Jedro

Tožnica je morala trditi in dokazati nastanek zavarovalnega primera - torej, da je do prometne nesreče, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, prišlo, in obseg škode. Trditveno in dokazno breme, da gre „za nameščeno“ prometno nesrečo, je bilo na strani tožene stranke.

Ker tožena stranka ni navajala nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov prevoza z lastnim prevoznim sredstvom, teh stroškov stranki ni mogoče priznati.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se dosojena odškodnina v znesku 2.842,00 EUR zniža na 1.800,00 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 11,7 EUR stroškov za pritožbo, v petnajstih dneh od izteka roka za nadaljno izpolnitev obveznosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da se je prometna nesreča, v kateri je bila tožeča stranka udeležena kot sopotnik v osebnem vozilu, zgodila. Zato je tožeči stranki priznalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prestanega strahu ter iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupnem znesku 2.800,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa znesek 40,00 EUR, vse s pripadki.

2. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da dosojeno odškodnino zviša. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožnica bolečine srednje in manjše intenzivnosti trpi tudi sedaj, da je neugodnosti trpela zaradi nošenja mavca, da je v času izvajanja fizikalne terapije trpela bolečine ter nelagodnosti v času obiska pri osebnem zdravniku in specialistih, niti dejstva, da je bila izpostavljena RTG slikanju. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica upravičena do 2.800,00 EUR odškodnine. Tudi odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je prenizka. Posledice se še vedno kažejo v občasnih bolečinah in omejeni gibljivosti poškodovane roke in noge. Z navedenimi bolečinami je omejena pri vsakdanjem življenju in bo tudi v bodoče. Sodišče bi ji iz tega naslova moralo priznati 2.000.00 EUR. Prenizko je dosojena tudi odškodnina za strah. Tožnica je ob nezgodi nedvomno utrpela kratek sekundarni strah, ker ni vedela kakšno poškodbo je utrpela, niti kakšne bodo njene posledice. Tudi ob vsakem kontrolnem pregledu je trpela srednje hud sekundarni strah, občasno pa lažjega in to še več mesecev po poškodbi, zato bi bila iz tega naslova upravičena do 700,00 EUR odškodnine. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Sodbo v ugodilnem delu izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, z ustrezno stroškovno posledico. Tudi v pritožbenem postopku vztraja, da do prometne nesreče ni prišlo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da iz mnenja Inštituta za raziskavo prometnih nezgod in varnosti v prometu sledi, da je voznica pred nesrečo vozila največ s hitrostjo 30 km/h in nekritično prezrlo, da je voznica 21. 11. 2014 izpovedala, da je vozila s hitrostjo 50 km/h. Podobno so glede hitrosti izpovedali tudi drugi udeleženci. Zato je jasno, da vsa tri izvedenska mnenja ne potrjujejo zatrjevanega nastanka škodnega dogodka. Izvedenec je ugotovil, da udarnine na glavi toženka ni utrpela, neverjetno je tudi, da bi utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice. Podrejeno, če pritožbeno sodišče ne bi sprejelo pritožbenih navedb tožene stranke, pa tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine. Tožnica je utrpela le udarnino desnega gležnja in udarnino desnega zapestja, zvina vratno-prsne hrbtenice in udarnine glave, pa ne. Glede na to, da je izvedenec ugotovil, da je bila imobilizacija z mavcem za roko in nogo nepotrebna, ovratnice pa tožnica pri zdravniku tudi ni dobila (kar po mnenju tožene stranke kaže, da si jo je namestila sama), tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina po postavki pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.600,00 EUR močno pretirana (sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1835/2014 in II Cp 344/2013, ko so tožnici utrpeli večjo škodo kot tožnica). V celoti neutemeljeno in v nasprotju z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ji pa je sodišče prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na deveti strani izvedenskega mnenja je zapisano, da tožnica trajnih posledic nima, samostojna denarna odškodnina zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se dosodi v res izjemnih primerih, kar v konkretnem primeru ni podano.

Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka (točka 20). Tožena stranka je stroške redno priglašala med postopkom, zato je obrazložitev sodišča, da stroškov na zadnjem naroku ni priglasila, protispisna.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O temelju odškodninske odgovornosti

5. Tožeča stranka od tožene zavarovalnice zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode v zvezi s telesnimi poškodbami v prometni nesreči dne 6. 4. 2012. Nesreča se je zgodila na lokalni cesti iz smeri K. vasi proti M. Tožnica je bila udeležena kot sopotnica v osebnem vozilu. Nezgodo je povzročila voznica vozila, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki. Tožena stranka zavrača odškodninsko odgovornost s trditvama, da do škodnega dogodka ni prišlo in da tožnica ni utrpela zatrjevanih poškodb. Tudi v pritožbenem postopku zavrača odškodninsko odgovornost s trditvijo, da ni z zadostno verjetnostjo izkazano, da je do škodnega dogodka prišlo v okoliščinah in na način, kot to zatrjuje tožnica, podrejeno ugovarja tožbenemu zahtevku po višini.

6. Zavarovalnica je dolžna plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Sodna praksa je doslej večkrat obravnavala in se izrekla glede vprašanja razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v primeru, kadar je oškodovanec sopotnik v prometni nesreči udeleženega vozila, zavarovalnica pa ugovarja, da škode ni dolžna plačati, zaradi prirejene prometne nesreče. Na podlagi določila 944. člena OZ je odgovornost zavarovalnice izključena v primeru, če je zavarovalec zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Glede na zgoraj navedeno morala tožnica trditi in dokazati nastanek zavarovalnega primera - torej, da je do prometne nesreče, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, prišlo, in obseg škode. Trditveno in dokazno breme, da gre „za nameščeno“ prometno nesrečo, je bilo na strani tožene stranke.

7. Da je kritičnega dne prišlo do prometne nezgode, sledi tako iz izpovedbe policista ..., ki se je po naključju pripeljal mimo kraja dogodka in na bankini opazil sledi, iz katerih je bilo vidno, da je vozilo zapeljalo s cestišča. Potrdil je, da sta dekleti stali ob cesti, ena od njih je tarnala zaradi bolečin. Opazil je tudi luči traktorja, ki je odstranjeval vozilo s kraja nezgode. Policijska patrulja, ki je prišla na kraj dogodka, je voznici napisala kaznovalni nalog. Potniki, ki so bili v vozilu, pa so odšli v Zdravstveni dom M., tožnica je bila naknadno odpeljana v bolnišnico v N. z reševalnim vozilom. Z navedenim je tožnici uspelo dokazati vsa dejstva, za katera nosi dokazno breme, na toženi stranki pa je bilo trditveno in dokazno breme glede sopotnikovega (tožničinega) namernega sodelovanja pri prirejanju prometne nesreče. Takšnih trditev tožena stranka ni podala. Ob odsotnosti kakršnihkoli trditev, da je tožnica kot sopotnik namerno sodelovala pri prirejanju prometne nesreče, ob dejstvu, ki v pritožbenem postopku ni sporno, da je bila sopotnica v vozilu, ki je zapeljalo s ceste, in da je bila zaradi utrpljenih poškodb iz zdravstvenega doma odpeljana v Splošno bolnišnico N., je dovolj podlage za prepričljiv zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da se je poškodovala v nesreči 6. 4. 2012. Zato je zavarovalni primer nastal in je tožena stranka tožeči dolžna plačati primerno satisfakcijo za utrpljeno škodo.

O višini tožbenega zahtevka

8. Izvedenec medicinske stroke je ob pregledu zdravstvenega kartona in tožnice ugotovil, da je bila v času nezgode 30-letna tožnica na dan nezgode 6. 4. 2012 z reševalnim vozilom pripeljana v Splošno bolnišnico N. zaradi poškodb, ki naj bi jih utrpela v prometni nesreči, kot sopotnica v vozilu. Sprejemni zdravnik je ugotovil, da je bil tožničin vrat na otip boleč, enako desno zapestje in da so bili gibi za 1/3 zavrti. Vidna je bila oteklina desnega gležnja. Poškodovanka je dobila hodilni mavčni škorenj, polovični mavec na desno zapestje. Postavljena diagnoza je bila zvin vratne in prsne hrbtenice, udarnina desnega zapestja in udarnina desnega gležnja, z udarnino glave.

9. Izvedenec je ob pregledu ugotovil, da je tožničina hrbtenica prosto gibljiva v vsem smereh, enako velja za desno zapestje in desni gleženj. Potrdil je, da je tožnica z veliko verjetnostjo utrpela udarnino gležnja in desnega zapestja, verjetno tudi zvin vratno prsne hrbtenice, udarnine glave pa ni utrpela. Glede natega vratnih mišic je zapisal, da do vratnih poškodb zaradi nenadne spremembe hitrosti lahko pride tudi pri hitrosti 3,5 km/h. 10. Iz ugotovitev izvedenca sledi, da je trpela bolečine srednje intenzivnosti v udarjenih predelih v predelu vratne hrbtenice največ pet dni, bolečine v desnem zapestju in gležnju pa je ublažila že z imobilizacijo. Po odstranitvi mavca in ob fizioterapiji je nekaj ur dnevno, do zaključka zdravljenja, kumulativno največ deset dni trpela lahke telesne bolečine. Zaradi dokolenskega mavca je bila nekoliko ovirana pri hoji, spanju, polovični mavec čez desno zapestje jo je oviral pri delu z desno roko in higienskih opravilih. Nelagodni so bili trije pregledi pri kirurgih in trije pregledi pri izbranih zdravnikih ter deset fizioterapij. Odškodnina v višini 1.600,00 EUR je zato primerna.

11. Tožnica po ugotovitvah izvedenca zaradi nezgode nima trajnih posledic, zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje stališču pritožbe, da tožnica do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena. Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (358. člena ZPP).

12. Višine odškodnine za prestani strah izpodbija le tožeča stranka. Glede na to, da je bil primarni strah kratkotrajen, njegova intenzivnost pa ni bila tako velika, da bi bila zaradi tega dalj časa porušeno tožničino duševno ravnovesje, je tožnica upravičena le do odškodnine za sekundarni strah, torej strah v zvezi z izidom zdravljenja. Strah je tudi glede na utrpele poškodbe lahko bil le manjše intenzivnosti in je po mnenju izvedenca v nekaj tednih izvenel, zato pritožnica iz tega naslova ni upravičena do višje odškodnine, kot je 200,00 EUR, kar ji je priznalo že sodišče prve stopnje.

13. Tožena stranka pa je v pritožbenem postopku uspela skupno za 6 % (po temelju je propadla, po višini je bil tožbeni zahtevek znižan za 13 %), zato poseg v odmero stroškov prve stopnje ni potreben.

14. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) v 6. členu določa, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, pa tudi, če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika). Ker tožena stranka ni navajala nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov prevoza z lastnim prevoznim sredstvom, teh stroškov stranki ni mogoče priznati. Glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPP sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo ugotavljati, koliko bi znašali stroški za javni prevoz, zato bi bilo bolj pravilno, da bi zahtevek za povrnitev potnih stroškov tožene stranke zavrnilo. Enako velja tudi za stroške fotokopiranja in PTT storitev. Tako postavljena zahteva tožene stranke po povrnitvi stroškov ni dosegla standarda opredeljenosti, kot izhaja iz podatkov spisa. Tožeča stranka uveljavljanih materialnih stroškov tudi ni izkazala. Tako se odločitev sodišča prve stopnje, ki toženi stranki ni priznalo stroškov postopka, pokaže kot pravilna.

15. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki, ki je v pritožbenem postopku uspela s 6 %, plačati 6 % od sodne takse v višini 195,00 EUR (11,7 EUR). (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP) Specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu.