Jedro

Ugotovitev vzajemnosti je po ZDen-B pogoj, ki ga dokazuje stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 7.6.2001. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke in Š.Z. za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1019/1, 1019/2 in 1562 k.o. S.Š., ki so bila na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč podržavljena I.L. V razlogih izpodbijane sodbe, sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke prejšnjemu lastniku z delnimi odločbami delno že vrnjeno podržavljeno premoženje. O premoženju, ki je predmet tega postopka pa zaradi sporne pristojnosti upravnih organov še ni bilo odločeno. 20.7.2000 je bila za odločanje o vračanju predmetnega premoženja določena pristojnost upravne enote. V zvezi z ugotavljanjem upravičenosti prejšnjega lastnika za denacionalizacijo je bilo treba državljanski status že pokojnega prejšnjega lastnika presojati glede na ureditev v času odločanja. Upravna enota L. - organizacijska enota Uprave za notranje zadeve je z odločbo z dne 16.6.1995 ugotovila, da se je prejšnji lastnik po predpisih o državljanstvu, ki so na območjih RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, štel za državljana SFRJ in sicer od 28.8.1945 pa vse do svoje smrti 21.7.1980, ni pa bil državljan Republike Slovenije. V času odločanja o vrnitvi predmetnega premoženja je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), s katerim je pogojem za pridobitev statusa upravičenca dodan še pogoj vzajemnosti za osebe, ki so v času odločanja o denacionalizaciji tuji državljani. Ker I.L. v času smrti ni bil slovenski državljan, ga je potrebno šteti za tujca in bi za denacionalizacijo moral biti izpolnjen pogoj vzajemnosti. Republika Hrvaška je v svojem Zakonu o vračanju podržavljenega premoženja vračanje vezala na hrvaško državljanstvo, kar pomeni, da vzajemnost ni podana in tako prejšnji lastnik za predmetno premoženje ne more biti denacionalizacijski upravičenec.

Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila določbe ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki veljajo za vse postopke denacionalizacije, kateri do uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno rešeni (27. člen ZDen-B). Zato je zmotno stališče tožeče stranke, da gre za retroaktivni učinek ZDen-B, saj se dodatni pogoj vzajemnosti, ki ga je uvedla določba 1. člena ZDen-B, nanaša le na tiste postopke denacionalizacije, ki do uveljavitve ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, ne pa tudi na tiste, ki so bili pravnomočno končani. V tem primeru postopek za vrnitev predmetnih parcel pred uveljavitvijo ZDen-B še ni bil pravnomočno končan in sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno presojala upravičenost do denacionalizacije za prejšnjega lastnika po pogojih, ki so veljali v času odločanja. To je z ZDen-B uveljavljeni novi 3. odstavek 9. člena, s katerim je določen dodaten pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba za pridobitev statusa upravičenca po ZDen in sicer mora biti glede pravice do denacionalizacije podan pogoj vzajemnosti s tisto državo, katere državljan je oseba, ki se ji vrača premoženje v trenutku odločanja o vračanju. Ker v obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da I.L. v času odločanja o vračanju predmetnega premoženja ni bil državljan RS sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno štela, da gre za tujega državljana. Tujim državljanom pa je pravica do denacionalizacije zagotovljena le, če je ta zagotovljena tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je tuja oseba. Iz navedene odločbe upravne enote izhaja, da I.L. ni državljan Republike Slovenije, da niti po prejšnjih predpisih ni pridobil državljanstva LR in R Slovenije, pridobil pa je državljanstvo LR in SR Hrvaške. Tako ne drži zatrjevanje tožnice v tožbi, da o državljanskem statusu prejšnjega lastnika ni nobenega dokaza. Skladno z ugotovitvijo, da je bil I.L. hrvaški državljan, je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da z Republiko Hrvaško glede upravičenosti do denacionalizacije vzajemnost ne obstoji. Republika Hrvaška je z Zakonom o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 92/96) uredila vračanje po drugi svetovni vojni podržavljenega premoženja, vendar po osnovnem besedilu, ki je veljal vse do julija 2002, ko je bila sprejeta novela tega zakona, do vračila niso bile upravičene tuje fizične in pravne osebe. Po noveli navedenega zakona (Narodne novine, št. 80/02 in 81/02-popr.) pa so tuje pravne in fizične osebe upravičene do denacionalizacije le, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni bil sklenjen.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega predpisa, bistvene kršitve pravil postopka ter kršitve določb Ustave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbi na podlagi 77. člena ZUS, ali pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču. Zgolj v obrazložitvi odločbe Upravne enote v L., notranje organizacijske enote za upravne notranje zadeve z dne 16.6.1995 je navedeno, da naj bi upravičenec pridobil državljanstvo nekdanje LR oziroma SR Hrvatske, iz konteksta pa je mogoče razbrati, da je upravi organ to sklepal na podlagi domovinske pristojnosti v Kraljevini Jugoslaviji. Takšna navedba v obrazložitvi upravne odločbe ne more imeti dokazne moči. Da je I.L. kot prejšnji lastnik podržavljenega premoženja dejansko izpolnjeval pogoje za denacionalizacijo in to kljub dejstvu, da ni bilo izkazano njegovo republiško državljanstvo ob času smrti, je povsem nedvoumno razvidno iz dejstva, da mu je bil del premoženja v denacionalizacijskem postopku vrnjen z dvema delnima odločbama, ki sta postali pravnomočni. Spremenjeni ZDen uvaja dejansko recipročnost, o tej pa se mora izreči ministrstvo za pravosodje, ne pa organ, ki odloča o posamičnih zadevah. Zato je napačno ravnanje prvostopnega sodišča, ki na podlagi dejstva, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni sklenjenega mednarodnega sporazuma o priznanju pravice do pravice podržavljenega premoženja državljanom druge države, preprosto sklepa, da recipročnost med Slovenijo in Hrvaško ni vzpostavljena. Napačno je stališče, da se umrle državljane bivših jugoslovanskih republik šteje za državljane novih držav, še zlasti, če so umrli preden so nove države nastale. Državljanstva si državljani običajno res ne morejo izbirati po svoji volji, ob nastanku novih držav pa je to vendarle mogoče. To se je dogajalo tudi na območju bivše SFRJ, ko so dejansko vse novo nastale države omogočile jugoslovanskim državljanom, da se z nekaterimi izjemami opredelijo za njihove državljane. Tisti, ki so umrli pred nastankom novih držav, seveda niso pridobili njihovega državljanstva in ne morejo biti izenačeni s tistimi, ki so takšno državljanstvo pridobili. Prvostopno sodišče in upravni organ nimata nikakršne podlage za to, da bi šteli tiste jugoslovanske državljane, ki so umrli pred razpadom SFRJ za tuje državljane tiste države, katere republiško državljanstvo so imeli v trenutku smrti. Takšna domneva je neutemeljena. Utemeljena je domneva, da bi I.L., če bi bil ob osamosvojitvi živ in je takrat živel v Sloveniji pridobil tudi državljanstvo Republike Slovenije. Situacije, ko posameznik ob povsem enaki dejanski podlagi zaradi spremembe zakona izgubi možnost uveljavitve svojih pravic, o katerih bi moralo biti po veljavnih zakonskih določba odločeno že davno pred spremembo tega zakona, ni mogoče razumeti drugače kot za retroaktivni poseg v pridobljene pravice oziroma utemeljena pričakovanja. Tudi dediči I.L. so utemeljeno pričakovali celotno premoženje, ki mu je bilo odvzeto, še zlasti, ko je bil del premoženja že denacionaliziran in je bilo le še od rešitve kompetenčnega spora med denacionalizacijskimi organi odvisno, kdaj bo vrnjeno tudi ostalo premoženje, upravičenost pa ni bila v ničemer vprašljiva. Razlaga določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, ki jo ponuja prvostopno sodišče, pred tem pa tudi denacionalizacijski organ je tako očiten primer neutemeljenega neenakega obravnavanja pred zakonom, kar po mnenju pritožnika nedvomno predstavlja kršitev ustavnega načela iz 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Z začetkom učinkovanja novele ZDen-B (Ur. l. RS, št. 65/98 in odl. US št. U-I-326/98, Ur. l. RS, št. 76/98) je uveljavljen novi 3. odstavek 9. člena, ki določa: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1995 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec." Navedena določba, ki vzpostavlja recipročnost in priznanje pravic do denacionalizacije, velja za vse postopke denacionalizacije, kateri do uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B). Z uporabo navedenih določb je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje s pravilno uporabo materialnih določb pravilno in popolno ugotovljeno, tožbeni ugovori pa pravilno zavrnjeni.

Ker je denacionalizacija vračanje premoženja prejšnjemu lastniku na ime, na katerega se odločba o denacionalizaciji vedno glasi (1. odstavek 67. člena ZDen), je treba tudi v primeru, ko v času odločanja denacionalizacijski upravičenec ni več živ, državljanstvo, ki ga je imel ob smrti, presojati glede na sedaj veljavno ureditev državljanskega statusa. Drugačna razlaga bi pomenila neupravičeno razlikovanje med upravičenci, ki so v času odločanja živi, in tistimi, ki so umrli že pred odločitvijo. Zato je pravilna ugotovitev, da je treba I.L., ki v času odločanja o vračanju predmetnega premoženja ni bil državljan RS, šteti za tujega državljana. Slovenskega državljanstva ob osamosvojitvi Slovenije I.L. sploh ne bi mogel pridobiti, saj v letu 1991 ni bil več živ, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen. Oseba, ki je bila na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljan, ni pa bila slovenski državljan, mora v denacionalizacijskem postopku dokazati tudi obstoj vzajemnosti, kar pomeni, da se tujemu državljanu (nekdanjih jugoslovanskih republik) upravičenost do denacionalizacije priznava, če je ta pravica priznana v enakem obsegu tudi državljanu Republike Slovenije v državi, katere državljan je ta tuja oseba.

Vprašanje vzajemnosti je dejansko vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga mora dokazati stranka. V tem primeru tožeča stranka ni dokazala, saj ni dokazala obstoja vzajemnosti bodisi z Republiko Hrvaško bodisi katerokoli drugo državo nastalo iz nekdanjih jugoslovanskih republik. V postopku denacionalizacije se vrača premoženje po pogojih kot jih določa ZDen, gre za spremembo lastninskega stanja, na podlagi odločbe državnega organa (vračanje premoženja) in ne za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla ali dedovanja v smislu kot ga določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVaZA). Ugotovitev vzajemnosti je del dejanskega stanja, ki ga v denacionalizacijskem postopku ugotavlja upravni organ. Dokazuje pa ga v skladu s 1. odstavkom 70. člena ZDen stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo. Uporaba ZDen-B v vseh denacionalizacijskih postopkih, ki do učinkovanja ZDen-B še niso pravnomočno končani, torej tudi v tem postopku, ne pomeni retroaktivne uporabe teh določb, pač pa uporabo veljavnega prava, zato tudi ugovor o kršitvah ustavnega načela enakosti ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in potrdilo izpodbijano sodbo.