Jedro

Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo določenih zneskov za mesece avgust 2017, junij 2019, avgust 2019 in od junija do septembra 2021 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka; sklep). Zavrnilo je zahtevek za (1) odpravo sklepa toženke št. ... z dne 15. 6. 2022 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 27. 7. 2022, (2) priznanje in plačilo premalo obračunanega položajnega dodatka v višini 2 odstotka osnovne plače, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške in je dolžan toženki plačati stroške v višini 642,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi oporeka presoji sodišča prve stopnje, da določbe Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence niso v nasprotju z zakonom. Iz 24. člena ZSPJS izhaja, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote. Vlada RS je z določitvijo kriterija "sistemiziranih delovnih mest" posegla v pravico do položajnega dodatka. Upravičenost do položajnega dodatka mora biti odvisna od dejanskega izvrševanja pooblastil. Na Policijski postaji A. so kandidati za policiste opravljali praktično usposabljanje, čeprav so bili formalno zaposleni na Policijski akademiji. V delu, v katerem je izpovedal o vodenju, usklajevanju in izvajanju dela za kandidate za policiste, je sodišče prve stopnje tožnikovemu pričanju sledilo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejansko opravljanje dela, ne zgolj sistemiziranih delovnih mest. Temu pritrjuje namenska razlaga. Položajni dodatek je namenjen plačilu za vodenje, usklajevanje in izvajanje dela vodij. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča je enotna (Pdp 82/2014, Pdp 1512/2014, Pdp 327/2022). Kandidati za policiste so bili na PP A. napoteni za daljše časovno obdobje treh mesecev. V zvezi z delom, povezanim z njimi, pritožba povzema tožnikovo izpoved. Tožnik je prevzel vse delo, povezano z vodenjem in organiziranjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje odločitvi in razlogovanju sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vztraja pri dosedanjih navedbah, s katerimi je pojasnila, da je tožniku položajni dodatek izplačala skladno z veljavnimi predpisi (Pdp 49/2013). Kandidati za policiste so bili na PP A. razporejeni le začasno (Pdp 655/2018), delovna mesta so sistemizirana v drugi organizacijski enoti. Če bi tožniku ugodili in mu priznali višji položajni dodatek, bi ga toženka za vodenje istih javnih uslužbencev plačala dvakrat. Bila bi oškodovana, javni uslužbenci bi bili neenako obravnavani. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ter da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Bistvena dejstva za odločitev so med strankama nesporna. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju načelnik PP A. Na tem delovnem mestu je izvrševal pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni bilo vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, za kar je prejemal položajni dodatek glede na število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti. Njegov zahtevek za odpravo sklepa in plačilo razlike do višjega položajnega dodatka, pri kateri bi se upoštevali kandidati Višje policijske šole, ki so začasno napoteni v PP A. (vsako leto v obdobju od 1. junija do 30. septembra), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje izčrpnim razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

7. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v 24. členu, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje, ureja pravico do položajnega dodatka. V drugem odstavku tega člena ZSPJS določa višino dodatka med 5 in 12 odstotkov osnovne plače javnega uslužbenca, v tretjem odstavku 24. člena ZSPJS pa prepušča določitev kriterijev za določitev višine dodatka Vladi RS z uredbo. Sprejeta Uredba o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence določa, kot je razvidno že iz njenega naslova, te kriterije, in sicer na način, da se višina dodatka določi glede na število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih in v nazivih v notranji organizacijski enoti (4. člen Uredbe o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence).

8. S takšno določitvijo višine dodatka (5, 8, 10 ali 12 odstotkov) v uredbi Vlada RS ni uredila pravice do položajnega dodatka izven zakonskih okvirjev, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi, pri čemer se sklicuje na primere sodne prakse, v katerih javni uslužbenec ne bi bil upravičen do dodatka, ker bi bilo število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti manjše od pet (oziroma treh) javnih uslužbencev (tretji in četrti odstavek 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence). V sodbi Pdp 327/2022 z dne 31. 1. 2023 je Višje delovno in socialno sodišče pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, ki je odklonilo uporabo določbe Uredbe o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence (_exceptio illegalis_) v delu, v katerem določa minimalno število zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih, in s tem brez zakonske podlage zožuje krog upravičencev do dodatka.

9. Za podobne dejanske okoliščine je šlo v starejših judikatih Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba Pdp 82/2014 z dne 10. 7. 2014, sodba Pdp 1512/2014 z dne 25. 2. 2015), na katera se sklicuje tožnik v pritožbi, in sicer za javna uslužbenca, ki jima je bil položajni dodatek prisojen šele s strani sodišča. Drugače je pri tožniku, ki je v spornem obdobju položajni dodatek prejemal; prejemal ga je v višini glede na kriterije, določene z Uredbo o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence.

10. V prejšnji točki navedenem judikatu (sodba Pdp 82/2014 z dne 10. 7. 2014) je Višje delovno in socialno sodišče razlogovalo, da so za presojo pravice do dodatka relevantni ne le javni uslužbenci, ki zasedajo sistemizirana delovna mesta, ampak tudi tisti, ki delo opravljajo v notranji organizacijski enoti po ustni odredbi. V tožnikovem primeru ni šlo za ustno odredbo, ampak začasno napotitev.

11. Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.

12. Upoštevaje, da je Vlada RS z Uredbo o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence na podlagi in v okviru zakona določila kriterij števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih, se tožnik, kot že navedeno, v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje drugačnih kriterijev (začasno napotenih javnih uslužbencev) in neutemeljeno poudarja vsebino svoje izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ji tudi sledilo.

13. Izpodbijana odločitev ne odstopa od ustaljene sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot neutemeljeno navaja pritožba. Sledi tako stališčem, kot jih je sprejelo Vrhovno sodišče RS (sodba VIII Ips 24/2019 z dne 18. 6. 2019), kot stališčem pritožbenega sodišča (sodba Pdp 775/2022 z dne 18. 4. 2023, Pdp 140/2023 z dne 24. 10. 2023, Pdp 448/2021 z dne 18. 11. 2021), po katerih delavec ne more biti upravičen do položajnega dodatka po "dejanskem delu". Navedeni judikati so bili sicer sprejeti v sporih, v katerih so si tožniki prizadevali, da bi se določene skupine delavcev (službe, izmene in podobno) štele za notranje organizacijske enote oziroma delovne, začasne, bojne ali operativne skupine, določene s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni (za pripadnike Slovenske vojske po Uredbi o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski), da bi bili upravičeni do položajnega dodatka, čeprav (formalno) kriteriji, določeni z uredbo niso bili izpolnjeni.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel, toženka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ki glede na svojo vsebino v tem sporu ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).