Jedro

Osebe, ki je delala pri organizaciji TODT, ni mogoče šteti za delovnega deportiranca, ker je bila na delo poslana zaradi potreb po delovni sili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.12.2003, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 11.6.2003, zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok starša, ki je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pa zavrnila. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se strinja s stališčem tožene stranke, da oče tožnice ni izgubil življenja v okoliščinah, ki jih opredeljuje Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Ur.l. RS, št. 52/02 p.b. - ZZVN) kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po določbah ZZVN se za delovnega deportiranca šteje le oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo (1. odstavek 2. člena). V obravnavani zadevi ni izkazano, da bi bil oče odpeljan zaradi narodnega, političnega, rasnega ali verskega razloga, saj že tožnica kot okoliščino za priznanje statusa navaja, da je bil oče prisilno odpeljan na delo v C. iz mizarske delavnice skupaj z drugimi delavci. Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov, ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

Okoliščina, da je bil oče odpeljan skupaj z drugimi delavci iz mizarske delavnice, pa kaže prav na to, da je bil odpeljan zaradi potreb po delovni sili, ne pa iz razlogov, ki jih kot relevantne za priznanje statusa žrtve zahteva ZZVN. To je pravilno ugotovila že tožena stranka, ki se je pri presoji te okoliščine oprla tudi na zgodovinska dejstva, da tistih, ki so delali pri organizaciji TODT, ni mogoče šteti med delovne deportirance, ker so bili na delo poslani zaradi potreb po delovni sili. Zato je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da ni izkazano, da bi oče tožnice izgubil življenje v okoliščinah, ki jih zakon predvideva kot okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V pritožbi tožnica navaja, da je bil njen oče prisilno mobiliziran in odpeljan z delovnega mesta mizarske delavnice K. v L. še z drugimi delavci oziroma sodelavci, s tovornjakom v C. kot delovni deportiranec, kjer je čez eno leto umrl. Meni, da organizacija TODT ni delila plač. Prosi, da pritožbeno sodišče ponovno presodi ta primer.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi ugotovitve, ki ji tožnica ne ugovarja, da je bil njen oče preko organizacije TODT poslan na delo v C., je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V postopku ni dokazano, da je tožničin oče izgubil življenje kot delovni deportiranec v smislu ZZVN. Na delo v C. je bil poslan preko organizacije TODT, kar pomeni, da ni izkazano, da je bil tožničin oče odpeljan na prisilno delo zaradi narodnostnega, političnega, rasnega ali verskega razloga, kar je eden izmed pogojev za priznanje statusa. Tožena stranka se je pravilno oprla na zgodovinska dejstva, ki kažejo, da tistih, ki so delali pri organizaciji TODT, ni mogoče šteti med delovne deportirance, ker so bili na delo poslani zaradi potreb po delovni sili, ki so jo narekovale vojne razmere in so za delo dobivali plačo, ter jim je bil čas prisilnega dela štet v pokojninsko dobo, če so ga uveljavljali.

Navedenim ugotovitvam tožeča stranka v pritožbi le pavšalno ugovarja, ne da bi navedla konkretne nasprotne trditve in jih podprla z dokazi. Zato njena pritožba ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.