Jedro

Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta, je dovoljena le nesamostojna pritožba.

Ker gre za pravdo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deležev, so v pogledu vrednosti spornega predmeta, neupoštevni tožnikovi izračuni o neto vrednosti skupnega premoženja (vrednost stanovanja po odštetju zneska ob razpadu življenjske skupnosti še neodplačanega kredita), prav tako pa ni mogoče pri vrednotenju upoštevati zgolj razlike med deležem tožnika, ki je nanj vpisan v zemljiško knjigo in vtoževanim deležem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta v tej pravdni zadevi 115.878,00 EUR (1. točka izreka). Posledično se je izreklo za stvarno nepristojno (2. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi takšno odločitev izpodbija. Opozarja, da je že lastnik ½ spornega stanovanja in torej s tožbo zase kvečjemu ugotovitev, da je lastnik tudi tistih 2/10 stanovanja, ki trenutno v zemljiški knjigi nista vpisani na njegovo ime. Če že, sta torej sporni le 2/10 vrednosti in ne 7/10. Ni bilo upoštevano, da skupno premoženje zakoncev predstavlja tako aktivno kot pasivo. V konkretnem primeru je bil nakup stanovanja, ki predstavlja aktivo skupnega premoženja, skoraj v celoti financiran z dolgoročnim bančnim posojilom z ročnostjo 20 let. Ob razpadu življenjske skupnosti je bilo banki potrebno odplačati še 148.784,47 EUR. Ker je skupno premoženje lahko le vsota aktive in pasive, je izračun tožnika, ki ga je pojasnil v tožbi, pravilen in neto vrednost skupnega premoženja predstavlja le znesek 16.755,53 EUR. Vrednost spornega predmeta pa je lahko le razlika med obstoječimi deleži v zemljiški knjigi in vtoževano vrednostjo, to pa je znesek 3.351,11 EUR. Ne glede na to, da je v sklepu navedeno, da zoper 1. točko izpodbijanega sklepa ni posebne pritožbe, se tožnik kljub vsemu pritožuje predvsem zoper to odločitev sodišča, saj zaradi zmotno ugotovljene vrednosti spornega predmeta Okrožno sodišče v Ljubljani ne more biti pristojno za odločanje o postavljenem zahtevku. Po vložitvi tožbe sta stranki uspeli doseči sporazum o delitvi skupnega premoženja in bo tožnik tožbo v tej zadevi umaknil. Kljub temu pa bo zanj nastala taksna obveznost, ki bo temeljila na vrednosti, ki je nepravilna in nesorazmerno visoka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena ZPP) je dovoljena le nesamostojna pritožba. To je pritožba, ki je pridružena drugi pritožbi, v tem primeru pritožbi zoper sklep, da Okrajno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. Pritožba je zato dopustna.

5. Sodišče prve stopnje lahko spremeni vrednost spornega predmeta, ki jo določi tožeča stranka v tožbi, le v primeru, če ta navede očitno previsoko ali prenizko vrednost (tretji odstavek 44. člena ZPP).

6. Tožnik v tej pravdni zadevi s tožbo zahteva ugotovitev, da predstavlja stanovanje z ID znakom x, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T. 10, skupno premoženje pravdnih strank. Zahteva tudi ugotovitev, da znaša njegov delež na tem premoženju 7/10, delež toženke pa 3/10. 7. Tožnik je vrednost spornega predmeta določil v višini 3.351,11 EUR in jo utemeljil z razliko med vrednostjo stanovanja in vrednostjo še neodplačanega posojila ob razpadu življenjske skupnosti ter dejstvom, da je zanj sporen le delež 2/10. 8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru utemeljeno ocenilo, da je tako navedena vrednost spornega predmeta očitno prenizka. Vrednost stanovanja, upoštevajoč podatke GURS-a ter tržno vrednost nepremičnine, ki jo je navedel sam tožnik, namreč bistveno odstopa od navedene vrednosti. Pri tem je pravilno zaključilo, da so v pogledu vrednosti spornega predmeta, neupoštevni tožnikovi izračuni o neto vrednosti skupnega premoženja, prav tako pa ni mogoče pri vrednotenju upoštevati zgolj razlike med deležem tožnika, ki je nanj vpisan v zemljiško knjigo in vtoževanim deležem.

9. Pritožniku sicer ni mogoče oporekati, da skupno premoženje zakoncev sestavlja tako aktiva kot pasiva, v konkretnem primeru (upoštevajoč tožbene navedbe) torej tako lastninska pravica na stanovanju, kot tudi dolg iz naslova kredita, ki je bil najet ob njegovem nakupu. Vendar pa je njegovo stališče, da je to pomembno za določitev vrednosti spornega predmeta v konkretni zadevi, zmotno. Predmet te pravde namreč ni pasiva skupnega premoženja. V tem postopku tožnik tudi ne zahteva delitve skupnega premoženja. Stanovanje, na katerega se zahtevki nanašajo, zaradi tega, ker je bilo kupljeno s pomočjo kredita, ni manj vredno. Ker okoliščina, da bo velik del kredita odplačan po razpadu življenjske skupnosti, ni odločilna niti v pogledu vprašanja nastanka oziroma obsega skupnega premoženja (torej ali skupno premoženje predstavlja celo stanovanje ali le njegov del), tudi na tej podlagi vrednosti ni mogoče zmanjševati. Za obseg oziroma nastanek skupnega premoženja ter deleže zakoncev namreč ni pomembno, kdo od zakoncev je najel kredit(1), kdo od zakoncev je prispeval denar za plačilo obrokov(2) in koliko kredita je bilo odplačanega v času zakonske zveze in koliko po njej(3). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko od vrednosti stanovanja ni odštelo zneska ob razpadu življenjske skupnosti še neodplačanega kredita.

10. Na odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 93/2007, saj v tej zadevi ni bilo obravnavano vprašanje, kot se je pojavilo v konkretni zadevi.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko trdi, da je pri določitvi vrednosti spornega predmeta potrebno upoštevati, da gre le za spor glede 2/10 stanovanja. To namreč ne drži, saj je s tožbo zahtevana poleg ugotovitve deležev (obeh strank na celem stanovanju) tudi ugotovitev, da je (celotno) stanovanje skupno premoženje. To bi narekovalo celo upoštevanje celotne vrednosti stanovanja in ne zgolj 7/10. Ker pa je bila takšna odločitev sodišča prve stopnje v pritožnikovo korist, pritožbeno sodišče vanjo ne posega.

12. Glede na to, da sicer s strani sodišča prve stopnje ugotovljena vrednost stanovanja s pritožbo ni izpodbijana, je glede na vse obrazloženo (na novo) določena vrednost predmeta spora pravilna. V konkretnem primeru je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta. Ker ta presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče za sojenje ni stvarno pristojno (30. člen ZPP). Pravilna je zato tudi odločitev, da Okrajno sodišče v Ljubljani za sojenje v tej zadevi ni stvarno pristojno (19. člen ZPP).

13. Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 442/2008 in II Ips 596/2008. (2) Primerjaj odločbo II Ips 348/2008. (3) Primerjaj odločbo II Ips 895/2007, II Ips 442/2008 in II Ips 738/2009.