Jedro

1. Temeljni pogoj, da pride do dedovanja je, da obstaja zapuščina. Pri denacionaliziranem premoženju zapuščine pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ni, zato tudi zakon določa, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje je res uvedeno pred tem (s pravnomočnostjo prvega sklepa o dedovanju), vendar je uvedba dedovanja pomembna le za določitev kroga dedičev.

2. Po 104. členu ZD je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. C.P. tudi premoženje, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije in kot zakonite dediče razglasilo hčere in sinove po pokojnih bratrancih in sestričnah zapustnika z deleži, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa o dedovanju. Ugotovilo je, da je imel pokojni skupaj pet bratrancev in sestričen in da je vsak od njih upravičen do enakega deleža zapuščine. Dogovor in naročilo, ki ju je 3.2.1993 sklenil dedič A.P. s sodediči J.P., N.G., M.A. in T.D., sta neveljavna, saj v času njune sklenitve premoženje, ki je predmet tega postopka, še ni prešlo na dediče. Zoper sklep o dedovanju so se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožili dediči T.L., Š.P. in F.L. po pooblaščencu. Pritožniki dedujejo na podlagi vstopne pravice kot edini potomci starih staršev zapustnika po materini strani, ostali dediči pa kot potomci starih staršev zapustnika po očetovi strani. Ker vsi dedujejo v tretjem dednem redu, bi moralo sodišče upoštevati določbe Zakona o dedovanju (ZD) in bi torej pritožniki skupaj podedovali polovici premoženja, ostali dediči pa drugo polovico.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu in osebno pritožil tudi dedič A.P. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo 78. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ko je ugotovilo, da dogovor z dne 3.2.1993 ni veljaven. 78. člen ZDen se namreč uporablja le za primere, ko po zapustniku še ni bilo zapuščinskega postopka. Za ostale primere, ko je bil po pokojnem že pravnomočno zaključen zapuščinski postopek, pride v poštev 74. člen ZDen. Ta določa, da se glede uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine uporabljajo določbe ZD. V času sklenitve dogovora je 78. člen ZDen določal, da se dedovanje po umrlem uvede s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, skupnost dedičev je nastala z zapustnikovo smrtjo in ta skupnost se lahko odpravi le z delitvijo. Pri dogovoru gre za razpolaganje s pričakovanim denacionaliziranim premoženjem, kar je dopustno. V dednem dogovoru, pri katerem gre za pogodbo civilnega prava, so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost in dopustnost takšne pogodbe, dogovor pa je bil s strani pritožnika tudi v celoti izpolnjen. Sodišče bi zato za presojo moralo uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o poravnavi. V dopolnitvi pritožbe je pritožnik navajal, da je sam zbiral vso dokumentacijo v zvezi s postopkom denacionalizacije, njegovi stroški so doslej znašali okrog 6.000.000,00 SIT. Brez njegove aktivnosti danes ne bi imeli ničesar deliti.

Na pritožbi sta odgovorila dediča J.T. in S.T. in navajala, da so vsi dediči v sorodstvenem pomenu na enakem nivoju in zato v enakem položaju. Pri ustvarjanju premoženja zapustnikov nihče od dedičev ni sodeloval. Ostali dediči so upravičeni do povrnitve stroškov s postopkom denacionalizacije le, če predložijo uradne dokumente o plačilih.

Pritožba dedičev T.L., Š.P. in F.L. je utemeljena, pritožba dediča A.P. pa sama po sebi ne bi bila utemeljena, je pa pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti v celoti že zaradi prve pritožbe.

Glede pritožbe dedičev T.L., Š.P. in F.L.: Med dediči ni sporno, da so potomci bratrancev in sestričen zapustnika in da gre v tej zadevi za dedovanje v tretjem dednem redu. Po določbi 18. člena ZD v tretjem dednem redu dedujejo dedi in babice zapustnika in sicer eno polovico ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani. Samo v primeru, če sta ded in babica ene strani umrla pred zapustnikom, pa nista zapustila nobenega potomca, dedujejo del zapuščine, ki bi šel njima, če bi preživela zapustnika, ded in babica druge strani oziroma njuni potomci. Pritožniki zatrjujejo, da pri dedovanju po pokojnem C.P. ni šlo za tak primer in da je del dedičev potomcev deda in babice zapustnika po očetovi strani, drugi del pa po materini strani. Iz izpodbijanega sklepa o dedovanju dejansko stanje glede sorodstvenih razmerij ni razvidno, je pa to odločilnega pomena za ugotovitev deležev na podedovanem premoženju. Ker se prvostopno sodišče s tem, da obstajata dve veji sorodnikov, ni ukvarjalo in ker pritožbeno sodišče glede tega razpolaga samo s pritožbenimi navedbami, je bilo treba sklep o dedovanju razveljaviti (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP- v zvezi s 163. členom ZD). V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče pritožbene trditve o sorodstvenih razmerjih raziskati in na podlagi dejanskih ugotovitev nato pravilno uporabiti določbe zakona o dedovanju v tretjem dednem redu.

Glede pritožbe dediča A.P.: Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti razlage dogovora z dne 3.2.1993 v izpodbijanem sklepu o dedovanju. ZDen ima v določbah od členov 74 do vključno 83 posebna pravila, ki se uporabljajo za dedovanje denacionaliziranega premoženja (za kar v tej zadevi gre). Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 74. člen ZDen. Slednji v prvem odstavku določa izjemo od splošnih pravil, po katerih se v primeru novo najdenega premoženja ne izvede nov zapuščinski postopek, ampak sodišče samo na podlagi prvotne odločitve izda dodatni sklep o dedovanju. Pri denacionaliziranem premoženju, ki ni bilo predmet zapuščinske obravnave v prej izvedenem postopku, je ureditev drugačna in je treba izvesti nov zapuščinski postopek. V novem postopku se uporabijo določbe ZD in zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, poleg tega pa zaradi posebnosti (ob zapustnikovi smrti premoženja ni bilo, v zapuščinsko maso je prišlo šele z odločbo o denacionalizaciji) tudi specialne določbe ZDen, med njimi določba 78. člena. Do takega sklepa je mogoče priti že z jezikovno razlago določb ZDen. Tako 76. člen določa, da mora predlagatelj predlogu za uvedbo zapuščinskega postopka predložiti listino o dedovanju iz 1. odstavka 74. člen (določba torej celo predpostavlja situacijo, da je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan). 78. člen ZDen pa določa, da se dedovanje denacionaliziranega premoženja v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju (to je v obravnavani zadevi sklepa o dedovanju po pok. C.P. v postopku, ki je bil izveden po njegovi smrti), zapuščina pa na dediče preide v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. S tem je torej uzakonjena izjema od siceršnjih pravil dedovanja glede vprašanja trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ob presoji veljavnosti spornega dogovora prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 78. člena ZDen. Temeljni pogoj, da pride do dedovanja je, da obstaja zapuščina. Pri denacionaliziranem premoženju zapuščine pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ni, zato tudi zakon določa, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje je res uvedeno pred tem (s pravnomočnostjo prvega sklepa o dedovanju), vendar je uvedba dedovanja pomembna le za določitev kroga dedičev. Ni sporno, da je bil dogovor med pritožnikom in njegovimi sodediči sklenjen še v času, ko so se zahteve za denacionalizaciji šele vlagale in so bile odločbe o denacionalizaciji izdane precej kasneje (prva v letu 1997). Dediščine takrat še ni bilo, bila je šele pričakovana. Veljavnost dogovora se presoja po predpisih, ki so veljali v času sklenitve dogovora. Po 104. členu ZD (ki je veljal že v letu 1993) je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, torej je neveljaven tudi sporni dogovor. Zmotne so pritožbene navedbe, da je dogovor veljaven na podlagi določbe 1090. člena ZOR (v zvezi z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Po tej določbi je res veljavna poravnava, ki je pogojna, vendar ima takšna poravnava za predmet lahko samo pravico, s katero stranke lahko razpolagajo (1. odstavek 1092. člena ZOR). V konkretnem primeru pa v zvezi s prvim odstavkom 104. člena ZD dediči s pričakovano dediščino ne morejo razpolagati. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da dogovor, na katerega se sklicuje pritožnik, ni veljaven. Omeniti pa je še, da je odločitev sodišča, ki dogovora ni povzelo v sklep o dedovanju, pravilna še iz enega razloga. Po določbi 3. odstavka 214. člena ZD namreč sodišče v sklepu o dedovanju navede sporazum o delitvi in načinu delitve samo v primeru, če delitev in način delitve predložijo vsi dediči sporazumno in v zapuščinskem postopku. Očitno pa je, da v zapuščinskem postopku dogovora niso predložili vsi dediči, na katere se nanaša, ampak samo pritožnik in da glede dogovora med dediči ni sporazuma.

Pritožba pritožnika A.P. na podlagi vsega povedanega sama po sebi ne bi bila utemeljena. Pritožbeno sodišče pa ji je moralo ugoditi zato, ker je potrebno šele ugotoviti vsa dejstva glede sorodstvenih razmerij, da se bodo lahko pravilno določili dedni deleži, ki gredo dedičem po pok. C.P.