Jedro

Po določbi 5. alinee 1. odstavka 137. člena ZDavP-1 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati tudi sredstvo in predmet davčne izvršbe. To pomeni, da mora biti v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika že v samem sklepu navedena tista terjatev dolžnika, na katero se z izvršbo sega.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 12. 7. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 280,91 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep DURS, Davčnega urada A., št. ... z dne 7. 6. 2004, zavrnila pa je tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka. S prvostopnim sklepom o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika je bilo odločeno, da se zavezancu - dolžniku A.A.A. d.o.o., B. (v nadaljevanju: dolžnik), opravi prisilna izterjava dolžnega zneska neplačanega davka na dodano vrednost (DDV) po obračunu za mesec marec 2004, izvršljivem 1. 5. 2004, v znesku 24,13 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2004 do plačila, in obračunu za mesec april 2004, izvršljivem 1. 6. 2004, v znesku 3.191.722,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2004 do plačila ter stroškov za sklep o prisilni izterjavi v znesku 1.000,00 SIT. Prisilna izterjava se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev do tožeče stranke, in sicer se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvami po računih, navedenih v izreku sklepa, tožeči stranki pa kot dolžnikovemu dolžniku naloži, da zarubljene zneske iz naslova DDV, pripadajočih zamudnih obresti in stroškov prisilne izterjave prenese na v sklepu navedena računa. Pritožba zoper sklep ne odloži začetega postopka prisilne izterjave. - V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 127., 137. in 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) ter pojasnjuje, da lahko na podlagi 160. člena ZDavP-1 dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa, v ugovoru pa lahko uveljavlja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali pa da še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu po prejemu sklepa. V obravnavanem primeru tožeča stranka po mnenju tožene stranke sicer uveljavlja po 160. členu ZDavP-1 dopustne ugovore, vendar neutemeljeno. Iz prvostopnega sklepa in spisovnega gradiva je razvidno, da podlago za terjatve davčnega dolžnika do tožeče stranke predstavlja dvajset računov z datumi izdaje od 7. 10. 2002 do 7. 5. 2003. Tožeča stranka v ugovoru zatrjuje, da so te terjatve sporne, saj je bilo blago, kupljeno na podlagi navedenih računov, zelo slabe kvalitete in ni šlo v prodajo, zato ji je dolžnik izstavil dva dobropisa v znesku 430.431,30 SIT in 1.000.000,00 SIT. Za te navedbe pa ni predložila ustreznih dokazov. Iz listine z dne 16. 6. 2004 ne izhaja, da bi bili dobropisi v znesku 430.431,30 SIT izdani za terjatve po računih, navedenih v prvostopnem sklepu. Dobropis v višini 1.000.000,00 SIT pa je sicer dokazala z dogovorom o odobritvi naknadnega popusta in poravnavi obveznosti z dne 16. 10. 2003 (2. točka dogovora), vendar pa sta se v tem dogovoru stranki tudi sporazumeli, da bo tožeča stranka dolg v višini 4.470.572,06 SIT poravnala do 31. 1. 2004. Navedeno pa dokazuje obstoj dolga tožeče stranke, in to v znesku, ki presega višino terjatev, zarubljenih s prvostopnim sklepom, ta dolg pa je do izdaje sklepa o izterjavi tudi že zapadel v plačilo. Dogovor z dne 16. 10. 2003 ima naravo poravnave po XXXI. poglavju Obligacijskega zakonika (1050. člen), in sicer zaradi vzajemnega popuščanja strank, ki je v tem, da se je dolžnik zavezal izdati dobropis, tožeča stranka pa je priznala svoj dolg in se ga zavezala poravnati. S poravnavo so nekdaj sporne okoliščine med strankama urejene, zato pravic iz prejšnjega razmerja ne moreta več uveljavljati, ampak lahko zahtevata le še izpolnitev obveznosti iz poravnave. Drugih dokazov o tem, da je uveljavljala napake glede blaga, prejetega po v sklepu navedenih računih, pa tožeča stranka ni predložila, čeprav jo je prvostopni organ k temu pozval. Glede na dogovor z dne 16. 10. 2003 tožena stranka zaključuje, da dolžnik ima terjatev do tožeče stranke in je zato prvostopni organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom segel na to terjatev. Sklep vsebuje po zakonu obvezne sestavine in je primerno obrazložen. Ker tožena stranka ni našla niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.), je ugovor zavrnila kot neutemeljen. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka se sklicuje na določbe 5. odstavka 213. člena in 2. odstavka 113. člena ZUP ter zahtevo za povračilo stroškov, ker se je postopek s pravnim sredstvom končal za tožečo stranko neugodno, zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi ugovarja, da izpodbijana odločba in sklep o prisilni izterjavi temeljita na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz predloženih dokazov namreč jasno izhaja, da ji je dolžnik izstavil dva dobropisa v znesku 430.431,30 SIT in 1.000.000,00 SIT, čemur dolžnik ne oporeka, kot tudi ne temu, da je bilo tožeči stranki dostavljeno blago slabe kvalitete, zaradi česar med njima potekajo pogovori o rešitvi nastale situacije. Ne drži, da so s poravnavo, kot navaja tožena stranka, nekdaj sporne okoliščine med tožečo stranko in dolžnikom urejene. Dolžnikova terjatev do nje je sporna, zato bi morala tožena stranka izvršbo vsaj odložiti. Čevlji, ki jih je prejela od dolžnika, so zelo slabe kvalitete (kar nenazadnje kažeta že omenjena dobropisa) in jih praktično vsak kupec reklamira. Kakšen je posamezen čevelj, pa se pokaže šele ob njegovi uporabi, zato ne more vnaprej povedati in se z dolžnikom v celoti pogoditi, koliko so čevlji dejansko vredni. Ko od kupca prejme reklamacijo, o tem obvesti dolžnika in zahteva dobropise. Dolžnikovih računov pa ne namerava plačati, preden ne bo znana usoda vseh čevljev. Če bi davčni organ od nje izterjal sporne obveznosti, bi posegel v njen pogodbeni odnos z dolžnikom in ji onemogočil, da v pobot uveljavlja svoje zahtevke zaradi reklamacij, ki jih bo še morala priznati kupcem oziroma njena prizadevanja, da neprodane čevlje vrne. Najprej bi bilo treba ugotoviti vrednost sporne terjatve, ki bi jo v primeru nesoglasja določilo sodišče, šele nato bi lahko tožena stranka nadaljevala s svojim postopkom. Predlaga, da sodišče po izvedenih dokazih izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopni sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, razvidne iz izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba in odgovor na tožbo sta bila poslana tudi družbi A.A.A. d.o.o., B., kot stranki z interesom, ki pa nanju ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 5. alinee 1. odstavka 137. člena ZDavP-1 mora sklep o izvršbi med drugim vsebovati tudi sredstvo in predmet davčne izvršbe. To pomeni, da mora biti v primeru izvršbe na denarno terjatev dolžnika že v samem sklepu navedena tista terjatev dolžnika, na katero se z izvršbo sega. Katera denarna terjatev oz. terjatve dolžnika do tožeče stranke so predmet izvršbe v obravnavanem primeru, pa glede na obrazložitev izpodbijane odločbe ni jasno. S prvostopnim sklepom so bile zarubljene denarne terjatve dolžnika do tožeče stranke po računih, navedenih v izreku sklepa, tj. terjatve dolžnika iz naslova kupnine za v računih navedeno blago, ki ga je dobavil tožeči stranki. Tožeča stranka obstoju teh terjatev ugovarja, in sicer se sklicuje na slabo kvaliteto blaga ter na dobropise, ki naj bi ji jih zaradi tega izstavil dolžnik, smiselno torej na uveljavljanje zahtevkov iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. V zvezi s tem je predložila izpis dobropisov z dne 16. 6. 2004 in z dolžnikom sklenjen dogovor z dne 16. 10. 2003. Tožena stranka v izpodbijani odločbi zavzame stališče, da ima ta dogovor naravo poravnave po XXXI. poglavju Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), s katero sta se stranki ob vzajemnem popuščanju dogovorili, da dolžnik tožeči stranki izdati dobropis v višini 1.000.000,00 SIT, ta pa je priznala svoj dolg in se ga je zavezala plačati, kar pomeni da so s tem prej sporne okoliščine med strankama urejene, zato pravic iz prejšnjega razmerja ne moreta več uveljavljati, ampak lahko zahtevata le še izpolnitev obveznosti iz poravnave. - V zvezi z navedenim sodišče opozarja, da je skladno z določbami OZ (1050. člen in sledeči) poravnava dvostranski pravni posel o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja, pri kateri stranki z vzajemnimi popustitvami spremenita svoje pravice in obveznosti tako, da pravno razmerje med njima ni več sporno oziroma negotovo. Tako v primeru, ko ima poravnava učinek novacije (ko stranki izrazita voljo, naj obstoječa obveznost ugasne in se nadomesti z novo z drugačnim predmetom ali pravno podlago), kot tudi v primeru, ko je njena narava taka, da gre le za spremembo obveznosti (kar pomeni, da prejšnja obveznost ne preneha, ampak obstaja naprej, vendar kot naravna, neiztožljiva obveznost), pa ima poravnava konstitutivni učinek - na njeni podlagi nastanejo nove pravice in obveznosti. To pa pomeni, da bi morala biti, če dogovor z dne 16. 10. 2003 predstavlja poravnavo v smislu, kot to utemeljuje tožena stranka, s sklepom o izvršbi zarubljena terjatev dolžnika do tožeče stranke po dogovoru - poravnavi in ne njegove terjatve iz predhodnih razmerij, ki naj bi bila s poravnavo urejena. - Po presoji sodišča bi morala tožena stranka v postopku, kot je obravnavani, ugotoviti, ali se predloženi dogovor z dne 16. 10. 2003 nanaša (tudi) na terjatve po računih, navedenih v sklepu, ali ima dejansko naravo poravnave po določbah OZ, ter v primeru, da gre za poravnavo, to upoštevati pri opredelitvi terjatve v samem sklepu o davčni izvršbi. Kolikor pa bi se izkazalo, da dogovor nima narave poravnave, je treba presoditi utemeljenost ugovorov tožeče stranke, ki se nanašajo na prvotna pravna razmerja (prodajne pogodbe) med njo in dolžnikom. Če to ni mogoče le na podlagi predloženih listin, bi morala tožena stranka zaslišati tožečo stranko in dolžnika kot stranki dogovora z dne 16. 10. 2003 in predhodnih prodajnih pogodb. Sodišče pripominja, da je tožeča stranka že v ugovoru predlagala tudi dokaz z zaslišanjem strank, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi glede njegove izvedbe ni izrekla. Dodati je treba, da je tožena stranka s stališčem, da ima dogovor z dne 16. 10. 2003 naravo poravnave, v celoti sledila navedbam dolžnika v njegovem odgovoru na ugovor, ki pa tožeči stranki ni bil vročen in se tako slednja glede teh navedb dolžnika v upravnem postopku ni mogla izjaviti. Tako postopanje pa po presoji sodišča v tovrstnih primerih, ko odločitev v postopku davčne izvršbe temelji na predhodni ugotovitvi obstoja terjatve dolžnika do njegovega dolžnika (za kar sicer davčni organ ima podlago v določbah ZDavP-1 oz. ZUP), predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 9. členom ZUP). - Ker so bila po navedenem v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, v posledici pa je tudi dejansko stanje, pomembno za odločitev o ugovoru, ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 26/07-skl.US), v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala postopek dopolniti in pri tem upoštevati stališča sodišča. Upoštevaje odločitev o ugovoru pa bo morala tudi ponovno odločiti o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega postopka. Glede na tožbene navedbe sodišče pripominja, da je tožeča stranka obenem z ugovorom podala tudi predlog za odlog prisilne izterjave, o katerem je prvostopni organ odločil s posebno odločbo, pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o pritožbi zoper to odločbo pa se je presojala v upravnem sporu pred tem sodiščem, ki je bil pravnomočno končan s sodbo opr. št. ... z dne 10. 4. 2006. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in nasl.), odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) in 104. členom ZUS-1, po kateri mora stranka, ki v sporu ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker tožena stranka v tem sporu ni uspela, ji je sodišče naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora. Pri tem je tožeči stranki, upoštevaje določbe ZPP in Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/03 in nasl.), priznalo za sestavo tožbe 500 točk po OT (1.b točka tar. št. 30 OT) in še 10 točk (2%) za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR ter povečano za 20% DDV znaša 280,91 EUR. Povrnitve sodne takse za tožbo ji ni priznalo, ker lahko tožeča stranka povrnitev te takse uveljavi na podlagi specialne določbe 36. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 in nasl.). Glede zamudnih obresti od stroškov postopka sodišče pripominja, da tečejo, če dolžnik obveznosti ne izpolni v paricijskem roku (313. člen ZPP), to je od takrat, ko je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi.

Pravni pouk temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi z določbami 104. in 107. člena istega zakona.