hotela blago na svojo lastno prošnjo odkupiti in se izogniti ukrepu obveznega odvzema blaga. Tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega carinskega dolga iz 2. odstavka 158. člena CZ, saj je bil carinski dolg zakonsko dolgovan in je carinski organ pravilno zavrnil zahtevek tožeče stranke.

V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na nepravilno določitev vrednosti blaga in nepravilno uporabo določil Uredbe, sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da določitev vrednosti blaga, ki pomeni carinsko osnovo iz 1. odstavka 175. a člena CZ, ni predmet tega upravnega spora, kjer gre za vprašanje povračila carinskega dolga iz 158. člena CZ, temveč je bila predmet postopka o zahtevku tožeče stranke za odkup blaga, ki je tekel pred tem sodiščem na podlagi 1. odstavka 175. a člena CZ (zadeva U 464/2004).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, sodišče pa ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (1. odstavek 23. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/2000 in 92/2005 ter 45/2006 - odločbi US).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Čeprav tožeča stranka tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov in pavšalno izpodbija tudi dejansko stanje, gre v obravnavni zadevi za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Uporaba ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določilu 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.