Jedro

Tožnica, ki se ji očita storitev kaznivega dejanja razžalitve, po izrecni določbi 1. alineje 8. člena ZBPP ni upravičena do dodelitve BPP. Tožnica namreč v navedeni kazenski zadevi ne nastopa kot oškodovanka, temveč kot obdolženka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prosilkino prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. I K 48977/2010, kot neutemeljeno. Odločitev je pojasnila z ugotovitvijo, da mora prosilec za BPP za dodelitev le te kumulativno izkazati dva pogoja in sicer finančno materialni oziroma subjektivni pogoj in objektivni kriterij, v skladu z določilom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP). V obravnavani zadevi je bila zoper prosilko vložena zasebna tožba (1. 6. 2010), s katero se ji očita storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 158/1 KZ-1, kar glede na višino zagrožene kazni pomeni, da prosilki ni omogočena obvezna obramba. Če obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira določba tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zakonodaja tega pojma ne definira, zato je treba v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika, za katerega je prosilka zaprosila v zadevi dodelitve BPP, gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Prav tako se je tožena stranka v obrazložitvi sklicevala na temeljno načelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je načelo iskanja materialne resnice, ki jo sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Ugotovila je, da je v obravnavani zadevi storilki očitana storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1, za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do 3 mesecev. Teža opisanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bila dodelitev strokovne pomoči zagovornika oziroma BPP v interesu pravičnosti. Iz zasebne tožbe izhaja tudi, da je tožilec sodišču predlagal zaslišanje več prič, kar pomeni, da niso podane konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela prosilka pomoč strokovne obrambe. Prav tako je tožena stranka glede na opis in težo očitanega dejanja mnenja, da v konkretnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa iz predmetne prošnje ne izhajajo nobene okoliščine, da prosilka ne bi bila sposobna razumeti česa je obdolžena in tudi ni nesposobna, da se brani pred očitkom, vsebovanim v zasebni tožbi. Glede na vse navedeno je tožena stranka odločila, da je prosilkina prošnja neutemeljena in da je treba njeno prošnjo, ker je njena zahteva v očitnem nasprotju z interesom pravičnosti, zavrniti. Prav tako bi bila dodelitev BPP prosilki nesorazmerna glede na opis očitanega kaznivega dejanja, ob dejstvu, da je sodišče dolžno v kazenskem postopku postopati v skladu z načelom materialne resnice in v dvomu odločiti v korist obdolženca.

Tožnica v tožbi takšni odločitvi ugovarja in navaja, da je obtožba, ki se ji očita v navedeni kazenski zadevi zelo huda, zato je tudi zaprosila za BPP. Predlagala je tudi predložitev glavne obravnave, tej prošnji je bilo ugodeno. Na sodišču ima veliko odprtih pravnih zadev, ki jih finančno ne zmore. Da je zadeva resna je pokazala sama obravnava in boji se, da bi bilo dejstvo, da se bo zastopala sama, zanjo škodljivo. Meni, da je brezplačna pravna pomoč zato, da jo prosilec uporabi takrat, ko jo potrebuje oziroma, ko je nedolžen. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je prosilka zaprosila za BPP v kazenski zadevi, ki je bila začeta na podlagi zasebne tožbe vložene 1. 6. 2010, ki jo je vložil oškodovanec in v kateri se prosilki očita storitev kaznivega dejanja razžalitve po členu 158/1 KZ-1. Po določbi 1. alineje 8. člena ZBPP prosilec ni upravičen do dodelitve BPP, saj se po navedeni zakonski določbi BPP lahko odobri le oškodovancu kot zasebnemu tožilcu, če ta verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve kaznivih dejanja razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja povzročena pravno priznana škoda. Tako tožnica (prosilka za dodelitev BPP), ki se ji očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1, za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, torej se ji očita kaznivo dejanje razžalitve, po izrecni določbi 1. alineje 8. člena ZBPP ni upravičena do odobritve BPP. Tožnica namreč v prej navedeni kazenski zadevi ne nastopa kot oškodovanec, temveč kot obdolženec in zato na podlagi samega zakona ni upravičena do BPP.

Ne glede na to, da je tožena stranka odločitev o zavrnitvi zaprošene BPP zavrnila na podlagi ugotovitve, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, je po presoji sodišča odločitev, da se prosilki ne more odobriti BPP utemeljena na podlagi 1. alinee 8. člena ZBPP, kar pomeni, da je sodišče uporabilo določbo 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010 – v nadaljevanju ZUS-1) in po ugotovitvi, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v upravnem aktu, tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Kot neutemeljene je sodišče zavrnilo tudi tožničine ugovore, da bi ji morala iti pravica do dodelitve BPP zato ker gre za zelo resno obtožbo in tudi zato, ker je prosilka udeležena v več postopkih na sodišču. Gre za ugovore, ki ji sodišče zaradi izrecne določbe 8. člena ZBPP ne more upoštevati.