Jedro

Izvršitev nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja (trajni višek in začetek teka odpovednega roka) pomeni samovoljno ravnanje delodajalca. Samo neodločitev delodajalčevega pritožbenega organa o vloženem ugovoru pa še ni mogoče opredeliti za samovoljo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki se glasi: "1. Sklep o prenehanju delovnega razmerja pod točko 183 z dne 14.9.2001, ki ga je sprejel direktor B. d.d., še ni dokončen in izvršljiv. 2. Tožnici A.A. na podlagi sklepa št. 183 z dne 14.9.2001 še ni pričel teči 6 mesečni odpovedni rok po 36. e členu Zakona o delovnih razmerjih in ji delovno razmerje pri toženki še traja ter ji je le-ta dolžna obračunati in izplačati plačo in ostale prejemke, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala od 15.9.2001 dalje pa do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo". Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep sodišča prve stopnje ter ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pravna podlaga za izdajo začasnih odredb v individualnih delovnih sporih je 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Po citirani zakonski določbi lahko sodišče med postopkom, tako v individualnem delovnem kot v socialnem sporu, ne samo na predlog, ampak tudi po uradni dolžnosti, izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Citirana zakonska določba pooblašča delovno sodišče, da v individualnih delovnih sporih lahko izda začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog, kot to določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98). V konkretnem primeru je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve, saj kot izhaja iz tožbenega zahtevka, izpodbija nedokončni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka. V primerih, ko delavec v individualnem delovnem sporu izpodbija dokončno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti po 1. odst. oziroma nedokončno po 3. odst. 23. člena ZDSS, uveljavlja nedenarno terjatev. Zato mora sodišče pri presoji, ali obstajajo pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, upoštevati poleg določbe 19. člena ZDSS tudi določbo 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Po 1. odst. 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatev, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg verjetnosti terjatve po 272. členu ZIZ pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ob primerjavi 2. alinee 2. odst. 272. člena ZIZ in pa določbe 19. člena ZDSS lahko ugotovimo, da sta alternativno določeni dodatni predpostavki v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ v bistvu podobni predpostavkam, določenim v 19. členu ZDSS, vendar le s to razliko, da določba ZIZ govori o preprečitvi uporabe sile ali nastanka težko nenadomestljive škode, določba ZDSS pa samo o odvrnitvi samovolje ali nenadomestljive škode. Ker se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe ZDSS kot primarne, mora sodišče v individualnem delovnem sporu, v katerem presoja, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, izhajati iz določbe 19. člena ZDSS in ugotavljati, ali obstaja samovolja delodajalca ali drug alternativno določen pogoj, da se prepreči nenadomestljiva škoda. Glede na navedeno pravno ureditev izdajanja začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev je potrebno pri presoji, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe, ugotoviti, ali je podana samovolja delodajalca, oz. ali je potrebno odvrniti nenadomestljivo škodo, upnik pa mora izkazati za verjetno, da obstoji njegova nedenarna terjatev, ali da mu bo ta terjatev zoper dolžnika nastala. V konkretnem primeru ti pogoji niso podani. Tožeča stranka sicer predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče ugotovilo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.9.2001, ki ga je sprejel direktor ..., d.d., še ni postal dokončen in izvršljiv, zato ji tudi še ni pričel teči 6 mesečni odpovedni rok po 36. e členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in ji delovno razmerje še traja ter ji je delodajalec dolžan obračunati in izplačati plačo in ostale prejemke, ki bi jih prejemala, če bi delala od 15.9.2001 dalje pa do dokončnosti. Iz vsebine predlagane začasne odredbe naj bi izhajalo, da je tožnici že pričel teči odpovedni rok in da od 15.9.2001 dalje ne dela več, vendar pa to iz samih tožbenih navedb ne izhaja. Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe z ničemer ne dokazuje, da je njen delodajalec dejansko že izvršil nedokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožničine navedbe so zgolj pavšalne in se nanašajo na sam tožbeni zahtevek. Tudi predloženo dokazno gradivo ne daje opore za izdajo predlagane začasne odredbe, saj iz njega ne izhaja, da je delodajalec kršil 36. e člen ZDR. Zato v konkretnem primeru manjka osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 19. člena ZDSS, to je samovoljno ravnanje. Izvršitev nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, s katerim je bil delavec spoznan za trajno presežnega delavca, pomeni samovoljno ravnanje delodajalca. Če delodajalec krši 1. odst. 106. člena ZDR, po katerem ugovor zoper sklep o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in izvrši nedokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, po zaključku pritožbenega sodišča ravna samovoljno. Vendar pa v konkretnem individualnem delovnem sporu še ni jasno, ali je tožena stranka dejansko že izvršila nedokončni sklep o prenehaju delovnega razmerja, kar bi predstavljalo samovoljo tožene stranke in s tem tudi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe. Ker tožnica v dosedanjem postopku ni dokazala, da je tožena stranka že izvršila nedokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja, s tem, da ji je začel teči 6 mesečni odpovedni rok, ampak samo, da ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.9.2001 pritožbeni organ tožene stranke še ni odločil, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe povsem materialnopravno pravilna. Neodločitve pritožbenega organa o ugovoru, ne da bi se izvršila nedokončna odločitev delodajalca, pa še ni mogoče opredeliti za samovoljo, zato v konkretnem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.