Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.03.1998 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 1.100.000,00 SIT.
Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je mesec dni z bolečinami čakal na diagnozo, končno pa je moral biti operiran. Njegov strah za izid zdravljenja je bil torej intenziven in dolgotrajen, zaradi česar ni podlage za zniževanje pred sodiščem prve stopnje dosojene odškodnine v znesku 200.000,00 SIT. Dosojeni znesek v višini 100.000,00 SIT tožniku ne daje zadoščenja. To velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Življenjska aktivnost tožnika je zmanjšana za 10 odstotkov in utemeljena s težavami, ki jih bo trpel po daljši hoji ali v teku, v hladnejšem vremenu, pri hoji po stopnicah, in pri večjih športnih naporih. V aktivnosti bo moral vlagati povečane telesne napore s posledičnim zmanjšanjem možnosti za lasten nadaljni razvoj in napredovanje.
Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).
Revizija ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za strah znižalo tako, da je namesto prisojenih 200.000,00 SIT priznalo le 100.000,00 SIT. Znižalo je tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti od prisojenega zneska 1.000.000,00 SIT na 500.000,00 SIT. Po presoji revizijskega sodišča je ravnalo pravilno in v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
Strah za izid zdravljenja je pri tožniku sicer bil prisoten, vendar objektivno ni mogel biti tako intenziven, da bi omogočal višje odškodovanje od zneska 100.000,00 SIT. Mehanizem poškodbe desnega kolena je bil namreč dokaj "običajen", zdravljenje pa kljub opravljeni artroskopiji ni bilo zapleteno. Fizikalna terapija in začasna blokada kolena sta vodili k izboljšanju stanja. Tožnik se zato ni mogel bati morebitnih zelo hudih posledic za svoje zdravje.
Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne omogočajo sklepanja o večjem obsegu nastale škode. Kljub zvinu desnega kolena z udarnino in popoškodbenim zmehčanjem hrustanca pod pogačico, tožnik še vedno zmore opravljati vse dosedanje aktivnosti, vključujoč nujno športno vadbo. Zato je z 10 odstotki ocenjena invalidnost zaradi posttravmatske hondromalacije pogačice relativizirana: daljšo hojo, tek, hojo po stopnicah, in športne napore tožnik sicer zmore, vendar ima pri tem težave. Obseg nastale škode torej ni velik. Tožnik je celo psihofizično sposoben za tekmovanje v karateju. Dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 500.000,00 SIT je zato primerna, predvsem pa primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo za podobne obsege škod. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR namreč poleg individualizacije primera terja tudi približno enako obravnavanje škod podobnega obsega in odškodnin zanje.
Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.