Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 572/2016

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.572.2016 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razlog nesposobnosti rok za podajo odpovedi
Višje delovno in socialno sodišče
9. september 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za: (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 30. 9. 2010, temveč še traja do pravnomočnosti odločbe sodišča prve stopnje; (2) da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 18 plač v skupni višini 54.325,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 9. 2010 ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 30. 9. 2010 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter mu priznati in vpisati delovno dobo v delovno knjižico; (3) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 30. 9. 2010 do 20. 11. 2013, razen za obdobje od 21. 5. 2012 do 8. 9. 2012 in od 18. 3. 2013 do 17. 6. 2013, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v višini 3.018,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter ga za isti čas prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ; (4) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 18. 3. 2013 do 17. 6. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko mesečne plače v višini 1.858,08 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; (5) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 21. 5. 2012 do 8. 9. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo v višini 3.018,07 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, zmanjšane za 1.061,00 EUR in nato neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; (6) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 20. 11. 2013 do 31. 12. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno plačo v višini 3.018,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, zmanjšane za 100,00 EUR in nato neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; (7) da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2014 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z razliko mesečne plače v višini 2.718,41 EUR, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; ter (8) da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 2011, 2012 in 2013 v višini 2.200,45 EUR s pripadajočimi davki in prispevki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 734,15 EUR od 1. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 743,15 EUR od 1. 7. 2012 dalje do plačila in od zneska 734,15 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov o (ne)utemeljenosti odpovednega razloga. Razlogi, ki so navedeni v odpovedi, ne onemogočajo nadaljevanja dela v smislu drugega odstavka 88. člena ZDR. Teh tožnikovih trditev tožena stranka v postopku niti ni obrazloženo prerekala. Ugotovitve sodišča v zvezi z očitkom, da tožnik določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi sploh še ni začel opravljati, presegajo trditveno podlago tožene stranke. Teh dejstev tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala in za njihovo ugotovitev ni predlagala dokazov. Isto bistveno kršitev določb postopka je sodišče prve stopnje storilo tudi pri ugotovitvah v zvezi z očitki glede opustitve akcij, povezanih s t. i. A. in B.. Tožniku tožena stranka namreč ni očitala, da ni razumel razlike med A. in B. ter da bi moral pomanjkljivosti, ki iz njih izhajajo, odpraviti takoj. Bistveno kršitev uveljavlja tudi v zvezi s postopanjem sodišča glede tožnikovih predlogov, da tožena stranka predloži določene listine. Tožnik se je že v svojem pisnem zagovoru skliceval na kazalnike .... Sodišče je svoj sklep na obravnavi 15. 4. 2014 spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da predloži mesečna poročila, ki vsebujejo kazalnike ... v roku 30 dni. Navedenega sklepa sodba sploh ne omenja. V primeru, da bi sodišče štelo, da prvotni edicijski zahtevek ni bil dovolj obrazložen, bi moralo z materialnim procesnim vodstvom poskrbeti, da se dopolni. Sodišče tudi napačno oziroma nepopolno navede v sodbi, katera dejstva je tožnik hotel s predlaganim dokazom dokazati. V vlogi z dne 2. 1. 2011 je navedel, da so bili rezultati C. M.v letu 2011 primerljivi ali boljši od rezultatov ostalih držav. S podatki, ki jih je posredovala matična družba, so se kot neresnične izkazale navedbe tožene stranke, da podatkov ne more predložiti ter da kazalnikov ni v mesečnih poročilih. Zato bi edicijsko zahtevo lahko tožena stranka izvršila vsaj delno, pa je ni. Sodišče bi moralo šteti, da so dejstva, ki jih je želel tožnik s tem dokazom dokazati, dokazana, torej, da so kazalniki, s katerimi se je merilo tožnikovo delo, primerljivi ali boljši od rezultatov drugih držav koncerna C.. Ob tem poudarja, da je ta trditev tožnika (da so rezultati tožnika primerljivi ali boljši) kot tudi, kateri kazalniki so tisti, ki so bistveni za spremljanje uspešnosti vodje operative, ostale neprerekane s strani tožene stranke. Ne sprejema navedbe sodišča, da tožniku v odpovedi niso bili očitani slabi rezultati. Če so namreč merljivi rezultati dela tožnika primerljivi ali celo boljši od ostalih družb v koncernu, bi to dejstvo sodišče moralo upoštevati vsaj pri oceni ostalih dokazov. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava navaja, da tožena stranka ni objektivno ugotovila, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate oziroma ni opredelila kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali takšne rezultate dosega. Sodišče je odločitev o zakonitosti odpovedi sprejelo ob presoji le nekaterih očitkov iz odpovedi, pa še to ob upoštevanju manjšega dela dokaznega postopka, čeprav v spisu obstajajo dokazi o nasprotnem. O pomanjkanju znanja in iniciative tožnika je sodišče ugotavljalo na primeru t. i. A. in B., pri čemer je svoje zaključke izpeljalo le na podlagi zaslišanja priče D.D.. Spregledalo pa je relevantno listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, in korespondenco tožnika po elektronski pošti. V zvezi z ugotovitvami sodišča glede ravnanja z odpadno embalažo navaja, da je bila tožena stranka v enakem prekršku že pred prihodom tožnika in da bi v tem delu v resnici šlo lahko le za odpoved iz krivdnega razloga. Zaključki sodišča glede neustreznega stanja v skladišču so pomanjkljivo obrazloženi, sodišče se ne opredeli niti do izpovedi tožnika. Tudi v tem delu bi šlo lahko kvečjemu za odpoved iz krivdnega razloga. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede očitka, da določenih nalog tožnik sploh še ni začel izvrševati. V tem delu je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani tožniku očita, da nekaterih del še ni pričel aktivno opravljati, po drugi strani pa, da jih ni opravljal dovolj dobro oziroma dovolj samoiniciativno. Iz ugotovitev v sodbi se kaže nerazumevanje sodišča, saj prepisovanje kazalnika ... iz knjige naročil ni znak nesamostojnosti vodje iniciative, prav tako ne drži ugotovitev, da naj bi vsak vodja operative samoiniciativno odločal, kakšna poročila bo pisal nadrejenim. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi, da je odpoved pravočasna.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila tožniku kot vodji operative podana s strani tožene stranke 26. 8. 2010. Razlog nesposobnosti je opredeljen v 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Pritožbeno sodišče v tem sporu sedaj odloča četrtič. Odločitev sodišča prve stopnje (da se tožbeni zahtevek zavrne) je bila najprej razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 402/2012 z dne 19. 6. 2012, nato pa potrjena s sodbo Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013. Ta pravnomočna odločitev je bila s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje, ki je v novem postopku izdalo sodbo, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 874/2015 z dne 10. 3. 2016 razveljavljena, tako da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita več bistvenih kršitev pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, razumljiva je tudi obrazložitev, iz katere so razvidni vsi razlogi o odločilnih dejstvih za odločitev, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo ugotovitev, da je bila odpoved tožniku podana pravočasno, da je podan utemeljen razlog nesposobnosti, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost preveriti, ali bi tožnika lahko ohranila v delovnem razmerju. Navedena absolutna bistvena kršitev ni podana niti iz razloga, ker sodišče prve stopnje v sodbi ni omenilo dokaznega sklepa, sprejetega na naroku glavne obravnave 15. 4. 2014, saj gre za obrazložitev procesne odločitve sodišča in ne za (odločilno) dejstvo. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi pomanjkljivo obrazložitev ugotovitve, da je utemeljen očitek v odpovedi zvezi z neustreznim stanjem v skladišču. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu res skopa, vendar so razlogi razvidni iz 13. točke obrazložitve (v kateri sodišče prve stopnje povzema izpovedi prič E.E. in F.F.) in v tem delu zadostni, da je sodbo mogoče preizkusiti. Podano ni niti nasprotje v obrazložitvi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik nekaterih nalog sploh ni začel izvrševati. Očitek v odpovedi se v tem delu namreč ne glasi, da tožnik nalog kot takšnih sploh še ni začel opravljati, ampak da jih še ni začel opravljati samostojno oziroma samoiniciativno. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da drži navedeni razlog iz odpovedi, ni sama s seboj v nasprotju.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka v postopku ni navajala in da je s tem kršilo določbo 7. člena ZPP ter storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno relativno in absolutno bistveno kršitev določb postopka sodišču prve stopnje tožnik očita v zvezi z ugotovitvami, da nekaterih nalog iz pogodbe o zaposlitvi sploh še ni začel opravljati in da ni prevzel iniciative pri reševanju problemov (v povezavi s konkretnim primerom t. i. A. in B.). Ker je tožena stranka v celoti vztrajala pri vsebini odpovedi in je z namenom dokazati njeno zakonitost predlagala dokaze, ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti, da tožnik nekaterih nalog še ni pričel opravljati. Ta kršitev pa, tudi če bi bila podana, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je odpoved utemeljena že iz ostalih razlogov. Prav tako ne drži, da sodišče v okviru očitka, da tožnik ni prevzel iniciative pri reševanju problemov, ne bi smelo ugotoviti, da ni razumel razlike med A. in B. in da bi moral odpravo pomanjkljivosti zahtevati takoj. Tožniku se namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita neustrezno organiziranje in vodenje akcij ter neustrezna realizacija akcij, v okvir tega pa gotovo sodi tudi obveznost pravočasno zahtevati odpravo pomanjkljivosti.

10. Več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z ravnanjem sodišča pri uveljavljanju edicijske dolžnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe obširno pojasnilo (točke 18 do 25 obrazložitve) svoje procesne odločitve, povzelo navedbe strank, navedlo, katere listine je pridobilo bodisi od tožene stranke bodisi od matične družbe (C. V G.) in obrazložilo tudi, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 227. člena ZPP šteti za dokazano dejstvo, da so bili rezultati tožnikovega dela boljši od rezultatov ostalih držav ali vsaj takšni, ker tožena stranka ni predložila listin, iz katerih izhajajo kazalniki ... in .... Tožena stranka je namreč ravnala v skladu s pozivom in predložila dokazila, s katerimi je razpolagala, zato je zmotno zavzemanje tožnika, da bi lahko tožena stranka edicijsko zahtevo izvršila vsaj delno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsebino dokaznega predloga tožnika iz vloge z dne 20. 1. 2011, ki se nanaša na predložitev zapisnikov pregledov rezultatov po posameznih državah. Ta tožnikov dokazni predlog je bil pravočasen, zato je bilo o njem potrebno odločiti, sploh upoštevaje ključno opozorilo Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 144/2013, da je potrebno predlagane dokaze bodisi izvesti bodisi obrazložiti njihovo neizvedbo. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje teh dokaznih predlogov ni zavrnilo, ampak je na podlagi tožnikovega dokaznega predloga pozvalo toženo stranko k predložitvi dokazil, s katerimi je tožnik hotel dokazati, da so bili rezultati operativnega dela pri toženi stranki primerljivi z rezultati ali celo boljši kot rezultati vodij operativ v družbah C. oziroma držav H. (I., J., K., L., M.).

11. Vendar pa tovrstni dokazni predlogi temeljijo na tožnikovem neutemeljenem zavzemanju za to, da bi morala tožena stranka pri podaji odpovedi upoštevati le objektivne oziroma merljive kriterije, ki bi dokazovali (ne)uspešnost tožnikovega dela. Na to zmotno materialnopravno stališče je pritožbeno sodišče že opozorilo v sklepu Pdp 402/2012 z dne 19. 6. 2012, v sodbi Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013 in v sklepu Pdp 874/2015 z dne 10. 3. 2016. V sodbi Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013 je tako navedlo, da: „Tožniku (v odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni bilo očitano, da bi zaradi tega, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, prišlo do poslabšanja rezultatov, ki jih je tožena stranka merila. Doseganje pričakovanih delovnih rezultatov pri vodilnih delavcih se sicer lahko ugotavlja tudi na podlagi uspešnosti poslovanja družbe. Vendar pa ti rezultati ne morejo dati odgovora na vprašanje, ali ima delavec tudi vodstvene sposobnosti in iniciativnost, ki se na takem delovnem mestu pričakuje. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi se neustrezna organizacija dela morala takoj poznati na kazalnikih, ki so jih merili pri toženi stranki. Merljivi kriteriji o katerih tožnik govori v tožbi (storilnost montaže – ..., kvaliteta montaže – ..., relativna pogostost okvar dvigal – ... in varnost pri delu – ...), pač ne odražajo tega ali je tožnik delo organiziral, nadziral in dajal navodila.“ Čeprav je torej sodišče prve stopnje listine, iz katerih izhajajo meritve rezultatov poslovanja tožene stranke, pridobilo, jim pri oblikovanju dokazne ocene pravilno ni dalo posebne teže, saj ne gre za listine, katerih vsebina bi bila pomembna za oblikovanje pravilnih zaključkov o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, ki glede pridobivanja teh dokazov sodišču prve stopnje očitajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, neutemeljen pa je tudi s tem povezan pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi in se v nadaljevanju opredeljuje le do odločilnih pritožbenih navedb tožnika (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh očitkov iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je ugotovitev o zakonitosti odpovedi pravilna že glede tistih očitkov iz odpovedi, do katerih se je sodišče opredelilo. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so razlogi, ki jih navaja odpoved in se nanašajo na neurejenost skladišča in nepravilnosti pri ravnanju z odpadno embalažo, lahko kvečjemu razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo skladišče neurejeno, ker tožnik ni znal ali zmogel uresničiti svojih pristojnosti skladiščniku nadrejenega delavca, kar predstavlja razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti. Podobno velja glede vprašanja nepoznavanja predpisov s področja ravnanja z odpadno embalažo. 14. Sodišče prve stopnje ugotovitve glede tega, da tožnik ni prevzel iniciative pri reševanju problemov, ni utemeljilo le na podlagi izpovedi priče D.D., saj je iz obrazložitve sodbe (točke 26 do 28) razvidna tudi dokazna ocena izpovedi tožnika in listin (t. i. A. in B.). Tudi sicer so dejanski zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni. Iz navedenih dopisov izhaja, da je treba potencialno prizadeta dvigala pregledati pred januarjem 2011, zato ni podlage za sklepanje, da bi lahko tožnik čakal z aktivnostmi do poteka tega roka, ampak je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da se bo tožnik odzval takoj. Da bi se tožnik ustrezno odzval na sporočeno pomanjkljivost, ne izhaja niti iz elektronskih sporočil z datumom 3. 8. 2010 (A37), na katere se sklicuje pritožba.

15. Za presojo pravočasnega, strokovnega in kvalitetnega opravljanja dela ni bistveno, da je bila tožena stranka zaradi neustreznega ravnanja z odpadno embalažo v prekršku že dolgo pred prihodom tožnika k toženi stranki. Bistveno je le to, da tožnik po zaposlitvi pri toženi stranki ni prevzel iniciative in tega področja ustrezno uredil, takšno stanje pa je trajalo vse do inšpekcijskega pregleda v juniju 2010. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič E.E. in F.F. ugotovilo, da je bilo stanje v skladišču neurejeno, ker tožnik ni dal ustreznih navodil skladiščniku. Dokazne ocene izvedenih dokazov v tem delu pritožba (konkretizirano) niti ne napada, do pritožbene navedbe, da je obrazložitev pomanjkljiva, pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnik določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi še ni pričel izvajati, ker del ni opravljal samostojno in samoiniciativno. Nekorektni so očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ne razume, da pridobivanje informacij od drugih služb pri toženi stranki ne predstavlja nesamostojnega oziroma nesamoiniciativnega dela. Iz obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da ni šlo le za to, da je tožnik določene podatke pridobival od drugih služb, ampak da je svoje delo (npr. pridobitev podatkov, priprava ocene) opravil šele po naročilu drugih oseb (npr. vodje montaže H., direktorja tožene stranke) in ne po svoji lastni iniciativi, kot se je od njega pričakovalo. To pa kaže na utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti.

16. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče se je v do sedaj izdanih odločbah v tej zadevi že postavilo na stališče, da rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi. Pravilna je torej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2010 tožniku podana pravočasno. Na to kažejo dejstva, da tožnik pred obiskom inšpektorja 17. 6. 2010 ni bil seznanjen z relevantnim predpisom na področju ravnanja z odpadno embalažo, da so ga na neustrezno stanje v skladišču opozorili ob pregledu 18. 6. 2010 in da se neustreznost organizacije in vodenja akcij kaže v primerih iz julija in avgusta 2010. Na presojo pravočasnosti odpovedi pa sami po sebi ne morejo vplivati potrdilo delodajalca o najemu kredita (iz katerega ne izhaja, da bi tožniku pretila odpoved) in elektronska sporočila pred 26. 2. 2010 (iz katerih po pritožbenih navedbah izhaja, da je tožena stranka že pred letom 2009 iskala zamenjavo za tožnika). Na podlagi okoliščin, ki naj bi jih dokazovale te listine, namreč niti ni mogoče sklepati na čas, ko naj bi nastal odpovedni razlog. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da je bila odpoved podana prepozno.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia