Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba XI Ips 17552/2015-242

ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.17552.2015.242 Kazenski oddelek

pripor podaljšanje pripora utemeljen sum bistvena kršitev določb kazenskega postopka razlogi o odločilnih dejstvih zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
10. september 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ko je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi (tudi sklepom o odreditvi pripora) sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 17552/2015 z dne 10. 8. 2015 zoper obdolženega D. F., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja napeljevanja k štirim kaznivim dejanjem umora po 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je vključno do 13. 9. 2015. 2. Zagovorniki obdolženega so zoper zgoraj navedeni pravnomočni sklep dne 21. 8. 2015 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma „zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, te kršitve pa so vplivale na zakonitost sodne odločbe“. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 4. 9. 2015, zahtevo ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjen tako obdolženec kot njegovi zagovorniki, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v večjem delu tako posplošena, da je niti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovorniki namreč niti ne navedejo katere konkretne določbe ZKP naj bi bile kršene (prvi odstavek 420. člena ZKP), ampak v pretežnem delu nasprotujejo zaključkom sodišča glede utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja, med drugim uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sodišče v sklepu o podaljšanju pripora ni ustrezno presodilo navedb zagovornika v odgovoru na predlog tožilca za podaljšanje pripora in ni upoštevalo okoliščine, da se je med preiskavo stopnja utemeljenosti suma z zaslišanjem prič zmanjšala do te mere, da je potrebno pripor odpraviti. Nasprotno, povsem nekritično je sledilo navedbam okrožnega državnega tožilstva v predlogu za podaljšanje pripora in pavšalno navedlo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave. Golo sklicevanje predlagatelja, sploh pa sodišča v sklepu o podaljšanju pripora, na sklep o uvedbi preiskave, po mnenju zagovornikov, nikakor ne more nadomestiti nujne, konkretne obrazložitve razlogov za odreditev tako strogega ukrepa.

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je te navedbe moč razumeti kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP, čemur pa ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da v primeru, ko je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi (tudi sklepom o odreditvi pripora) sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila (na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59/2002 z dne 7. 3. 2002, I Ips 404/2007 z dne 15. 11. 2007, I Ips 68/2008 z dne 6. 3. 2008 in XI Ips 59133/2012-78 z dne 28. 1. 2013 in I Ips 289/2001 z dne 24. 9. 2001). Gre namreč za isto kazensko zadevo, enak kazenskopravni standard. To seveda ne more veljati, če sodišče ob odločanju o predlogu za podaljšanje pripora oceni, da so se okoliščine, ki so bile podlaga za utemeljen sum, da je priprta oseba storila kaznivo dejanje, v vmesnem času od izdaje sklepa o uvedbi preiskave (oz. odreditve pripora) do odločanja o podaljšanju pripora tako spremenile, da se pojavi dvom o zadostni utemeljenosti suma. Povedano drugače, če se okoliščine glede utemeljenosti suma niso spremenile, v razlogih sklepa o podaljšanju pripora ni potrebno ponavljati iz katerih okoliščin izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da smiselno uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ni podana, saj je sodišče v 8. točki sklepa o podaljšanju pripora ustrezno presodilo, da utemeljenost suma izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 4. 6. 2015 in da v dosedanjem teku preiskave, glede na izpovedbe v preiskavi zaslišanih prič J. K. in B. D., ni bil omajan. Z obširnim navajanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi kazale na neverodostojnost priče J. K. in navedbe, da je utemeljenost suma v celoti omajala izpoved priče M. R., ki glede ključnih očitkov obdolženemu ob zaslišanju v preiskavi ni vedel povedati ničesar, tudi ostale priče, ki so bile zaslišane v preiskavi pa so izpovedovale zgolj o dejstvih, ki niso predmet preiskave, zagovorniki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč. Slednje pa vsebinsko pomeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem Vrhovno sodišče ne more presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je v pretežnem delu vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Glede na to, da obdolženčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, bo obdolženec, če bo zanj nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), dolžan plačati sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia