Jedro

Revident uveljavlja v prvi vrsti pomanjkanje procesnih predpostavk za vodenje postopka v smislu določb 1. odstavka 109. člena ZPP. Po tem določilu je vloga formalno pomanjkljiva, če je nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Takega značaja pa ni v reviziji zatrjevana pomanjkljivost vloge tožnikov, ki naj bi se kazala v tem, da v odpovednem in izpraznitvenem nalogu nista zajela vseh v najem oddanih prostorov, ker da sta navedla le prostore iz najemne pogodbe z dne 11.4.1988 in ne tudi prostorov, ki so bili predmet aneksa k najemni pogodbi. Navedena pomanjkljivost, če bi res obstajala, bi bila kvečjemu vsebinska, ki pa bi bila materialnopravnega pomena. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da v tem primeru ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na ugotovitve v postopkih na prvi in drugi stopnji, da je bilo predmet najemne pogodbe z dne 11.4.1988 večje število prostorov, ki so omogočali poslovanje gostišča in da sta tožnika z aneksom z dne 28.9.1990 oddala tožencu še nekaj prostorov, ne more biti zmoten zaključek o tem, da predstavljajo v najem oddani prostori poslovne prostore kot jih definira 2. odstavek 2. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Iz smiselno enakih razlogov ne more biti sporen niti obseg toženčevih obveznosti do tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep, ki ga je izdalo pod opr. št. N 10/93 dne 25.5.1993 in s katerim je na podlagi odpovedi tožnikov kot najemodajalcev in zahteve za izpraznitev prostorov v D., izdalo nalog o izpraznitvi prostorov z rokom do 31.3.1994. Sodišče druge stopnje pa je s sodbo zavrnilo pritožbo tožencev ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa je z isto odločbo še sklenilo, da se zavrne tudi pritožba tožencev zoper sklep o izločitvi nasprotne tožbe, ki se bo rešila v samostojnem postopku.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da je tožeča stranka vedela, kaj vse je oddala tožencu v najem in tudi, kaj se po določilu 2. odstavka 2. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih šteje za poslovni prostor. Ker pa kljub temu izpraznitvenega naloga ni spremenila in v njem ni zajela vseh prostorov, ki so predmet najema, njena vloga ni sposobna za obravnavanje. S tem pa je kršeno določilo 1. odstavka 109. člena ZPP, kar je opazilo tudi sodišče druge stopnje, ki je navedlo v razlogih svoje odločitve, da mora toženec izprazniti v izreku navedene prostore, da pa bi bilo smiselno, da se stranki dogovorita tudi o izpraznitvi ostalih.

Nove investicije toženca so bile pogojene z nadaljnjo uporabo poslovnih prostorov. Najemno razmerje bi poteklo šele z amortizacijo vlaganj, kar bi trajalo najmanj pet let. Toda tožeča stranka je odpovedala najem po stari pogodbi z dne 11.4.1988, ne pa po aneksu iz leta 1990. Če bi se ob takem stanju upoštevalo, da so v pravnomočni sodbi zajeti tudi preostali prostori, bi bilo to nepravično. Pri odločanju naj se upošteva, kaj je po zakonski definiciji poslovni prostor. Če se bo to upoštevalo, potem izpraznitveni oziroma odpovedni nalog ni sposoben obravnavanja.

V odgovoru na revizijo predlagata tožnika, da naj se revizija zavrne. Poudarjata, da izpraznitveni nalog dejansko zajema vse prostore, tudi tiste iz aneksa. To je končno razvidno tudi iz 1. točke izpraznitvenega sklepa.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident uveljavlja v prvi vrsti pomanjkanje procesnih predpostavk za vodenje postopka v smislu določb 1. odstavka 109. člena ZPP. Po tem določilu je vloga formalno pomanjkljiva, če je nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Takega značaja pa ni v reviziji zatrjevana pomanjkljivost vloge tožnikov, ki naj bi se kazala v tem, da v odpovednem in izpraznitvenem nalogu nista zajela vseh v najem oddanih prostorov, ker da sta navedla le prostore iz najemne pogodbe z dne 11.4.1988 in ne tudi prostorov, ki so bili predmet aneksa k najemni pogodbi. Navedena pomanjkljivost, če bi res obstajala, bi bila kvečjemu vsebinska, ki pa bi bila materialnopravnega pomena. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da v tem primeru ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovitve v postopkih na prvi in drugi stopnji, da je bilo predmet najemne pogodbe z dne 11.4.1988 večje število prostorov, ki so omogočali poslovanje gostišča in da sta tožnika z aneksom z dne 28.9.1990 oddala tožencu še nekaj prostorov, ne more biti zmoten zaključek o tem, da predstavljajo v najem oddani prostori poslovne prostore kot jih definira 2. odstavek 2. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Iz smiselno enakih razlogov ne more biti sporen niti obseg toženčevih obveznosti do tožnikov. Revizijska izvajanja o tem, zakaj se je toženec lotil investiranja v najeti lokal leta 1990 in kakšen obseg investicij je opravil tedaj, kaj je predmet dogovora iz aneksa z dne 28.9.1990 in kakšna dolžina najema je bila dogovorjena, predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP), zaradi česar teh izvajanj revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so po oceni revizijskega sodišča utemeljevale na drugi stopnji sprejeto odločitev, s katero je potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec zaradi poteka enoletnega odpovednega roka izprazniti prostore, ki jih je dobil v najem od tožnikov. Taka odločitev ima namreč pravno podlago predvsem v določilu 2. odstavka 29. člena zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki določa, da na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovne stavbe oziroma prostorov izda sodišče nalog za izpraznitev, če izhaja iz odpovedi ali zahteve oziroma najemne pogodbe, da ima najemodajalec pravico odpovedati ali zahtevati izpraznitev prostorov. Ker je bilo glede na povedano materialno pravo na nižjih stopnjah odločanja pravilno uporabljeno, pri odločanju pa niso bile zagrešene uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve postopka, je revizijsko sodišče moralo zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Odgovor na revzijo tožnikov ni vseboval kakšnih novih elementov, ki bi bili pravno pomembni, zaradi česar revizijsko sodišče ocenjuje, da z odgovorom na revizijo nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je zahtevo tožnikov za povrnitev teh stroškov zavrnilo (1. odstavek 166. in 155. člena ZPP).