Jedro

V skladu s 3. odstavkom 19. člena ZVojI in 4. odstavkom 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti, v primerih, ko gre za endrogena nagnjenja oziroma za endrogene vzroke obolenj, priznanega odstotka invalidnosti pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja. To pomeni,da v konkretnem primeru ni podlage za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi in bi bilo zato pravilneje, da se njegova vloga zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se tožnikov zahtevek za zvišanje odstotka vojne invalidnosti zavrne. Iz razlogov sledi, da je tožniku z odločbo Občine Koper, Komiteja za družbene dejavnosti št. 59/A-1030/62 z dne 2. 7. 1987 od 1. 9. 1984 dalje priznan status mirnodobnega vojaškega invalida II. skupine zaradi 100-odstotne invalidnosti zaradi shizofrenije in pravica do invalidnine II. skupine. Dne 8. 6. 2005 je tožnik vložil zahtevo za zvišanje odstotka invalidnosti, v njej pa navedel, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo ter zahtevi priložil dva izvida zdravnika specialista – psihiatra. Zadeva je bila posredovana zdravniški komisiji prve stopnje, ki je tožnika pregledala in na tej podlagi in na podlagi medicinske dokumentacije izdala izvid in mnenje, ki ga organ prve stopnje v celoti sprejema. V izvidu je ugotovila, da se tožniku za priznanje vojne invalidnosti upošteva bolezen kronificirana shizofrenija in da znaša invalidnost 100% - II. skupina, v obrazložitvi pa navedla, da na podlagi priložene medicinske dokumentacije in ob upoštevanju Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96 in 14/00 – v nadaljevanju: Pravilnik) tožnik ne more biti ocenjen kot invalid I. skupine s 100-odstotno invalidnostjo.

Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je drugostopni upravni organ zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je v zvezi s pritožbenimi navedbami zaprosil za mnenje še zdravniško komisijo druge stopnje, ki je pregledala zdravstveno dokumentacijo in vse listine, ki so v spisih. Izdala je izvid in mnenje, v katerem ugotavlja, da se kot bolezni, ki so podlaga za invalidnost, upošteva kronificirana psihoza shizofrenega tipa ter peptične motnje in resekcija polipov zaradi dolgotrajnega jemanja zdravil, kot poškodbe in bolezni, ki se ne upoštevajo, pa navedla anemijo, astmo ter težjo spondilartrozo in diskartrozo vratne in ledvene hrbtenice, s spondilozo tudi na prsni hrbtenici (točka I/2 in 3). V točki I/4 komisija ugotavlja, da vojna invalidnost znaša 100 odstotkov II. skupine, po točki 259a-3 Seznama odstotkov vojne invalidnosti, trajno, na podlagi 10. člena Pravilnika. V obrazložitvi pa, da ima tožnik že priznano vojno invalidnost, ki je bila že pred leti podana na podlagi 231. točke Seznama odstotkov vojne invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82) ter da navedena točka Seznama ustreza sedanji točki 259a-3 veljavnega Seznama (ki je sestavni del Pravilnika). Vojna invalidnost tožnika je podana ob uporabi 10. člena Pravilnika in ob upoštevanju 19. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97 – v nadaljevanju: ZVojI), ki določa, da zvišanje vojne invalidnosti, ne glede na nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja, v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče. Takšno mnenje je bilo tožniku podano že pred leti, zato ocena vojne invalidnosti, ki se nanaša na navedeno okvaro zdravja (shizofrenija), ostaja dokončna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da je bil ZVojI oziroma njegove posamezne določbe v navedeni zadevi uporabljen nepravilno. Predpis dopušča priznanje višjega odstotka invalidnosti, če zdravstvene težave kažejo na to. Tožnik bi moral biti zaradi resne okvare zdravja in posledic takšnega stanja razvrščen na podlagi 18. člena Zakona v I. skupino kot invalid s 100-odstotno invalidnostjo, kjer je priznan tudi dodatek za pomoč in postrežbo. Oba upravna organa bi morala upoštevati zdravstveno stanje tožnika, ki je jasno razvidno iz izvedenskih mnenj obeh zdravniških komisij. Tožnik posebej poudari, da se bolezen shizofrenija bistveno poslabšuje glede na stanje pred leti. Odločba druge stopnje podrobno povzema ugotovitve zdravniške komisije druge stopnje, vendar jih pri odločitvi ne upošteva. Ugotovitve obeh komisij bi morale biti podlaga za izdajo ugodnih odločb za tožnika. Gre za nepravilno uporabo predpisa (ZVojI) in za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Podane pa so tudi bistvene kršitve pravil postopka, saj tožnik ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov, ki so v spisih in ki med strankama niso sporni, je bil tožniku z odločbo Komiteja za družbene dejavnosti Občine Koper št. 59/A-1030762 z dne 2. 7. 1987 priznan status vojaškega mirnodobnega invalida II. skupine zaradi 100-odstotne vojaške invalidnosti. Status mu je bil, po prav tako nespornih podatkih upravnih spisov, priznan z uporabo 10. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82) zaradi shizofrenije kot endogenega obolenja, katerega prvi pojavi so se manifestirali v času opravljanja obvezne vojaške službe, in torej iz okoliščin iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 68/81 do 42/90). Po prvem odstavku 10. člena citiranega Pravilnika shizofrenije kot obolenja, katerega vzrok je neznan ali še ni zanesljivo ugotovljen, ni mogoče šteti za podlago za priznanje vojaške invalidnosti, razen če so prvi pojavi obolenja nastali v okoliščinah iz tretjega odstavka 12. člena citiranega zakona. V tem primeru se lahko šteje, da so te okoliščine pospešile neugoden razvoj obolenja in se zato izjemoma deloma lahko prizna vojaška invalidnost. Vsebinsko enako ureditev, kot izhaja iz citiranih predpisov, vsebujejo tudi predpisi, ki so veljali v času odločanja o tožnikovi zahtevi za zvišanje vojaške invalidnosti, to je ZVojI in Pravilnik. Tudi po tem zakonu in 10. členu Pravilnika namreč velja, da endogenih in drugih prirojenih ali pridobljenih nagnjenj, ki pogojujejo obolenja, katerih vzrok je neznan, praviloma ni mogoče šteti za podlago vojne invalidnosti, oziroma da jih je kot takšne mogoče šteti le v primerih, ko je mogoče sklepati, da se je bolezen v vojnih razmerah poslabšala ali pa so bile te okoliščine sprožilni faktor za pojav bolezni. Enako kot po prejšnjih predpisih pa je v tretjem odstavku 19. člena veljavnega zakona (ZVojI) in v četrtem odstavku 10. člena veljavnega Pravilnika določeno tudi, da priznanega odstotka invalidnosti v primerih, ko gre za endogena nagnjenja oziroma za endogene vzroke obolenj in s tem tudi v primeru, kakršen je tožnikov, pozneje ni mogoče povečati, ne glede na nadaljnje poslabšanje okvare zdravja.

Za zvišanje odstotka invalidnosti v tožnikovem primeru torej ni zakonskih pogojev, oziroma je ta možnost z zakonom celo izrecno izključena. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi sploh in bi bilo zato pravilneje, da se njegova vloga zavrže. Obenem pa to pomeni, da so tožnikovi ugovori, s katerimi uveljavlja poslabšanje zdravstvenega stanja ter se na ta način zavzema za zvišanje priznanega odstotka invalidnosti, za odločitev neupoštevni. Nerelevantni pa so iz istega razloga tudi tožbeni ugovori, ki se tičejo postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06).

Ker je dejanska podlaga za odločitev v bistvenem nesporna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.