Jedro

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti, saj z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na prilagojenem drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Navedeni opis ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku torej ni podana popolna nezmožnost za delo, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2013, odločbo št. ... z dne 3. 9. 2012 je odpravilo v 1. odstavku izreka in odločilo, da se v tem delu pravilno glasi: „Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 70 % in poškodbe izven dela 30 % in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo, z možnostjo vstajanja, brez vsiljenega tempa in ritma dela, ne nad globino, le občasno in izjemoma v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, s premeščanjem bremen do 5 kg ter brez dela na terenu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 19. 7. 2012 dalje.“ Odločilo je tudi, da v ostalem ostane odločba organa prve stopnje nespremenjena (I. tč. izreka). Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine (II. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Meni, da ugotovljene omejitve predstavljajo vsaj invalidnost II. kategorije, ker je njegova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %. Delovna zmožnost je zmanjšana že s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, z dodatnimi omejitvami pa je zmanjšana na manj kot polovico. Sklicuje se na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 229/95, Psp 176/2013 in Psp 2/2014, kjer naj bi šlo za vsebinsko enake omejitve in skrajšani delovni čas 4 ure dnevno. Poudarja, da vprašanje invalidnosti ni vprašanje stroke, ampak vprašanje uporabe prava. Izvedenec presoja zgolj omejitve, sodišče pa mora presoditi kaj ugotovljene omejitve pomenijo za kategorijo invalidnosti. Vztraja pri I. kategoriji invalidnosti. Meni tudi, da so ugotovljene omejitve same s seboj v takem nasprotju, da jih ni mogoče spoštovati. Ni mogoče uskladiti dela pod nadzorom in tega, da si delo razporeja sam. Prav tako ni mogoče uskladiti visokostrokovnega dela in dela brez vsiljenega tempa in ritma. Ni združljivo, da dela doma in je pod nadzorom. Delovno mesto, ki bi ga naj bilo mogoče oblikovati mora biti vsaj predstavljivo, kar pa ni mogoče trditi v tem primeru. Preostala delovna zmožnost ni nič drugega kot druga plat tega, da ima delo še vedno neko ekonomsko vrednost. Stroški in tveganja vzpostavitve delovnega razmerja morajo biti nižji od tega, kar bi lahko tožnik ponudil. Tega testa pa njegovo stanje ne vzdrži. Meni, da ni mogoče izhajati iz nekega nepredstavljivega delovnega mesta, kot tudi ne s stališča, da naj se kar v okviru lastnega doma malo zaposli. Poudarja, da mora možnost zaposlitve ostati realna, sicer delazmožnosti ni. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 9. 2012. V izvedenem dokaznem postopku je imelo sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter za priznanje dodatnih omejitev v okviru ugotovljene III. kategorije invalidnosti.

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se glede na 2. odstavek 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več podane preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za 50 % ali več, v III. kategorijo pa zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje pri tožniku popolne nezmožnosti za delo niti po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ter po zaslišanju člana Komisije, ni ugotovilo.

Že v predsodnem postopku je bilo na podlagi skladnih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje z dne 19. 7. 2012 in z dne 12. 2. 2013 ugotovljeno, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni 70 % in poškodbe izven dela 30 % podana III. kategorija invalidnosti, in da je zmožen za delo po 4 ure dnevno z omejitvami: sedeče delo, ne nad globino, le občasno v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, s premeščanjem bremen do 5 kg, brez dela na terenu. Iz obrazložitve mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da gre pri tožniku za recidivne refleksne sinkope in posledično padce, pri katerih je prišlo do poškodb, tudi zloma IV. ledvenega vretenca. Zdravi se tudi zaradi osteoporoze in bolečinskega sindroma zaradi degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice. Ugotovljeno je bilo tudi, da ortoped in fiziater v svojih izvidih ne navajata pomembnejših funkcionalnih ali nevroloških izpadov.

Tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je po proučitvi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu ter po opravljenem osebnem pregledu prepričljivo ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube pridobitne delazmožnosti. Pojasnila je, da gre pri tožniku za pogoste oz. recidiviantne sinkope ter posledično padce, ob katerih je utrpel zlom 4. ledvenega vretenca. Zdravi se tudi zaradi GERB-a, osteoporoze in kroničnih bolečinskih težav kot posledice degenerativnih in stenozantnih sprememb ledvene hrbtenice. Menila je, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na prilagojenem drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo (kolabira običajno v stoječem položaju), z možnostjo razgibanja in brez vsiljenega tempa in ritma dela, ne nad globino, le občasno (izjemoma) v prisilnem položaju ledvene hrbtenice in s premeščanjem bremen do 5 kg ter brez dela na terenu (tudi brez vožnje v poklicne namene). Komisija je poudarila, da je delovno okolje potrebno oblikovati tako, da se ob eventualni izgubi zavesti in posledičnem padcu ne bi poškodoval. Delovno mesto naj bo v prostoru, kjer bo pod stalnim nadzorom sodelavca. Ugotovila je še, da je gibljivost aksialnega skeleta dokaj dobro ohranjena, nevrološki izpadi pa niso izkazani. Poudarila je, da je pri delu potrebno strogo upoštevanje kavtel kot pri epilepsiji. Popolna pasivizacija bi namreč po njenem mnenju še dodatno vplivala na tožnikovo psihično stanje in ga še v večji meri naredila povsem odvisnega od drugih, zato je ocenila, da bi bilo potrebno poskusiti zagotoviti ustrezno aktivacijo v predlaganem obsegu ter z že podanimi in dodatnimi omejitvami.

Z zaslišanjem člana izvedenskega organa, specialista medicine dela, je sodišče prve stopnje razčistilo tudi pripombe na mnenje. Specialist medicine dela je vztrajal pri že podanem mnenju in med drugim pojasnil, da je tožnik sam, ob osebnem pregledu povedal, da 70 % vseh izgub zavesti doživi zjutraj, da je večina teh izgub pri gibanju iz sedečega, ležečega v stoječi položaj, in da v 20 % predhodno občuti, kdaj bo kolabiral. Iz tega razloga je tudi bilo predlagano 4-urno delo, da si ga lahko izoblikuje v zanj najsprejemljivejšem delu dneva. Glede njegovega dela, je član izvedenskega organa povzel, kar je razvidno iz ocene tveganja. V tej oceni je zapisano, da opravlja načrtovanje računalniške opremljenosti informacijskega sistema, da koncipira aplikacije in baze podatkov, da predlaga investicijske potrebe, da opravlja sistemske analize, programiranje in dopolnjevanje programov, da razvija postopke za prenos podatkov, proučuje trende računalništva in komunicira s strankami o aplikacijah ter vzdržuje spletno stran na internetu. Član izvedenskega organa je prepričljivo pojasnil, da so vse to dejavnosti, ki jih v celotni meri lahko izvaja kjerkoli, torej tudi v domačem okolju, še posebej, ker je sam navedel, da ima doma celotno stanovanje urejeno kar najbolj ergonomsko, in da tudi doma ves čas študira, pomaga, svetuje študentom pri računalniških obdelavah, itd. Poudaril je, da vse ostale diagnoze, razen osnovne diagnoze s ponavljajočimi se izgubami zavesti, ne predstavljajo tveganj za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in v obsegu, kot so predstavljene v dostopnih izvidih pri njegovem delu tudi ne predstavljajo invalidnosti. Ob osebnem pregledu je član izvedenskega organa ugotovil relativno dobro gibljivost brez nevroloških deficitov, kar sta ugotovili tudi invalidski komisiji v predsodnem postopku. Ocenil je, da je zmožen za zahtevno delo računalniškega strokovnjaka v skrajšanem delovnem času na prilagojenem delovnem mestu s podanimi in dodatnimi omejitvami. Prepričljivo je pojasnil, da sam prihod na delo ni predmet ocenjevanja delazmožnosti in opozoril, da je svetoval delo na domu. Poudaril je, da po njegovi oceni tožnik v ergonomsko urejenem delovnem okolju ne potrebuje stalnega nadzora.

Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo. Iz nobenega izvida ni namreč razvidno, da bi specialisti pri tožniku ugotavljali popolno nezmožnost za delo. Izvedensko mnenje je strokovno obrazloženo, član izvedenskega organa pa je na naroku prepričljivo odgovoril na tožnikove pripombe in na vprašanja njegovega pooblaščenca, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da izvedenskemu mnenju in ustno podanem mnenju ne bi sledilo.

Vztrajanje pritožbe, da ugotovljene omejitve predstavljajo invalidnost II. kategorije, nima podlage. V konkretnem primeru je Komisija prepričljivo ugotovila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, saj z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na prilagojenem drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Naveden opis ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti v 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pritožnik se neuspešno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih. Invalidnost je strokovno medicinsko vprašanje, ki se na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in postavljenih diagnoz z upoštevanjem vseh posebnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz navedenega razloga sklicevanje na druge podobne primere pri ugotavljanju invalidnosti ne more biti uspešno.

V zadevi opr. št. Psp 784/2006 na katero se tudi sklicuje pritožba, je bil kot materialna podlaga uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-92). Navedeni zakon pa je, drugače kot ZPIZ-1, definiral II. kategorijo invalidnosti. Določal je namreč, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrstijo zavarovanci, ki lahko najmanj polovico delovnega časa opravljajo svoje ali drugo ustrezno delo in se ne morejo s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom. ZPIZ-1 pa II. kategorijo invalidnosti določa več kot 50 % zmanjšano delovno zmožnost. Že iz tega razloga sklicevanje na sodno prakso, ki temelji na ZPIZ-92 ne more biti uspešno.

Pritožba povsem neutemeljeno vztraja, da so podane omejitve med seboj v takšnem nasprotju, da jih ni mogoče spoštovati. Pritožnik meni, da sta v nasprotju delo pod nadzorom in to, da si delo razporeja sam. Prav tako naj ne bi bilo združljivo, da dela doma in je pod nadzorom. Član izvedenskega organa je pojasnil, da po oceni izvedenskega organa tožnik v ergonomsko urejenem delovnem okolju ne potrebuje stalnega nadzora. Komisija pa je na podlagi preučitve celotne dokumentacije menila, da je potrebno v tožnikovem primeru preučiti možnost oblikovanja dela na domu. To mu omogoča njegovo delo s strokovno literaturo in računalnikom, saj je ves čas lahko v povezavi z delodajalcem preko programske opreme računalnika. Poudarila je še, da visoko strokovno znanje in relativna mladost tožnika predstavljata ob neaktivnosti veliko izgubo zanj in za delodajalca. Delo v urejenem okolju bi po oceni izvedenskega organa tožnik zmogel in bi le pozitivno vplivalo na njegovo počutje, zato je bila tudi predlagana čimprejšnja ustrezna in prilagojena aktivacija.

Pritožbeno sodišče še poudarja, da v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo obstaja možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13; v nadaljevanju: ZDR-1) v 68. členu opredeljuje delo na domu, in sicer določa, da se kot delo na domu šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca. V skladu z 2. odstavkom navedenega člena pa se za delo na domu šteje tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zavrača tudi očitek pritožbe, da delovno mesto z omejitvami, kot jih je ugotovila Komisija ni predstavljivo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.