Jedro

Pravno nasledstvo se za fizične osebe presoja glede na določbe Zakona o dedovanju in je verjetno izkazano z uporabo, s katero je upravičenec do denacionalizacije razpolagal s podržavljenim premoženjem v korist pravnega naslednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.7.2001 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo poslovno stanovanjske zgradbe v M., V. ulica. Zahtevo je tožena stranka zavrnila zato, ker je presodila, da pravno nasledstvo tožnika po pokojni upravičenki - prejšnji lastnici podržavljenega premoženja, ni verjetno izkazano. Svojo presojo je oprla na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča I. v Ljubljani z dne 6.7.1962, iz katerega izhaja, da je tožnik volilojemnik in ne dedič upravičenke.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sklep o dedovanju ne more biti zadostna podlaga za sklepanje tožene stranke, da tožnika ni mogoče šteti za dediča. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 78. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri se šteje za dediča tudi tisti, ki mu je oporočitelj v oporoki zapustil eno ali več določenih stvari ali pravic, če se ugotovi, da je bila oporočiteljeva volja, naj bo dedič. Zato bi morala tožena stranka glede na, v oporoki izraženo voljo upravičenke do denacionalizacije, presoditi, ali je tožnika šteti za dediča zgradbe, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo.

Mestna občina Maribor kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v pritožbi navaja, da dediči, volilojemniki in druge osebe, ki so navedene v oporoki, svoje domnevne pravice ter stališča o zapustnikovi volji uveljavljajo izključno v zpuščinskem postopku. Ko je zapuščinski postopek pravnomočno končan, tako kot v tem primeru - sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.6.2001, je med zapuščino, dediči in volilojemniki ustvarjeno pravno razmerje, ki ga ni več mogoče spreminjati. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije v Ljubljani na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Če je, tako kot v tem primeru, upravičenec do denacionalizacije mrtev, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen pravni nasledniki upravičencev (1. odstavek 15. člena ZDen). Prav to, ali je tožnik pravni naslednik upravičenke do denacionalizacije, pa je v obravnavanem primeru sporno. Pravno nasledstvo se za fizične osebe presoja glede na določbe ZD. Pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo imajo tako zakoniti in oporočni dediči, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano (3. odstavek 60. člena ZDen). V obravnavanem primeru iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je upravičenka do denacionalizacije dne 8.6.1952 napravila oporoko, s katero je razpolagala tudi s premoženjem, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, to je s hišo v M., V. in sicer tako, da se ta izroči tožniku. Glede na navedeno in glede na to, da navedena zgradba v sklepu o dedovanju, ni navedena, ampak je, kot izhaja iz navedenega sklepa, predmet dedovanja le odškodnina zanjo, ki jo na podlagi dednega dogovora prejme tožnik, tudi po presoji pritožbenga sodišča ni podlage za sklep tožene stranke, da pravno nasledstvo tožnika po pokojni upravičenki ni verjetno izkazano. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje pritožnice na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16.6.2001. Iz navedenega sklepa namreč izhaja, da je prejšnja lastnica z oporoko z dne 8.6.1952 za dediča zgradbe na V. v M. določila prav tožnika in da so se dediči dogovorili oziroma so bili soglasni, da navedeno nepremičnino, ki bo zapustnici še vrnjena v celoti podeduje tožnik.

Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.