Jedro

Izvrši se celotna kazen, kot je bila s tujo odločbo izrečena. Vendar obsojenec ne bo izvršil vseh ur dela v splošno korist v celotnem obsegu, ker se pri pretvorbi kazni v ure dela v splošno korist upošteva tudi odvzem prostosti po 56. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 129a. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se obsojenemu A. A. kazen eno leto zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Županijskega sodišča v Zagrebu, R Hrvaška, št. 7 Kov-Us-59/2020 z dne 27. 10. 2020, in se po sklepu Okrožnega sodišča v Krškem I Pom-i 16293/2020 z dne 21. 6. 2021 izvrši v R Sloveniji, po določbi četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši z delom v splošno korist v trajanju 730 ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sklepa (točka I). Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Probacijska enota Novo mesto. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti (točka II). Probacijska enota Novo mesto obvesti sodišče, če obsojeni A. A. ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojeni v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenih ur dela (točka III). Na podlagi 56. člena KZ-1 je obsojencu v kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti sicer od dne 8. 6. 2020 do 27. 10. 2020 (točka IV).

2. Zoper točko I izpodbijanega sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil obsojenčev zagovornik in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da obsojenemu določi manjše število ur in sicer 446 ur, ki jih mora opraviti z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi trdi, da se sicer strinja z vsebino sklepa, vendar pa ocenjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo dejstva, ki ga navaja v točki IV, da se obsojencu v kazen zapora všteje čas odvzema prostosti od 8. 6. 2020 do 27. 10. 2020, ker bi se ta čas odvzema prostosti, ki se všteva v izrečeno kazen, moral upoštevati tudi pri določitvi števila ur, ki bi jih obsojeni moral opraviti z delom v splošno korist. Zagovornik trdi, da je ta del zaporne kazni obsojeni že prestal in da zato ni podlage, da bi se celotno obdobje enega leta zapora, nadomestilo z delom v splošno korist. Trdi, da je potrebno od enega leta zapora odšteti čas odvzema prostosti, to je v trajanju 142 dni in je tako obsojencu od kazni enega leta oziroma 365 dni preostalo za prestajanje kazni še 223 dni, zato bi moralo sodišče odločiti, da bi moral obsojeni opraviti še največ 446 ur dela v splošno korist (torej 223 dni x 2).

5. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo, da se nepogojno izrečena kazen enega leta zapora izvrši z delom v splošno korist v trajanju 730 ur. Izvrši se namreč celotna kazen, kot je bila s tujo sodbo izrečena. Zagovornik spregleda točko IV, v kateri pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se v kazen eno leto zapora všteje čas odvzema prostosti od 8. 6. 2020 do 27. 10. 2020. Pravilen je izračun zagovornika, da se v kazen zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist, všteje 142 dni (in ne 147 dni, kot je izračunalo sodišče v točki 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar pomeni, da se dejansko všteje 142 x 2, to je 284 ur. Po osmem odstavku 86. člena KZ-1 se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Odločitev sodišča prve stopnje določena v točkah I in IV pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da obsojenec ne bo izvršil dejansko dela v splošno korist v trajanju 730 ur, ampak ob upoštevanju odvzema prostosti, prevedenega v število ur, le še 446 ur dela.

6. Zagovornik ne upošteva, da Kazenski zakonik (KZ-1) govori o izrečeni kazni in ne o kazni, ki jo obsojeni še mora prestati, ko v 86. členu navaja formalne pogoje za izrek posamezne alternativne izvršitve kazni zapora. To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa je pravilno uporabilo tudi določbo 56. člena KZ-1 o vštevanju odvzema prostosti obsojencu v določenem obdobju v izrečeno kazen. Zgolj zato, ker v izreku izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje v točki IV. ni navedlo tudi preračuna oziroma pretvorbe 142 dni v ure dela v splošno korist, to ne pomeni, da je sodišče kakorkoli kršilo kazenski zakon, saj je pravilno sledilo zakonskim določbam, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela po osmem odstavku 86. člena KZ-1 in o vštevanju odvzema prostosti po 56. členu KZ-1. Zagovornik tudi ne upošteva, da je določitev obsega izvedbe, to je pretvorba v ure dela v splošno korist, že po določbah Zakona o Probaciji (ZPRO) v domeni Probacijske enote. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izrek izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, in določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, pravilen in zakonit. Obsojenec bo namreč moral opraviti še 446 ur dela v splošno korist, kar ugotavlja tudi zagovornik v pritožbi, je pa to tudi skladno z izpodbijano odločitvijo. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je odmerjena skladno s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah ZST-1, 74013.