Jedro

Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila, ki je veljal v času škodnega dogodka in predpisoval najnižji znesek zavarovalne vsote, na katero se je moralo skleniti obvezno zavarovanje; ker ni ugotovilo, da bi tožnica sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju za višji znesek, je drugostopno sodišče utemeljeno prav ta znesek zaradi padca vrednosti denarja na podlagi metode indeksa drobnoprodajnih cen valoriziralo na čas zadnje glavne obravnave, pravilno pa je enako metodo uporabilo tudi pri valorizaciji zneskov, ki jih je tožnica že prejela od tožene stranke. Proti načinu, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje opravilo valorizacijo, s stališča materialnega prava ni pomislekov. Končni rezultati pa so računska posledica takšnega načina in tako dejanske narave. Zato se revizijsko sodišče z revizijskimi navedbami, da bi uporaba drugačne metode valorizacije (uporaba tečaja DEM) tožnici prinesla boljši rezultat, ni moglo ukvarjati (člen 385/3 ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka plačati tožnici znesek 2.113.922,50 SIT, tožniku pa znesek 55.160,00 SIT, v obeh primerih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih odškodninskih zneskov. Glede odškodninskega temelja je na strani zavarovanca tožene stranke ugotovilo 80% odgovornost za trčenje vozila zavarovanca tožene stranke z vozilom last tožnice, ki ga je upravljal tožnik - tožničin mož. Tožniku je tako upoštevalo 20% krivdni soprispevek, dočim pri tožničinem zahtevku tega soprispevka ni upoštevalo, ker se je postavilo na stališče, da ima tožnica položaj "druge osebe". Glede na ugovor tožene stranke, da je potrebno upoštevati zavarovalno vsoto, je prvostopno sodišče upoštevalo tako zavarovalno vsoto zavarovanca tožene stranke kot tudi zavarovalno vsoto iz obveznega zavarovanja tožnice, katere vozilo je bilo udeleženo v prometni nezgodi. Oba zneska je valoriziralo na dan zadnje glavne obravnave z uporabo metode indeksa rasti drobnoprodajnih cen, od tega pa odštelo na enak način valorizirane zneske, ki jih je tožena stranka tožnikoma že plačala in tako izračunalo še razpoložljivi del zavarovalne vsote. Ugotovilo je, da ta presega znesek, ki gre tožnikoma iz naslova povzročene jima gmotne in negmotne škode in je zato v navedenem obsegu tožnikoma prisodilo odškodnino.

Pritožbi tožene stranki je sodišče druge stopnje delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki glede tožničinega zahtevka naložilo plačilo zneska 678.660,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1991 dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; v preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je stališče prvostopnega sodišča, da ima tožnica položaj druge osebe in da je zato ne bremeni tudi odgovornost voznika njenega vozila. Nadalje je upoštevalo le zavarovalno vsoto iz obveznega zavarovanja zavarovanca tožene stranke in razpoložljivi del zavarovalne vsote izračunalo tako, da je od valorizirane zavarovalne vsote (pri čemer je uporabilo enako metodo valorizacije kot prvostopno sodišče) odštelo na enak način valorizirane zneske, ki jih je tožena stranka tožnici že plačala in še znesek, ki je bil prisojen tožniku.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni bila uporabljena pravilna metoda za izračun valorizirane zavarovalne vsote. Sodišči bi morali uporabiti kot podlago za valorizacijo zavarovalne vsote tečaj DEM, ne pa indeks rasti drobnoprodajnih cen. Revizija podaja računsko primerjavo, po kateri naj bi uporaba metode revalorizacije na podlagi tečaja DEM, tožnici prinesla boljši rezultat. Moralo bi se nadalje tudi ugotavljati, koliko bi znašala odškodnina in zavarovalna vsota na dan škodnega dogodka.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila (Ur. l. SFRJ 47/86), ki je veljal v času škodnega dogodka (dne 3.4.1988) in predpisoval najnižji znesek zavarovalne vsote, na katero se je moralo skleniti obvezno zavarovanje, v višini 30.000.000,00 takratnih dinarjev (kar predstavlja po denominaciji valute biv. SFRJ znesek 3000,00 din oz. od 18.7.1992 upoštevaje 5. člen Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Ur. l. RS 17/91 in 33/92 - znesek 3000,00 SIT); ker ni ugotovilo, da bi tožnica sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju za višji znesek, je drugostopno sodišče utemeljeno prav ta znesek zaradi padca vrednosti denarja na podlagi metode indeksa drobnoprodajnih cen valoriziralo na čas zadnje glavne obravnave (v drugostopni sodbi izračunani znesek 1.443.600,00 SIT); pravilno pa je enako metodo uporabilo tudi pri valorizaciji zneskov, ki jih je tožnica že prejela od tožene stranke (kar skupaj znese v valorizirani vrednosti 709.780,00 SIT) in ki jih je bilo zato, poleg zneska, ki je bil pravnomočno prisojen tožniku (55.160,00 SIT), potrebno odšteti od valorizirane zavarovalne vsote. Proti načinu, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje opravilo valorizacijo, s stališča materialnega prava ni pomislekov. Končni rezultati pa so računska posledica takšnega načina in tako dejanske narave. Zato se revizijsko sodišče z revizijskimi navedbami, da bi uporaba drugačne metode valorizacije (uporaba tečaja DEM) tožnici prinesla boljši rezultat, ni moglo ukvarjati (člen 385/3 ZPP).

Revizijsko sodišče glede na nadaljnje revizijske navedbe le še pripominja, da tudi primerjava zneskov: sorazmernega dela odškodnine, ki pripada tožnici (upoštevaje krivdne soprispevke obeh povzročiteljev škodnega dogodka - 80% na strani zavarovanca tožene stranke in 20 % na strani tožnika, ki je v času škodnega dogodka upravljal s tožničinim vozilom) na eni strani in razpoložljivega dela zavarovalne vsote na drugi strani - preračunanih na dan škodnega dogodka - za tožnico ne bi bil ugodnejša. Tudi v tem primeru namreč razpoložljivi del zavarovalne vsote ne bi zadostoval za pokritje večjega deleža tožničine odškodnine.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je glede na navedeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).