Jedro

Če je že iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se o taki prošnji odloči v pospešenem azilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.5.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US); ter na podlagi 2. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Menila je, da je že iz prošenj za azil očitno, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi in kakor izhaja iz Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list Evropske Unije, št. L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljevanju: Direktiva).

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo. Menilo je, da tožena stranka takšne odločitve ni mogla sprejeti v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na specifičen položaj Romov na Kosovem, torej v delu njihove izvorne države, bi morala odločati v rednem azilnem postopku in pridobiti aktualna poročila o varnostnih razmerah romske manjšine na Kosovu ter na podlagi tega ugotoviti, ali se lahko Romi vrnejo na Kosovo brez nevarnosti, da bi bili zaradi svoje narodnostne pripadnosti preganjani iz razlogov, ki jih priznava Ženevska Konvencija. Tožbene ugovore v zvezi z uporabo jezika v upravnem postopku pa je zavrnilo kot neutemeljene ter se pri tem sklicevalo na ustaljeno upravno-sodno prakso.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Sklicuje se na obrazložitev svoje odločbe in vztraja pri tem, da je bilo v tem primeru dopustno odločati v pospešenem azilnem postopku, ker je že iz prošnje za azil očitno, da tožnikom v izvorni državi ne grozil preganjanje, kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi in tudi ne preganjanje, kakršnega ureja Direktiva. Ker tožniki oblasti v izvorni državi niso seznanili z zatrjevanim preganjanjem in niso poskušali poiskati pomoči pri pristojnih organih oziroma mednarodnih silah v izvorni državi, se okoliščine, ki jih navajajo kot razlog za zapustitev izvorne države, ne morejo opredeliti kot preganjanje. To izhaja že iz obsežne upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, zlasti v zadevah I Up 469/2006 in I Up 1027/2006, v katerih je Vrhovno sodišče RS presodilo, da je kosovska oblast s pomočjo mednarodnih sil sposobna zaščititi prebivalce Kosova. Po njenem mnenju so pravno nepomembne navedbe tožnikov, da Romi praviloma ne obveščajo policije, kar naj bi bilo dobro znano in naj bi izhajalo tudi iz mednarodnih poročil. Vsak ima dolžnost poiskati zaščito v izvorni državi, ne glede na to, kateri narodnostni skupini pripada. Nihče namreč ne more biti upravičen do mednarodne zaščite, če prej vsaj ne poskuša poiskati zaščito v izvorni državi. Smisel azila je namreč prav v tem, da je prosilec upravičen do mednarodne zaščite, če mu izvorna država ni zmožna oziroma noče nuditi zaščite. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje tudi na upravne spise v zadevi priznanja statusa begunke prvo-tožnikovi materi A.A., iz katerih so razvidna bistvena razhajanja med navedbami tožnikove matere in tožnikov glede časa in okoliščin v izvorni državi, zaradi katerih so jo zapustili in v Sloveniji zaprosili za azil. To vnaša dodatni dvom v verodostojnost navedb tožnikov v dosedanjem postopku. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je njeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, nepravilna in nezakonita.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je azil oblika mednarodne zaščite, ki jo država prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, ki jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Ženevska Konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila, se odloča v rednem azilnem postopku (1. odstavek 34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil), če pa je iz prošnje za azil očitno, da je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, se o njej odloči v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločila na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej v pospešenem azilnem postopku, samo na podlagi prošenj za azil. V 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil je namreč določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim tudi zato, če je iz nje očitno, da prosilcu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni bilo dopustno odločiti že na podlagi prošnje za azil. V upravno-sodni praksi se je namreč za termin preganjanje uveljavil pravni standard, namreč, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Iz Direktive pa izhaja, da so lahko subjekti preganjanja ali povzročanja resne škode: država, stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države oziroma nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država oziroma državne oblasti, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (6. člen).

Ker so tožniki pri podaji prošnje za azil navedli, da o napadu Albancev na njihovo hišo in o nobenem drugem zatrjevanem preganjanju niso obvestili policije, saj naj bi vsa policija pobegnila, ko je prišel KFOR, in ker so navedli, da jih preganjajo nedržavni subjekti, torej ker niso poiskali zaščite pristojnih oblasti v izvorni državi, dejanj, ki jih navajajo kot preganjanje, ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil, niti glede na pravni standard, ki se je uveljavil v upravno-sodni praksi, niti glede na določbe Direktive. Ker je to očitno že iz prošenj za azil, je bila torej podana pravna podlaga za odločanje o njih v pospešenem azilnem postopku, in sicer v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na to je torej zmoten sklep prvostopnega sodišča, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, zato ni bil podan razlog za odpravo njene odločbe v 4. točki 1. odstavka 60. člena ZUS, pač pa ga je zmotno uporabilo prvostopno sodišče. Glede na to je podan razlog za spremembo prvostopne sodbe po 3. točki 2. odstavka 77. člena ZUS. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena tožbena navedba, da je obravnavani primer očiten primer zgrešene uporabe 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. S tem, ko ni bil izveden redni azilni postopek, tožnikom ni bila kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj je prav iz njihove prošnje za priznanje azila očitno, da v izvorni državi niso bili preganjani oziroma, da jim preganjanje ne grozi. Če pa gre za takšno situacijo, je mogoče odločiti na podlagi prošnje. Vsako nadaljevanje ugotovitvenega postopka bi bilo nepotrebno in v nasprotju z načeloma ekonomičnosti in učinkovitosti.

Pritožbeno sodišče se glede na splošno znane sedanje razmere na Kosovu pridružuje stališču tožene stranke, da so oblastni organi na Kosovu skupaj z mednarodnimi silami KFOR sposobni zagotoviti ustrezno varstvo osnovnih človekovih pravic na Kosovu, tudi Romom. Tega svojega poslanstva pa niso mogle uresničevati v tem primeru, saj so sami tožniki že v prošnji za azil navedli, da zatrjevanega preganjanja niso prijavili, torej zanj oblasti niso niti vedele.

Kar pa se tiče v tožbi zatrjevanih kršitev pravic do uporabe maternega jezika v azilnem postopku, je o tem ustaljeno stališče upravno-sodne prakse. Tožnikom je bil izrek odločbe, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve odločbe tožene stranke vročen v prevodu v njihov materni jezik, kakor to zahteva 3. odstavek 32. člena ZAzil. Poleg tega je tožnike že v upravnem postopku zastopal tudi sedanji njihov pooblaščenec, ki mu je bila odločba tožene stranke vročena v slovenskem jeziku. Zato pritožbeno sodišče meni, da tožnikom ni bila kršena pravica do uporabe maternega jezika v postopku in tudi ne pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče je v številnih svojih sodbah pojasnilo tudi, da že od uveljavitve ZAzil sodi tudi na podlagi 3. odstavka 32. člena ZAzil. Torej te določbe ni štelo za ustavno sporne. Zato tudi ni prekinilo azilnih postopkov in ni začelo postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, temveč je v teh zadevah odločalo in so številne že pravnomočno končane.