Jedro

Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. 130. člen ZASP sicer proizvajalcu fonograma ne daje izključne pravice, zato njegovo posebno dovoljenje za vse navedene načine uporabe iz 130. člena ZASP ni potrebno, sama obveznost plačila nadomestila pa nastane na podlagi pravnega dejstva (radiodifuznega oddajanja fonograma oz. njegove javne priobčitve), neodvisno od volje proizvajalca fonograma in kolektivne organizacije. Gre torej za razmerje, ki nastane na podlagi samega zakona, torej neposlovno obligacijsko razmerje, med katere se uvršča tudi neupravičena obogatitev. Toženka je s plačilom nadomestila v prenizki višini posegala v zakonske premoženjske pravice iz 130. člen ZASP. S takim posegom pa je bila brez pravnega temelja obogatena, tožnica pa prikrajšana. Toženkino obogatitev tako predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih v primerni višini - prihranek brez pravnega temelja. Tožničino prikrajšanje pa predstavlja to izgubo plačila nadomestila za uporabo fonogramov v toženkinih radijskih programih - prikrajšanje brez pravnega temelja.

Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih ni zastaran.

Po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama po 31. 12. 2011 ni bila sklenjen noben dogovor, s katerim bi se sporazumeli glede višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče. Pri tem si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.

Izrek

I.

Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi, delno pa se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi v celoti glasi:

I."I. Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh plačati 69.353,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2021 dalje do plačila.

II.V presežku se tožničin zahtevek zavrne.

III.Toženka je dolžna tožnici povrniti 24,52 odstotkov vseh njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožnica pa je dolžna toženki povrniti 75,48 odstotkov vseh njenih potrebnih pravdnih stroškov."

II.

Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 2.434,02 EUR.

Obrazložitev

Splošno

1.

Tožnica je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od toženke - radiodifuzne organizacije zahtevala doplačilo nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 v višini 94.292,67 EUR. Iztoževala je tudi plačilo zakonskih zamud­nih obresti od posameznih mesečnih obrokov do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 odstotkov od iztoževanega zneska (188.525,34 EUR).

Sodba sodišča prve stopnje

2.

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 89.450,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 59.633,35 EUR od 28. 6. 2021 dalje in od 29.816,68 EUR od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (I. točka izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 31,62 odstotkov tožničinih pravdnih stroškov, tožnici pa 63,38 odstotkov toženkinih pravdnih stroškov (III. točka izreka). Odločilo je, da je bila toženka listine, ki jih je vložila na drugem naroku za glavno obravnavo, vložila prepozno, zato je bila z njimi prekludirana. Enako velja za navedbe, podane na tistem naroku. Nadalje je pojasnilo, da je tožničino dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic z dne 7. 11. 2000, št. 800-9/96 (Dovoljenje) pravnomočno in da je sodišče načelno vezano na pravnomočno odločbo, s katero je drug organ v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari. Toženka ni podala takih navedb glede ničnosti tistega dovoljenja, da bi sodišče prve stopnje moralo reševati ugovor ničnosti kot predhodno vprašanje, zato ni ugodilo njenemu predlogu za prekinitev postopka do končanja postopka za ugotovitev ničnosti Dovoljenja pri URSIL. Prav tako Dovoljenje obsega tudi fonograme, ki so bili javno objavljeni po njegovi izdaji. Ugovor zastaranja, ki se je nanašal na zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem, je zavrnilo, odločilo pa je, da so zastarale zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 28. 6. 2018. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 (SS 2006). Presodilo je, da so toženkini prihodki iz radijske dejavnosti v letu 2017 znašali 930.122,79 EUR, v letu 2018 981.596,04 EUR in v letu 2019 1.095.727,61 EUR ter da je delež glasbe v radijskih programih v vseh prej navedenih letih presegal 91 odstotkov. Ob upoštevanju delnih plačil je toženki naložilo plačilo 59.633,35 EUR nadomestil. Odločilo je, da je bila toženka dobroverna, zato ji je zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje. Civilno kazen je določilo v višini 29.816,68 EUR (50 odstotkov dolžnega nadomesti­la).

Tožničina pritožba in toženkin odgovor

3.

Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da del toženkinih prihodkov ne izvira iz njene radijske dejavnosti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka za zakonske zamudne obresti spregledalo, da je v postopku predložila opomin z dne 12. 10. 2020, zato bi moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti določiti vsaj od datuma opomina. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je upoštevajoč vse pravno odločilne okoliščine, ki jih je med postopkom pred sodiščem prve stopnje izpostavila, prisodilo prenizko civilno kazen.

Toženka je na tožničino pritožbo odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

Toženkina pritožba in tožničin odgovor

4.

Toženka se smiselno pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških. Zatrjuje, da je ničnost Dovoljenja predhodno vprašanje, ki bi ga sodišče moralo reševati oziroma počakati na odločitev upravnega organa. Prav tako navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je Dovoljenje nično, ker je bilo izdano zaradi tožničine prevare. Vztraja, da je obseg tožničinega Dovoljena za kolektivno upravljanje pravic omejen na fonograme, ki so bili javno objavljeni pred njegovo izdajo (pred 7. 11. 2000). Trdi, da tožničin zahtevek ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi. Zato naj bi bil zastaran zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov do 28. 6. 2018. Zatrjuje tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih razlogov za uporabo Pogodbe 2006 pri odmeri nadomestila. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da prihodki za izdelavo "playlist" predstavljajo prihodke iz radijske dejavnost, zmotno pa je ugotovilo tudi delež glasbe. Napačna je tudi odločitev o civilni kazni, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je ravnala hudo malomarno oziroma namerno.

Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

Odločitev o pritožbah

5.

Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da je tožničina pritožba pravočasna, saj je bila poslana priporočeno, zato ni relevanten dan, ko jo je sodišče prejelo (6. 3. 2024), temveč datum oddaje na pošto (drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) 4. 3. 2024, kot izhaja iz kuverte, pripete k pritožbi na r. št. 27.

Aktivna legitimacija

Splošno

6.

Skladno s 130. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. Radiodifuzna organizacija je zato dolžna plačati primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

Tožnica (kolektivna organizacija) je na drugi strani upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov (prvi odstavek 146. člena ZASP, od 22. 10. 2016 dalje pa prvi odstavek 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic; ZKUASP). Za opravljanje te dejavnosti je tožnica 7. 11. 2000 pridobila tudi Dovoljenje.

K pritožbenim očitkom o ničnosti Dovoljenja

7.

Dovoljenje je pravnomočna in dokončna upravna odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v okviru pooblastil, ki jih ima (je imel) URSIL. Toženka zatrjuje ničnost Dovoljenja, glede česar je sprožila tudi postopek po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki še ni končan. Kljub njenemu predlogu sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka do pravnomočne odločitve o ničnosti Dovoljenja, saj je pojasnilo, da zatrjevane nepravilnosti oziroma razhajanja v podatkih niso takšne, da bi bilo glede na 13. člen ZPP spor o nezakonitosti Dovoljenja rešiti kot predhodno vprašanje. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Z Dovoljenjem je bilo o vsebinskem predhodnem vprašanju (tožničini aktivni legitimaciji) že pravnomočno odločeno na matičnem področju. Skladno z načelom prirejenosti in vezanosti, ki je vsebovano v 13. členu ZPP, je sodišče na Dovoljenje zato vezano. Vložitev izrednega pravnega sredstva (za kar gre pri predlogu za ugotovitev ničnosti upravne odločbe po 279. členu ZUP) tega ne spreminja. Izjeme od načela vezanosti predstavljajo zgolj primeri, ko je upravna odločba sama s seboj v nasprotju ali nima jasnega izreka in je ni mogoče upoštevati. V pravni teoriji je namreč pogosto stališče, da ničnih upravnih odločb sodišče ni dolžno upoštevati.1 Ponovno reševanja tega kot predhodnega vprašanja in s tem odstop od pravila vezanosti sodišča na pravnomočno upravno odločbo pa je lahko le izjema, ki je pridržana za najbolj skrajne primere, ko so po presoji sodišča procesne hibe tako pomembne in očitne, da upravne odločbe sploh ni mogoče šteti za odločbo in je primerljiva z v teoriji civilnega procesnega prava tako imenovano neobstoječo sodbo.2 Ker iz toženkinih navedb glede ničnosti Dovoljenja in iz samega Dovoljenja ne izhaja, da gre za takšen skrajen primer, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ničnosti Dovoljenja ni reševalo kot predhodnega vprašanja. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni bilo zavezano presojati, ali je Dovoljenje nično po peti točki prvega odstavka 279. člena ZUP, in so zato brezpredmetni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Tudi sicer pa jim ni mogoče pritrditi, saj se sodišče prve stopnje do tega je opredelilo (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer iz obrazložitve ne izhaja, da bi dopuščalo, da obstoji katerikoli od zatrjevanih ničnostih razlogov (in da bi bilo Dovoljenje izdano kot posledica prevare). Upoštevajoč navedeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvajanje predlaganih dokazov glede zatrjevane ničnosti Dovoljenja. V pravdnem postopku se namreč dokazujejo le sporna, pravno odločilna dejstva (213. in 214. člena ZPP). Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kljub temu da je ugotovilo, da je bila večina dokaznih predlogov v zvezi s tem glede na 286. člen ZPP prepozna. Ker se sodišče prve stopnje v zavrnitvi dokaznih predlogov ni sklicevalo zgolj na prekluzijo, že iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da obrazložitev v 6. točki vsebuje krožna pojasnila, katerih cilj je, da se sodišče ne bi ukvarjalo z vprašanjem ničnosti Dovoljenja. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka dokaznih predlogov, ki jih navaja v pritožbi (in naj bi bila zavrnjena s krožnimi pojasnili), niti ni podala za dokazovanje istih dejstev (poizvedba pri URSIL je bila predlagana z namenom dokazovanja, da je toženka začela postopek po 279. členu ZUP, ostali dokazni predlogi z zaslišanjem prič, ki jih je podala toženka v zvezi s tem pa so bili podani z namenom dokazovanja ničnosti samega Dovoljenja). Sodišče prve stopnje tako ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, podane pa niso niti kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

K pritožbenim očitkom o omejenosti Dovoljenja

8.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se Dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic nanaša na vse fonograme: tako tiste, ki so bili ob izdaji Dovoljena že javno objavljeni, kot tudi tiste, ki so bili javno objavljeni po izdaji Dovoljenja, in tudi tiste, ki šele bodo javno objavljeni. V avtorskem pravu je pojem "javnega" in "javnosti" pomembno razmejitveno merilo in navezna okoliščina za številne zakonske in konvencijske rešitve. Je na primer bistveni element v definiciji objave in izdaje (3. člen ZASP), s tem pa določa pogoje za tako pomembna vprašanja, kot so: vsebinske omejitve avtorske in sorodnih pravic, čas trajanja teh pravic, kolektivno uveljavljanje pravic, uporaba domačega in konvencijskega prava, itd. Pojem bistveno zamejuje vse netelesne oblike materialnih avtorskih pravic (pravice javne priobčitve dela, drugi odstavek 22. člena ZASP), saj so avtorskopravno relevantne le, če potekajo javno ali za javnost.3

7.Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Isto je pojasnilo sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, da je besedilo Dovoljenja, da se dovoli kolektivno upravljanje pravic na že objavljenih fonogramih, mogoče razumeti le tako, da se ne nanaša na fonograme, ki (sploh še) niso objavljeni, zato nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje ni v neskladju s to obrazložitvijo. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Razlaga je v skladu s pomenom "javnega" in "javnosti" v avtorskem pravu, saj se kolektivno varstvo avtorskih in sorodnih pravic lahko nanaša le na dela, ki so bila javno objavljena oziroma dana na voljo javnosti. Razlaga nedvomno ostaja znotraj mej jezikovne razlage, poleg tega pa je skladna z namenom kolektivnega urejanja varstva sorodnih pravic ter načeli pravne varnosti in predvidljivosti.

8.Niso utemeljeni niti pritožbeni razlogi, da omejenost Dovoljenja jasno izhaja iz njegove obrazložitve. Iz obrazložitve Dovoljenja izhaja, da je omejeno le glede ene točke izkoriščanja - reprodukcije fonogramov za privatno ali drugo lastno uporabo (glej predzadnji odstavek na drugi strani Dovoljenja). Ta omejitev tako v ničemer ne posega na kolektivno uveljavljanje pravic v primeru izkoriščanje z javno priobčitvijo fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiodifuzno retransmisijo, kar je predmet odločanja v tem sporu. Zato omejitev, na katero se sklicuje toženka, ne potrjuje njene razlage o pomenu besede "že". Prav tako ni nobenega indica, da bi bilo tožničino Dovoljenje kakorkoli omejeno le na fonograme, ki so bili javno objavljeni do izdaje Dovoljenja. Takšna omejitev bi morala biti izrecno zapisana in pojasnjena v obrazložitvi Dovoljenja. Razlaga, kot jo zagovarja toženka, je tudi v nasprotju z namenom uveljavitve kolektivnega varstva in bi povzročila nepreglednost ter v veliki meri onemogočila učinkovito uveljavljanje kolektivnega varstva in s tem uresničitev ustavnih pravic avtorjev do plačila za svoje delo (60. člen Ustave Republike Slovenije). Enako bi veljalo tudi v primeru, da bi obstajalo več kolektivnih organizacij, ki bi upravljale s pravice avtorjev na fonogramih. Glede na navedeno so brezpredmetni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje mimo navedb strank ugotovilo, da ne obstoji kolektivna organizacija, ki bi kolektivno upravljala s pravicami na fonogramih, objavljenih po 7. 11. 2000. Upoštevajoč navedeno, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati toženkinih dokaznih predlogov v zvezi s tem.

Zahtevek za doplačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019

Materialnopravni temelj za določitev primerne višine

9.Toženka je v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 tožnici prostovoljno plačevala nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov z radiodifuznim oddajanjem v višini, ki jo je sama izračunala ob upoštevanju določil neveljavnega SS 2006 in neveljavne Pogodbe 2006.

10.Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. 130. člen ZASP sicer proizvajalcu fonograma ne daje izključne pravice, zato njegovo posebno dovoljenje za vse navedene načine uporabe iz 130. člena ZASP ni potrebno, sama obveznost plačila nadomestila pa nastane na podlagi pravnega dejstva (radiodifuznega oddajanja fonograma oz. njegove javne priobčitve), neodvisno od volje proizvajalca fonograma in kolektivne organizacije. Gre torej za razmerje, ki nastane na podlagi samega zakona, torej neposlovno obligacijsko razmerje, med katere se uvršča tudi neupravičena obogatitev. Toženka je s plačilom nadomestila v prenizki višini posegala v zakonske premoženjske pravice iz 130. člen ZASP. S takim posegom pa je bila brez pravnega temelja obogatena, tožnica pa prikrajšana. Toženkino obogatitev tako predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih v primerni višini - prihranek brez pravnega temelja. Tožničino prikrajšanje pa predstavlja to izgubo plačila nadomestila za uporabo fonogramov v toženkinih radijskih programih - prikrajšanje brez pravnega temelja.

11.Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je ustrezno pojasnilo, zakaj ni sledilo citirani sodni praksi Vrhovnega sodišča. Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih ni zastaran. Nadaljnje vprašanje je, kolikšna je utemeljena višina zahtevka.

12.Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče. Pravni temelj za to je v prvem odstavku 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine in civilne kazni. Prav tako je višina primernega nadomestila lahko odločilna pri določanju višine neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ).

13.Po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama po 31. 12. 2011 ni bila sklenjen noben dogovor, s katerim bi se sporazumeli glede višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče. Pri tem si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.

14.Smiselna uporaba ne več veljavnega SS 2006 ima torej prednost pred uporabo drugega bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. Zato tudi ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo okoliščine, ki jih je v okviru postopka za določitev tarife ugotovil Svet za avtorsko pravo, ki je bil po prenehanju veljavnosti SS 2006 in nemožnosti sklenitve novega skupnega sporazuma v skladu z določili ZASP kot strokovni organ zaprošen za določitev primerne tarife za javno priobčitev fonogramov.

15.Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in vnaprej določene predvidljive postavke. To je še tem bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s tožnico sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožnico pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Za obdobje pravne praznine mora sodišče opredeliti kriterije za določitev višine primernega nadomestila, ki bodo enaki za vse udeležence v primerljivem položaju. Da so ti kriteriji takšni, kot so opredeljeni v SS 2006, izhaja že ustaljene sodne prakse. Temu pa ne ustrezajo kriteriji po Pogodbi 2006, saj so veljali samo za posamične uporabnike. Kriteriji iz Pogodbe 2006 zato niso v skladu z vodilom sodišča po enakem obravnavanju primerljivih položajev, saj so zadovoljili le interese pogodbenic. Nasprotno je SS 2006 zadovoljil interese povprečnega uporabnika. Kriteriji po Pogodbi 2006 tudi niso bili objavljeni kot kriteriji iz SS 2006 in zato niso bili (za vse) predvidljivi. Četudi je bila Pogodba 2006 opredeljena kot sestavni del SS 2006 in je sam SS 2006 predvidel sklenitev Pogodbe 2006 (čeprav ni bila objavljena hkrati z njim in kljub temu, da se je uporabljala samo v primeru individualno sklenjene pogodbe), pritožbeno sodišče poudarja, da pri določitvi primernega nadomestila po 130. členu ZASP ne gre za neposredno uporabo SS 2006. Ta v spornem obdobju ni veljal in ne predstavlja neposredne pravne podlage za plačilo nadomestila. Uporablja se zgolj posredno, kot pripomoček sodišča. Pri določitvi višine primernega nadomestila je sodišče avtonomno, saj gre pri tej primernosti za pravni standard. Pri napolnjevanju njegove vsebine, kot rečeno, sledi omenjenim načelom enakega obravnavanja in predvidljivosti ter upošteva ustaljeno sodno prakso. Ker določitev višine nadomestila po Pogodbi 2006 tem kriterijem ne zadosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri je primerneje, da se uporabijo določila SS 2006 tudi, če je uporabnik prej imel sklenjeno posebno pogodbo s kolektivno organizacijo.

16.Stališče je skladno stališčem Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (sodba C-572/13 z dne 12. 11. 2015), ki se sicer nanaša na avtorsko pravico, vendar je varstvo avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (drugi odstavek 4. člena ZASP). V skladu s sodno prakso SEU okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Zato je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Takšna sodna praksa je bila vzpostavljena pri zahtevkih za višje nadomestilo, velja pa smiselno enako tudi v tem primeru, ko se toženka sklicuje na nižje nadomestilo (na podlagi predhodno sklenjene Pogodbe 2006). Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Stališče usklajene sodne prakse je, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožnico. ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedaj četrti odstavek 44. člena ZKUASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tož­nico nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, kar je sodna praksa določila v višini po kriterijih SS 2006. Takšno stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo v zadevah, ko je tožnica želela višje nadomestilo (kot po SS 2006), mora veljati tudi v obratni smeri, ko je bila v preteklosti med strankama sklenjena individualna pogodba za nižje nadomestilo, ki pa v iztoževanem obdobju ni več veljala. Okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti, so določene v III. točki SS 2006.

17.Stališče je skladno tudi z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, preko katere sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, prav tako ne tudi zgolj s primerjavo položaja med obema strankama postopka, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih. V konkretnem primeru je toženkin položaj, ne glede na to, da zatrjuje, da je imela v preteklosti sklenjeno individualno Pogodbo 2006, enak položaju uporabnikov, ki s tožnico takšne individualne pogodbe niso imeli sklenjene, so pa enako kot toženka v iztoževanem obdobju brez pravne podlage javno priobčevali fonograme in bili s tem neupravičeno obogateni, tožnica pa prikrajšana. Ni torej odločilno pritožbeno navajanje, da se med strankama nikoli ni uporabljal zgolj SS 2006, zaradi česar bi moralo sodišče odmeriti nadomestilo po Pogodbi 2006.

18.Ni utemeljen niti toženkin očitek, da se sodišče prve stopnje do njenih navedb, ki jih je podala glede zapolnjevanja pravne praznine v vlogah in na narokih, ni opredelilo in je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj je pri odmeri nadomestila smiselno uporabilo SS 2006 in ne Pogodbe 2006 (s sklicevanjem na ustrezno sodno prakso in zagotavljanjem enake obravnave uporabnikov - torej tako teh, ki so imeli sklenjeno pogodbo, kot tudi teh, ki je niso imeli). S tem je tudi odgovorilo, zakaj je kljub toženkinim trditvam glede Pogodbe 2006 pri odločanju o višini primernega nadomestila smiselno uporabilo SS 2006.

Odmera primernega nadomestila

19.Eden od kriterijev za določitev primernega nadomestila po SS 2006 so prihodki radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in delež glasbe v radijskih programih. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se kot prihodka iz radijske dejavnosti ne upošteva dohodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov po tržnih cenah, brez oddajanja, pri čemer mora član združenja, če izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo, koliko prihodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti.

K pritožbenim očitkom glede višine toženkinih prihodkov iz radijske dejavnosti

20.Skladno z določilom 212. člena ZPP in sodno prakso tožnica zadosti svojemu trditvenemu bremenu glede višine prihodkov radiodifuzne organizacije po III. točki SS 2006, če se sklicuje na njene prihodke, razvidne iz javno objavljenih finančnih poročil. To je tožnica v tem postopku tudi storila. Na toženki pa je trditveno in dokazno breme, da so prihodki iz opravljanja radijske dejavnosti nižji od prihodkov, ki izhajajo iz javno objavljenih finančnih poročil. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Toženka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da so njeni prihodki iz radijske dejavnosti nižji od tistih, ki izhajajo iz javno objavljenih finančnih poročil. Med drugim je trdila, da ustvarja tudi prihodke iz oglaševanja na internetni in na Facebook strani, in sicer v vsakem posameznem letu iztoževanega obdobja 108.000 EUR, kot dokaz pa predložila račune. Sodišče prve stopnje je za te prihodke presodilo, da ne predstavljajo prihodkov iz radijske dejavnosti, tožnica pa je v pritožbi (ponovno) opozorila, da je osnovni prihodek iz radijske dejavnosti prihodek iz oglaševanja, pri tem pa ni pomembno, ali je ustvarjen z oglaševanjem v radijskem programu ali z radijskim programom na spletu. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. V zvezi s tem pojasnjuje, da sta spletna in Facebook stran pravne osebe praviloma povezani z njeno dejavnostjo. V konkretnem primeru to pomeni, da sta povezani z radijsko dejavnostjo in da sta torej namenjeni objavljanju radijskih vsebin. Toženka pojasnil o vsebini, ki jo objavlja na svoji spletni in Facebook strani, ni podala in tako ni zatrjevala, da gre za vsebine, ki so nepovezane z radijsko dejavnostjo. Tako ni dokazala, da bi z oglaševanjem na spletni in Facebook strani ustvarjala prihodke iz neradijske dejavnosti, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da 108.000 EUR prihodkov v letu 2017, 108.000 EUR prihodkov v letu 2018 in 108.000 EUR prihodkov v letu 2018 predstavlja prihodke iz neradijske dejavnosti, napačna.

Niso pa utemeljeni tožničini pritožbeni očitki glede računa št. 335-2019, ki je bil izstavljen družbi A., d. d., kot prefakturiranje računa št. 19-31-569. Sodišče prve stopnje tega računa ni upoštevalo kot prihodka iz neradijske dejavnosti. Glede računa št. 336-2019 je pojasnilo, da se nanaša na najem dodatnih notranjih vrat in torej ne na radijsko dejavnost, kar je razvidno že iz samega računa (B 19). Ker je sama storitev razvidna že iz predloženega računa, ni mogoče slediti tožničinim pritožbenim očitkom, da toženka ni dokazala, da se račun ne nanaša na radijsko dejavnost. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pa tožnica s pritožbeno navedbo, da gre za prefakturiran račun, konkretno niti ne izpodbija. Upoštevajoč navedeno, sodišče prve stopnje tudi ni napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni izvedlo tožničinega dokaznega predloga, naj toženka predloži račun, za katerega je izstavila prefakturiran račun.

Nadalje sodišče prve stopnje kot prihodka iz neradijske dejavnosti ni upoštevalo toženkinega prihodka iz branja oglasa, kot je to razvidno iz 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi glede ostalih toženkinih prihodkov po predloženih računih, ki se nanašajo na produkcijo oglasov, je pojasnilo, da je upoštevalo zgolj prihodke iz produkcije oglasa (tj. snemanje in izdelavo oglasa ter snemanja vokala), ne pa prihodkov iz nadaljnjega oddajanja. Prav tako ni upoštevalo prihodkov po predloženih računih, kjer iz postavk ni razvidno, kakšen delež predstavljajo prihodki iz produkcije radijskega oglasa, kakšen pa iz naslova oddajanja. Tako so brezpredmetne tožničine pritožbene navedbe, da branje oglasa ipd. nedvomno predstavljajo opravila iz radijske dejavnosti in da toženka ni dokazala, da branje oglasov po računih ne zajema tudi oddajanja v toženkinih radijskih programih.

V preostalem delu tožničini pritožbeni očitki predstavljajo povzemanje definicije radijske dejavnosti po SKD (standardni klasifikaciji dejavnosti) in besedila točke III.1. SS 2006, ki določa obveznost zavezanca za plačilo nadomestila, da izdela poročilo, če izvaja več dejavnosti. Na ta način tožnica ne izpodbija konkretnih razlogov sodišča prve stopnje glede toženkinih prihodkov iz neradijske dejavnosti. Obrazloženih razlogov iz izpodbijane sodbe tožnica konkretno ne izpodbija niti z vztrajanjem pri stališču, da je treba radijsko dejavnost opredeliti v širšem smislu, in navajanjem, da toženka predhodno (pred samim postopkom) ni zatrjevala, da opravlja kakšno drugo dejavnost kot radijsko in da ni podala ustreznega poročila o tem, koliko prihodkov je bilo ustvarjeno z radijsko dejavnostjo.

Toženka v pritožbi nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da prihodki iz naslova izdelave "playlist" predstavljajo prihodke iz radijske dejavnosti. V zvezi s tem navaja, da gre za pripravo oziroma izdelavo seznama skladb v word ali excel obliki, s tega seznama pa druge radijske hiše izbirajo skladbe, ki jih predvajajo. Toženka teh pojasnil ni podala pred sodiščem prve stopnje, kjer je zgolj navajala, da pomeni izdelava "playlist" izdelavo zbirke oziroma izbora pesmi za specifično občinstvo. Ta pojasnila predstavljajo tako pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je priprava "playlist" za druge radijske hiše oblikovanje glasbenega dela radijskega programa in tako predstavlja pripravo radijske vsebine. Pri samem oblikovanju glasbenega dela radijskega programa je namreč ključen sam izbor glasbe. Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno in upoštevajoč prihodke, ki so bili v izpodbijani sodbi opredeljeni kot prihodki iz neradijske dejavnosti in pritožbeno niso bili izpodbijani, so znašali toženkini prihodki iz neradijske dejavnosti v letu 2017 625 EUR, v letu 2018 20.995,3 EUR in v letu 2019 371,4 EUR. Toženkini prihodki iz radijske dejavnosti pa so tako v letu 2017 glede na njene prihodke iz izkazov poslovnega izida za posamezno leto znašali 1.038.122,79 EUR (1.038.747,79 EUR - 625 EUR), v letu 2018 1.089.596,04 EUR (1.110.591,34 EUR - 20.995,3 EUR), v letu in v letu 2019 1.203.727,61 EUR (1.204.099,01 EUR - 371,4 EUR).

K pritožbenim očitkom glede odločitve o deležu glasbe

Sodišče prve stopnje je delež glasbe v toženkinih radijskih programih ugotovilo na podlagi analize družbe B., d. o. o. Okoliščina, da je tožnica v SS 2006 in Pogodbi 2006 za prvi dve leti veljavnosti sporazuma pristala, da se delež glasbe pavšalno določi v višini 61 %-70 %, na dejansko višino deleža glasbe ne vpliva. To je bila njena (poslovna) odločitev, ki ne odraža nujno dejanskega deleža glasbe v radijskih programih. Zato si je tožnica že v drugem odstavku III. točke SS 2006 izgovorila pravico, da po poteku obdobja dveh let, ugotavlja dejanski delež glasbe na podlagi svojih meritev oziroma podatkov, pridobljenih pri pristojnih institucijah. Enako izhaja tudi iz tretje točke točke II. Pogodbe 2006.

Bistvo opravljanja meritev je v zagotovitvi vseh potrebnih podatkov za izračun nadomestila, pri tem pa iz SS 2006 ne izhaja, da bi tožnica morala meritve opravljati sproti, sicer bi izgubila pravico do ugotavljanja dejanskega deleža uporabe glasbe v radijskih programih.

Zato je pravilen zaključek, da je delež glasbe v toženkinih radijskih programih več kot 91 % in je treba odmeriti nadomestilo v višini 3 % dohodkovne osnove.

Določitev višine dolžnega nadomestila

Upoštevajoč vse navedeno, dohodkovna osnova za leto 2017 znaša 1.038.122,79 EUR, za leto 2018 1.089.596,04 EUR ter za leto 2019 1.203.727,61 EUR. Ob upoštevanju deleža glasbe nad 91 odstotkov nadomestilo za uporabo fonogramov v višini 3 % prihodkov za leto 2017 znaša 31.143,68 EUR, 2018 32.687,88 EUR in 2019 36.111,83 EUR. Pravdni stranki v pritožbi ne nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici iz naslova nadomestila za leto 2017 že plačala 9.569,64 EUR, za leto 2018 10.510,20 EUR in za leto 2019 10.510,20 EUR. Glede na to je toženka tožnici dolžna za leto 2017 plačati še 21.574,04 EUR nadomestila, za leto 2018 še 22.177,68 EUR nadomestila in za leto 2019 še 25.601,63 EUR nadomestila, skupno torej 69.353,35 EUR.

K odločitvi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti

Skladno s 193. členom OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da pridobitelj ni dobroveren, torej na tožnici.

Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, kar predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu pravica pripada, čeprav mu na temelju pravnih razmerij ni tako. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo tožničine navedbe glede toženkine nepoštenosti in seznanjenosti s primerno višino nadomestila pred samo vložitvijo tožbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je toženka ugovarjala, da ni bila pred vložitvijo tožbe seznanjena z zahtevkom, tožnica pa ni uspela dokazati nasprotnega (torej, da je toženka vedela, da je nastal položaj neupravičene obogatitve). Sodišče prve stopnje sicer ni konkretno odgovorilo na tožničino zatrjevanje, da je toženko pozvala na plačilo z opominom z dne 12. 10. 2020, vendar gre zgolj za izostanek presoje enega od zatrjevanih raz­logov za toženkino nepoštenosti in torej ne za vprašanje, ki predstavlja samostojno pravno celoto. Ker v zvezi s tem tožnica zatrjuje, da je opomin z dne 12. 10. 2020 predložila ter da toženka dokaza in navedb o posredovanju opomina ni prerekala, je pritožbeno sodišče za presojo teh navedb in dokazov v enakem spoz­navnem položaju kot sodišče prve stopnje in lahko pomanjkljivost odpravi samo. To je skladno tudi z načelom ekonomičnosti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožnica opomina z dne 12. 10. 2020 ni predložila (v spisu je zgolj opomin z dne 9. 12. 2020), že iz predhodne obrazložitve pa tudi izhaja, da je toženka prerekala, da bi bila pred samo tožbo seznanjena z zahtevkom. Tožnica navedb, iz katerih bi izhajalo nasprotno, ni podala, saj ni navedla, kdaj in kako je posredovala opomin toženki, oziroma ni podala kakršnih koli drugih navedb, iz katerih bi konkretno izhajalo, da je toženka opomin z dne 12. 10. 2020 prejela.

Glede na navedeno tožnica ni dokazala, da bi bila toženka še pred vložitvijo tožbe nepoštena oz. nedobroverna.

O civilni kazni

Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

V tem primeru ni dvoma, da se je toženka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za javno priobčitev fonogramov v svojih radijskih programih, toženka pa je nadomestilo tudi delno plačevala. V iztoževanem obdobju je glede višine nadomestila za javno priobčevanje obstajala pravna praznina, toženka pa je navajala, da je plačevala nadomestilo po SS 2006 in Pogodbi 2006, pri čemer je tožnica nikoli ni opozorila, da plačuje premalo. V zvezi s tem je podala tudi izračun, zakaj je glede na SS 2006 in Pogodbo 2006 izpolnila svojo obveznost. Prav tako je toženka tekom postopka na prvi stopnji konkretno obrazložila, zakaj meni, da je bila v iztoževanem obdobju zavezana plačevati nadomestilo v višini, kot izhaja iz Pogodbe 2006, in tako ni mogoče pritrditi tožnici, da bi že iz njenih navedb izhajalo, da se zgolj izogiba plačilu nadomestila. Ključno vprašanje je tako, ali je toženka namerno oziroma iz hude malomarnosti plačevala premalo nadomestila.

Sodišče prve stopnje je zaključek, da se je toženka tega zavedala oziroma da bi se tega morala zavedati, oprlo na ugotovitev, da je bila najkasneje s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 1938/2017 z dne 8. 4. 2019 seznanjena s stališčem sodišča glede pravne podlage za izračun višine nadomestila, možnost pa se je imela seznaniti tudi s sodno prakso pritožbenega sodišča. Zgolj seznanjenost s sodbo sodišča prve stopnje IV Pg 1938/2017 in možnost seznanitve z ustaljeno sodno prakso pa ne zadostuje. Toženki namreč ni mogoče očitati, da je s tem že kršila pravice namerno (torej, da je vedela, da plačuje premalo) oziroma iz hude malomarnosti. Pri hudi malomarnosti gre za tisto zanemarjanje skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti. Od povprečnega človeka, ki je sicer prejel sodbo sodišča prve stopnje, vendar se je nanjo pritožil in za katero torej meni, da je napačna, se ne pričakuje, da se bo še pred odločitvijo pritožbenega sodišča sam seznanil s sodno prakso pritožbenega sodišča in torej že ocenjeval utemeljenost svoje pritožbe. Pri tem je treba upoštevati, da je tudi sama tožnica v postopku s pritožbo zoper sodbo IV Pg 1938/2017 nasprotovala odmeri nadomestila s smiselno uporabo SS 2006. S primerno višino spornega nadomestila se je toženka tako seznanila s prejemom sodbe pritožbenega sodišča opr. št. V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020, torej po iztoževanem obdobju.

Toženki ni mogoče očitati, da je pravice iz ZASP kršila namerno oziroma iz hude malomarnosti tudi, ko po prejemu sodbe pritožbenega sodišča V Cpg 580/2019 za iztoževano obdobje ni doplačala nadomestila do primerne višine glede na vzpostavljeno sodno prakso, s katero je bila s prejemom sodbe pritožbenega sodišča tudi seznanjena. Tožnica ni uspela dokazati, da bi pred vložitvijo tožbe toženko pozivala k plačilu dolžnega nadomestila oziroma da bi bila toženka s temi pozivi seznanjena, pri čemer je tožnica toženko z dopisom z dne 31. 1. 2020 zgolj obvestila, da bo (šele) od vključno januarja 2020 obračunavala akontacijo z uporabo določb SS 2006. Tudi znesek na računih, za katere je tožnica zatrjevala, da jih je izdala toženki, ni bil skladen z višino nadomestila po SS 2006. Ker tožnica tako ni dokazala, da bi toženko pozivala na doplačilo primernega zneska nadomestila, niti je za iztoževano obdobje ni obvestila o načinu izračuna (dopis z dne 31. 1. 2020 se namreč ne nanaša na iztoževano obdobje) toženki ni mogoče očitati, da je pred vložitvijo tožbe pravice iz ZASP kršila namerno ali iz hude malomarnosti, ker ni samoiniciativno izračunala in doplačala nadomestila.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je bil toženkin zakoniti zastopnik ves čas resnično seznanjen z višino primernega nadomestila. Zgolj njegova zatrjevana seznanjenost s postopkom pogajanj za določitev tarife po izteku veljavnosti SS 2006 in postopkom določanja tarife pred Svetom za avtorsko pravo niti ne vodita v zaključek, da je bil zaradi tega seznanjen tudi s primerno višino nadomestila, kot jo je vzpostavila sodna praksa. Tega ni mogoče izpeljati niti iz tožničinih navedb, da je bil toženkini zakoniti zastopnik tudi zakoniti zastopnik številnih drugih izdajateljev.

Nadalje tudi okoliščina, da toženka plačila, ki ji je bilo naloženo s sodbo IV Pg 1938/2017, ni želela plačati prostovoljno, ni relevantna, saj so že razlogi za samo neplačilo lahko različni. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi IV Pg 1938/2017 ugotovilo obstoj drugačnih okoliščin, kot obstojijo v tem primeru (toženka je vedela, da je dolžna plačevati nadomestilo, pa ga ni plačevala, oziroma ga je plačevala v pavšalno določenem znesku, ki je bil bistveno prenizek), zaradi katerih je presodilo, da je delno utemeljen zahtevek za plačilo civilne kazni.

Na odločitev glede civilne kazni ne vpliva niti zatrjevano toženkino nadaljnje neizpolnjevanje obveznosti (po iztoževanem obdobju), saj ne dokazuje, da bi toženka v iztoževanem obdobju namerno ali iz hude malomarnosti plačevala prenizko nadomestilo. Prav tako ne more retroaktivno vplivati na obstoj kvalificirane oblike toženkine krivde.

Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera zahtevek za plačilo civilne kazni ni utemeljen in zato ne odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki prisodilo plačilo v znesku 29.816,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni očitki pravdnih strank so delno utemeljeni, delno pa neutemeljeni. Na podlagi tožničinih pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče tako presodilo, da je tožnica upravičena do 69.353,35 EUR nadomestila (in ne 59.633,35 EUR kot je prisodilo sodišče prve stopnje). Hkrati pa je na podlagi toženkinih pritožbenih navedb zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni v celoti (in je tako zavrnilo tudi zahtevek za 29.816,68 EUR iz tega naslova, ki ga je sicer prisodilo sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti izreka na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v celoti spremenilo izrek izpodbijane sodbe, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Pritožbi pravdnih strank v preostalem delu je pritožbeno sodišče po tem, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo.

O pravdnih in pritožbenih stroških

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (III. točka izreka). Tožnica je z zahtevkom uspela v višini 69.353,35 EUR od zahtevanih 282.878,01 EUR, torej v 24,52 odstotkih. Zato ji je toženka dolžna povrniti 24,52 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je toženka uspela s svojimi ugovori v 75,48 odstotkih. V navedenem deležu ji je tožnica dolžna povrniti za to pravdo potrebne stroške.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP ter določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniške tarife (OT).

Tožnica je s pritožbo uspela v 5,03 odstotkih, zato je v tem delu upravičena od toženke zahtevati povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožničine pritožbene stroške odmerilo ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 193.427,98 EUR. Tožnici je glede na vrednost spornega predmeta priznalo 2000 točk (namesto previsoko priglašenih 2375 točk) za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (30 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 1485,96 EUR. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo še sodno takso v višini 4215 EUR, tako da njeni pritožbeni stroški skupno znašajo 5700,96 EUR. Glede na uspeh, ji mora toženka povrniti 287,76 EUR.

Toženka je z odgovorom na pritožbo uspela v 94,97 odstotkih, stroški toženkinega odgovora na pritožbo pa so bili potrebni. Toženki je priznalo 2000 točk (namesto previsoko priglašenih 2375 točk) za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (30 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 1485,96 EUR. Glede na uspeh, ji mora tožnica povrniti 1411,22 EUR.

Toženka je s pritožbo uspela v 33,33 odstotkih. Pritožbeno sodišče je toženkine stroške odmerilo ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 89.450,03 EUR. Toženki je priznalo 1375 točk za pritožbo (namesto previsoko priglašenih 2375 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (23,75 točk), vse povečano za 22-odstotni DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 1023,89 EUR. Toženki je sodišče priznalo še sodno takso 4215 EUR, tako da njeni pritožbeni stroški skupaj znašajo 5238,89 EUR. Glede na uspeh, ji mora tožnica povrniti 1746,12 EUR.

Tožnica je z odgovorom na pritožbo uspela v 66,67 odstotkih, stroški tožničinega odgovora na pritožbo pa so bili potrebni. Tožnici je priznalo priglašenih 875 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT v priglašeni višini (17,5 točk), vse povečano za 22-odstotni DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj znaša 653,31 EUR. Glede na uspeh, ji mora toženka povrniti 435,56 EUR.

Glede na navedeno je tožnica upravičena do povrnitve 287,76 EUR in 435,56 EUR svojih pritožbenih stroškov. Toženka pa je upravičena do povrnitve 1411,22 EUR in 1746,12 EUR. Po pobotu obeh zahtevkov mora tožnica povrniti toženki 2434,02 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je tožnica dolžna izpolniti v 15 dneh (drugi odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------

1V. Rijavec: Pravdni postopek: zakon s komentarjem: 1. knjiga, GV Založba, 2005, Ljubljana, str. 133.

2VSRS Sodba II Ips 746/2005 z dne 19. 3. 2008.

3M. Trampuž v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, komentar k 2. členu, str. 19.

4Iz 2. člena ZASP izhaja, da izraza "javen" ali "javnost" po tem zakonu pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

5Primerjaj sodbe VSL V Cpg 1555/2015 z dne 27. 1. 2016, V Cpg 678/2020 z dne 18. 3. 2021, V Cpg 571/2018 z dne 23. 8. 2018.

6Primerjaj odločbe VSL V Cpg 1555/2015, V Cpg 1509/2015 z dne 27. 1. 2016, VSL V Cpg 235/2019 z dne 16. 5. 2019 in VSRS III Ips 44/2018 z dne 16. 11. 2017.

7Primerjaj odločbi VSL V Cpg 1146/2016 z dne 1. 3. 2017 in VSL V Cpg 920/2016 z dne 23. 11. 2016.

8Sodba VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019.

9Sodba VSL V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020.

10A. Galič, Komentar Ustave Republike Slovenije.

11Primerjaj VSL Sklep V Cpg 462/2022 z dne 26. 10. 2022, VSL Sodba V Cpg 319/2022 z dne 28. 9. 2022.

12Primerjaj: N. Plavšak, R. Vrenčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.