Jedro

Postopka odločanja o prošnji za azil in o podelitvi posebne oblike zaščite (61. člen ZAzil) sta formalno-pravno res dva samostojna pravna postopka, vendar pa to ne pomeni, da dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočno končanem azilnem postopku ne morejo biti relevantna tudi v postopku odločanja o podelitvi posebne oblike zaščite, saj gre v obeh primerih med drugim tudi za varstvo pravnega načela nevračanja, ki pa je vezano na okoliščine v isti državi in na begunca, ki so predmet obravnave v obeh vrstah postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1822/12-XVII-233.107-poz z dne 30. 6. 2004, s katero je prvostopenjski organ na podlagi določila 2. odstavka 61. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je bila tožniku za dobo 6 mesecev priznana posebna oblika zaščite izključno zaradi priprave na vrnitev v matično državo glede na to, da je bil tožnik v časi izdaje odločbe mlajši polnoletnik, ki v izvorni državi nima nobenega svojca oziroma se nima kam vrniti. Prvostopenjski organ je še navedel, da je bila splošna situacija v Makedoniji preverjena že v azilnem postopku. Vrhovno sodišče je pravilnost zavrnitve prošnje za azil potrdilo s sodbo z dne 1. 4. 2003, vendar pa ne obstajajo poročila, ki bi pričala, da se je situacija v Makedoniji bistveno spremenila. Ker je obdobje 6 mesecev, ko naj bi se tožnik pripravil na vrnitev, poteklo, tožnik pa je dosegel zadostno zrelost, da si bo lahko sam uredil življenje, je prvostopenjski organ prošnjo za podaljšanje dovoljenja zavrnil. V pritožbi je tožnik uveljavljal, da v 6 mesecih ni uspel zagotoviti takšnih pogojev, da bi se lahko varno vrnil. Upravni organ pa ni ugotavljal, ali je v danem trenutku vrnitev za tožnika že varna in v čem so se okoliščine zanj spremenile, zato odločba ne more biti zakonita. Organ odločanja bi moral z gotovostjo ugotoviti, da se prosilec za zaščito lahko vrne v izvorno državo brez nevarnosti za osebno varnost. Zgolj sklicevanje na navedbe azilnega postopka ni ustrezno, saj gre za ločena postopka in različne oblike zaščite. V preostalem delu pritožbe je tožnik uveljavljal enake ugovore kot v tožbi.

V obrazložitvi izpodbijane določbe tožena stranka navaja, da je bila tožniku pravnomočno zavrnjena prošnja za azil. V azilnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožniku ne grozi nobena nevarnost v primeru vrnitve v matično državo. V vmesnem času organ ni zaznal kakršnega koli poslabšanja splošne situacije v matični državi tožnika. Zato ne drži, da bi moral organ ponovno preučiti vse objektivne in subjektivne okoliščine glede vrnitve tožnika, še zlasti zaradi tega, ker je bila tožniku priznana posebna oblika zaščite zaradi priprave na trajno vrnitev. Pritožnik pa niti ni navedel konkretnega novega razloga, ki bi opravičeval podaljševanje posebne oblike zaščite.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov. Pravi, da je Makedonec, albanske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, da je bila njegova vas požgana in tudi njegova hiša, očeta mu je ubila makedonska vojska leta 2001, za mamo ne ve, kje se nahaja. Boril se je v albanski vojski v vojni leta 2001 in bil blizu bojne linije, od koder je zaradi prestrašenosti pobegnil. Bilo bi nehumano vračanje osebe v okolje, kjer so se zgodili takšni dogodki in zločini in bi bil s tem izpostavljen spominjanju in podoživljanju preživetega. Institut posebne oblike zaščite pa je namenjen ravno duhu humanosti. Kot dokaz navaja poročilo Inštituta za vojno in mir (Macedonians threaten revolt over decentralisation), iz katerega izhaja, da je splošno stanje med Albanci in Makedonci v Makedoniji še vedno slabo in da Makedonci še danes niso pripravljeni na uresničitev mirovnega sporazuma, saj pravijo, da ne želijo postati manjšina v lastni državi. V zvezi z nepravilno uporabo dokaznega prava s strani tožene stranke se sklicuje na določila 24. in 33. člena ZAzil, glede materialnega prava pa se sklicuje na načelo nevračanja in na mednarodne listine. Meni, da bi vrnitev v izvorno državo pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Po njegovem mnenju obstoji realna možnost, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in da se tožniku prizna posebna oblika zaščite oziroma da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Sodišče v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). K obrazložitvi odločitve tožene stranke sodišče dodatno pojasnjuje le, da sta postopka odločanja o prošnji za azil in o podelitvi posebne oblike zaščite (61. člen ZAzil) formalno-pravno res dva samostojna pravna postopka, vendar pa to ne pomeni, da dejstva, ki so bila ugotovljena v pravnomočno končanem azilnem postopku ne morejo biti relevantna tudi v postopku odločanja o podelitvi posebne oblike zaščite, saj gre v obeh primerih med drugim tudi za varstvo pravnega načela nevračanja, ki pa je vezano na okoliščine v isti državi in na begunca, ki so predmet obravnave v obeh vrstah postopkov. To je načelni razlog za to, da so ugotovljena dejstva v azilnem postopku lahko relevantna tudi v postopku odločanja o podelitvi posebne oblike zaščite, v konkretnem primeru pa je relevantnost ugotovljenih dejstev v pravnomočno končanem azilnem postopku še toliko večja, ker je bila posebna oblika zaščite tožniku priznana iz pretežno humanitarnega razloga, da bi se tožnik kot mlajši mladoletnik lahko pripravil na vrnitev v Makedonijo glede na to, da tam nima svojcev in doma. Glede na tožbene navedbe pa sodišče tej obrazložitvi še dodaja, da tožnik po eni strani uveljavlja, da bi bil v primeru vrnitve realno ogrožen v svobodi in varnosti zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali prepričanju, kar pa se ne sklada z splošno situacijo v Makedoniji, ki je bila ugotovljena že v azilnem postopku, v postopku odločanja o podaljšanju posebne oblike zaščite pa je bilo ugotovljeno, da se situacija v Makedoniji ni bistveno spremenila. Po drugi strani je ta navedba tožnika povsem pavšalna in tožnik ne konkretizira, na kateri od navedenih podlag bi bil tožnik preganjan, in za trditev ne ponudi nobenega relevantnega dokaza. Tožnik je tožbi sicer predložil članek z interneta z dne 30. 7. 2004, vendar tožnik ne nevede, v čem dejstva iz tega članka govorijo v prid tožnikovim argumentom glede napak v izpodbijani odločitvi. Očitno pa je, da gre za članek o možnih konfliktih v zvezi s pravno ureditvijo decentralizacije v Makedoniji, ki ima pomen zgolj za splošno oceno stanja v Makedoniji, brez da bi tožnik napravil kakršno koli tehtno povezavo za predmetni postopek. Po drugi strani pa tožnik v tožbi uveljavlja tudi argument in sicer, da bi bilo nehumano tožnika vrniti v Makedonijo, kjer je bil priča tragičnim dogodkom in zločinom in bi bil s tem izpostavljen spominjanju in podoživljanju preživetega. To je po vsebini drug argument od prej omenjenega in tudi v tem primeru tožnik v ničemer ne utemelji na dovolj prepričljiv način, da ta nevarnost obstoji, čeprav gre pretežno za subjektivne okoliščine, ki bi morale biti poznane izključno tožniku. Tudi s tega vidika predloženi članek torej ni relevanten. Prvostopenjski organ je odločitev, da tožniku prizna posebno obliko zaščite z odločbo z dne 10. 11. 2003 za dobo 6 mesecev utemeljil s humanitarno potrebo, da se tožnik kot mlajši polnoletnik zaradi težkih osebnih okoliščin v navedenem obdobju pripravi na vrnitev v državo, tožnik pa v tožbi ni navedel niti enega konkretnega razloga, zakaj ta priprava v ničemer ni uspela in zakaj še naprej obstajajo humanitarni razlogi v zvezi z institutom posebne oblike zaščite, da se tožnika ne vrne v Makedonijo. Zaradi tega je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti, tožnika v drugi točki izreka s sklepom oprostilo plačila sodnih taks.