Jedro

Ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča je v posamičnih primerih presoje upravičenosti olajšave po določbi 4.alinee 1.odstavka 11.člena ZDoh upoštevati z (vsebinsko) ustavno skladno interpretacijo veljavnega zakonskega besedila tako, da je olajšavo priznati, kolikor starša glede na dohodke nista sposobna izpolnjevati svojih preživninskih obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostava B z dne 17. 10. 2000 in odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1999. Tožena stranka ugotavlja, da je iz predložene napovedi za odmero dohodnine za leto 1999 razvidno, da je tožnik uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana pastorka AA in sina BB, kar mu ni bilo priznano. Po mnenju tožene stranke tožniku pravilno ni bila priznana olajšava za pastorka. Po določbi 11. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93-44/96, v nadaljevanju ZDoh) zakon našteva, kdo se šteje za vzdrževanega družinskega člana in v 4. alinei tega člena je naveden tudi pastorek kot vzdrževan družinski član, če starša nista zavezanca za dohodnino. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da sta starša tožnikovega pastorka zavezanca za dohodnino, zaradi česar tožniku posebne olajšave zanj ni mogoče priznati. Tudi tožnikovo sklicevanje na ustavno odločbo št. U-1-10/98 je neutemeljeno, saj je Ustavno sodišče sicer res ugotovilo neskladnost 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh z ustavo in naložilo Državnemu zboru, da to neskladnost v določenem roku odpravi, vendar pa je navedena določba ZDoh ostala v veljavi, saj se zakon do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenil. Zakaj pa tožniku posebna olajšava za sina BB ni bila priznana pa iz podatkov v spisih ni razvidno, zato tožena stranka ugotavlja, da brez kakršnihkoli podatkov ni mogoče presoditi ali tožniku posebna olajšava za sina utemeljeno ni bila priznana ali ne. Tožnik v pritožbi ugovarja tudi nepriznanju zmanjšane davčne osnove za namene po 9. členu ZDoh in sicer za 3% njegove osnove za dohodnino. Tožnik je uveljavljal zmanjšanje osnove za sredstva porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja, za rešitev stanovanjskega problema zavezanca in za vzdrževanje teh objektov, prispevke in premije namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca na področjih pokojninskega invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva in zaposlovanja ter znesek sredstev vloženih v nakup zdravil, zdravstvenih in ortopedskih pripomočkov, sredstva za nakup učbenikov in druge strokovne literature ter programske opreme in znesek plačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb ter za deleže zadrug vpisanih v sodni register v Republiki Sloveniji. Na poziv davčnega organa tožnik ni predložil nobenih dokazil in jih prilaga šele k pritožbi. Zato tožena stranka ugotavlja, ko presoja listine priložene k pritožbi, da se noben dokument za nakup zdravil, vzdrževanje stanovanja, za nakup učbenikov in druge strokovne literature ne glasi na tožnika. Fotokopija računa za nakup učbenikov in druge strokovne literature je sploh nečitljiva in sploh ni mogoče ugotoviti kaj je bilo kupljeno. Ne glede na to, tudi ni razvidno ali se nanaša na tožnika, ali ne, saj na njem ni njegovega imena in priimka, kot se to zahteva po navedeni določbi ZDoh. Za zdravstvene storitve pa se osnova za dohodnino sploh ne znižuje, zato se račun za RTG storitve ne prizna, kakor tudi ne ultrazvok trebuha, ki se ne naša na tožnika, temveč na njegovega sina. Tožnik je uveljavljal znižanje osnove za dohodnino za nakup delnic pod oznako 12 napovedi za dohodnino v znesku 30.000,00 SIT, k pritožbi pa prilaga fotokopijo računa sklenjenih poslov za portfelj na dan 23. 12. 1999. Po določbi 13. točke 1.odstavka 9. člena ZDoh se osnova za dohodnino zmanjša za znesek vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb ter deleže zadrug vpisanih v sodni register. Tožena stranka v zvezi z navedeno olajšavo ugotavlja, da prvostopni organ ni z ničemer obrazložil zakaj tožniku osnova pod to oznako ni bila znižana. Po mnenju tožene stranke pa bo v ponovnem postopku potrebno priznati plačilo premije za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, plačano zavarovalni družbi AAA, kajti za te namene se zmanjšuje osnova za dohodnino po 2. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh. Tožena stranka je glede na navedeno odločbo I. stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek ter prvostopnemu davčnemu organu naložila, naj se tožniku ponovno odmeri dohodnina ob upoštevanju stališč v drugostopni odločbi.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo v tistem delu, v katerem tožena stranka zavrne pritožbo zaradi neupoštevanja pastorka AA, kot vzdrževanega družinskega člana. V tožbi navaja, da je pastorka skupaj s sinom vpisal kot vzdrževana družinska člana v dogovoru s svojo ženo (AA-jeva mater), saj niti oče, ki ji ne plačuje za otroka preživnino, niti mati, AA-ja nista navedla kot dohodninsko olajšavo. V tožbi se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je 4. alinea 1. odstavka 11. člena ZDoh v neskladju z ustavo. Sklicuje se na 14. člen in 1. odstavek 15. člena ustave, ki zagotavljata enakost pred zakonom ter uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno na podlagi ustave. V dopolnitvi tožbe pa se tožnik sklicuje še na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Mariboru, opr. št. U 185/98 z dne 18. 04. 2001, ki je v identičnem sporu razsodilo, da se ustavne pravice posameznika izvršujejo neposredno na podlagi ustave in da zaradi aktualnega protiustavnega zakona ne ugasnejo. Smiselno tožnik sodišču predlaga, da ugodi njegovi tožbi in mu prizna dohodninsko olajšavo zaradi vzdrževanja pastorka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odločitev Ustavnega sodišča ne daje podlage za ugotovitev, da je bila v obravnavanem primeru kršena tožnikova ustavna pravica do enakosti pred zakonom in da je tožniku pravico do posebne olajšave za vzdrževanega pastorka mogoče priznati neposredno na podlagi ustave. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali lahko tožnik uveljavlja posebno olajšavo za pastorka. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZDoh se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane prizna posebna olajšava. Za prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana se osnova zmanjša za znesek, ki znaša 10% letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Za vsakega nadaljnjega otroka se olajšava poveča za 5% navedene plače. 11. člen ZDoh našteva vzdrževane družinske člane, po 4. alinei tega člena je vzdrževani družinski član tudi pastorek, če starša nista zavezanca za dohodnino. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-10/98 z dne 22. 04. 1999 (Ur. list RS, št. 36/99) ugotovilo neskladnost 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh z ustavo ter naložilo Državnemu zboru, da ugotovljeno neskladnost odpravi v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (14. 05. 1999). Ustavno sodišče v odločbi ugotavlja, da je utemeljen očitek, da izpodbijani zakon razlikuje med primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti s svojimi starši in primeri, ko živijo v družinski skupnosti z enem od staršev ter očimom oziroma mačeho. Iz izpodbijane 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh izhajata dve omejitvi. Prva je, da očim in mačeha ne moreta uveljaviti posebne olajšave v vseh tistih primerih, v katerih jima Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89-p.b. v nadaljevanju ZZZDR) nalaga dolžnost, da preživljata pastorka. Po prvem odstavku 127. člena ZZZDR sta namreč očim oziroma mačeha dolžna preživljati pastorke, razen če imajo ti roditelja, ki jih lahko preživlja, izpodbijana določba ZDoh pa izključuje upravičenost do olajšave že v primeru, ko je vsaj eden od staršev v davčnem obdobju prejel kakršenkoli dohodek. Druga je, da zakonca oziroma zunajzakonska partnerja, ki živita skupaj s pastorki ne moreta izbirati kdo izmed njiju bo uveljavljal olajšavo zanje, kot to lahko storita glede skupnih otrok. Po mnenju Ustavnega sodišča za tako razlikovanje zakonodajalec ni imel stvarnega razloga. Ker pa bi razveljavitev izpodbijane določbe ZDoh pomenila, da posebne olajšave za pastorke ne bi mogle uveljavljati niti tiste osebe, ki jo po veljavni ureditvi lahko, je Ustavno sodišče na podlagi 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) le ugotovilo njeno protiustavnost ter določilo primeren rok, da zakonodajalec ob upoštevanju razlogov te odločbe na novo uredi pogoje za uveljavljanje olajšave za pastorke. Glede na tako odločitev Ustavnega sodišča, določba 4.alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh, ostaja v veljavi. Ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča pa je v posamičnih primerih presoje upravičenosti olajšave po določbi 4.alinee 1.odstavka 11.člena ZDoh upoštevati z (vsebinsko) ustavno skladno interpretacijo veljavnega zakonskega besedila tako, da je olajšavo priznati, kolikor starša glede na dohodke nista sposobna izpolnjevati svojih preživninskih obveznosti. Gre za to, da se veljavno zakonsko besedilo razlaga tako, da se odvrne ustavna neusklajenost zakonodajnega teksta, na katero opozarja Ustavno sodišče in je zato treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti sposobnost staršev za preživljanje otroka. Šele po tako izpeljanem ugotovitvenem postopku in ob upoštevanju stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, bo lahko davčni organ utemeljeno zaključil ali tožniku pripada olajšava za pastorka ali ne. Iz navedenih razlogov se sodišče ne more strinjati z (nepravnomočnim) pravnim stališčem iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Mariboru opr. št. U 185/98-8 z dne 18. 04. 2001, na katero je opozoril tožnik v tožbi.

Glede na navedeno in glede na to, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopnega davčnega organa o odmeri dohodnine za tožnika za leto 1999 in zadevo vrnila v ponoven postopek in je torej izpodbijani akt po zakonu utemeljen, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakon o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00), pri čemer pa bo moral davčni organ v ponovnem postopku odmere tožnikove dohodnine za leto 1999 upoštevati tudi pravno stališče, kot ga je v tej sodbi sprejelo sodišče.