Jedro

Sodišče je za obdobje po letu 1960 pravilno ugotavljajo potek 20-letne priposestvovalne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona s priposestvovanjem in odločilo, da je lastnica nepremičnin parc. št. 914/11, 914/12, 914/13 in dela nepremičnine 914/1 vse k.o. ... Tožencu je naložilo, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe lastninske pravice na omenjenih nepremičninah in dopusti odmero dela nepremičnine parc. št.914/1 k.o. ... ter po določitvi nove parcelne številke izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe lastninske pravice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev vidi v tem, da je sodišče druge stopnje navedlo, da se leto 1960 v zvezi s priposestvovalno dobo nanaša na tožnico, čeprav to iz obrazložitve ne izhaja. V sodbi sodišča prve stopnje se leto 1960 lahko razume v smislu začetka teka priposestvovalne dobe. V tožbi je tožnica trdila, da je nepremičnine svojega prednika uporabljala od 1969 dalje, zato je ugotovitev, da se leto 1960 nanaša na tožnico, neutemeljena. Bistveno kršitev vidi nadalje v tem, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da toženec ni trdil niti dokazal, da bi bila parc. št. 914/1 leta 1975 zamejičena. Toženec je to izpostavil v pritožbi. O tem odločilnem dejstvu se sodišče druge stopnje ni izreklo. Toženec je dokazal, da so bile meje pred nakupom parc. št. 914/1 leta 1975 zamejičene. Zavzema se za uporabo pravila Občega državljanskega zakonika, ki določa 30-letno priposestvovalno dobo. Glede dobre vere navaja, da mora biti priposestvovalec v objektivno opravičljivi zmoti. Ne zadošča le mišljenje, da je stvar, ki se poseduje, posestnikova, temveč je potrebno glede na objektivne okoliščine (zemljiškoknjižno stanje, narava, lega, obseg zemljišč…) presoditi ali bi posestnik moral vedeti oziroma bi lahko dvomil, da je stvar njegova.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) ni utemeljen. Razlogi v sodbi glede odločilnih dejstev - začetka in izteka priposestvovalne dobe - so jasni in med njimi ni nasprotja. Dvajsetletna priposestvovalna doba je potekla 1972 (četrta stran sodbe sodišča druge stopnje in deveta stran sodbe sodišča prve stopnje) v korist tožničinega pravnega prednika A. S. Ali je tožnica stricu pomagala pri obdelovanju kmetije od 1960 ali 1969 pa ni odločilno. Pomembna je ugotovitev, da sta stric A. S. in kasneje tožnica sporno zemljišče uživala v dobri veri do leta 2000. Nadalje toženec zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodba pritožbenega sodišča ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, da je bila parcela 914/1 v letu 1975 zamejičena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je toženec s pritožbo izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje (sodišče prve stopnje tožencu ni verjelo, da bi bile v letu 1975 izvedene vse meritve, vsaj takšne ne, pri katerih bi sodeloval L., saj bi slednji sicer vedel za lastništvo). Sodišče druge stopnje je navedlo, da je celo prodajalec L., ki je v letu 1975 tožencu prodal nesporni del parcele št. 914/1, vedno štel za lastnika sporne parcele S. oziroma kasneje tožnico, da so se o obsegu kupljenega zemljišča pogovarjali na kraju samem, da je L. tožencu v naravi pokazal, kaj mu prodaja, s čimer sta se strinjala prisotni S. in toženec. Zapis sodišča druge stopnje, da toženec ni trdil niti predložil dokazov o tem, da je bil opravljen uradni postopek določitve meje ali parcelacija, je razumeti v kontekstu prej povedanega, da torej ob prodaji med Lenarčičem in tožencem ni bil izveden noben uradni postopek. Sodba pritožbenega sodišča ima potemtakem razloge tudi o tem odločilnem dejstvu in ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: tožnica in njen pravni prednik A. S. sta od leta 1952 do leta 2000 uporabljala in uživala sporne nepremičnine, na katerih je stal kozolec, S. je tudi kosil, po njegovi smrti pa je dala tožnica parcele v najem R.; tožnica je menila, da je postala lastnica spornih nepremičnin, ko naj bi parcelo št. 914/2 nanjo prepisal stric A. S. v okviru pogodbe o delnem odplačnem prevzemu nepremičnine s 26. 4. 1989; sporna parcela (šlo je za del parcele 914/1, ki se je kasneje delila in so iz nje nastale še parcele št. 914/11, 914/12, 914/13) je bila mišljena kot del parcele 914/2 in kot ena parcela od količkov in od mejnikov vse do ceste; sporni teren je nižji od terena, na katerem stoji toženčeva hiša, vmes je ježa; L. je prodal tožencu samo zemljo nad ježo; L. za svoje lastništvo niso vedeli in v ta del niso posegali; S. in kasneje tožnica nista imela razloga, da bi mislila, da nista lastnika spornega dela, med S. in L. ter kasneje tožencem do 2000 ni bilo nobenih sporov; A. S. očitno ni poznal parcelnih številk in so se kmetje orientirali po uživanju, ne da bi vedeli, kaj parcelne številke dejansko predstavljajo v naravi; na meji med nesporno toženčevo in sporno nepremičnino sta bila dva mejnika; v letu 1975 niso bile izvedene take meritve, pri katerih bi sodeloval L., saj bi sicer vedel za lastništvo; toženec je leta 2000 izrazil interes za nakup sporne parcele, ni vedel, da je parcela njegova; leta 2000 se je ugotovilo, da sporna nepremičnina v naravi predstavlja del parcele, glede katere je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist toženca, česar niti toženec niti prodajalec L. nista vedela.

8. Odločitev sodišča, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi zakona s priposestvovanjem je pravilna. Sodišče je za obdobje po letu 1960 pravilno ugotavljalo potek 20-letne priposestvovalne dobe v skladu z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča (ZSO, št. V/1-1960) in ne gre za poseg v pridobljene pravice. Konkretno stvarnopravno razmerje je nastalo, ko je imel posestnik (pravni prednik posestnika) stvar v dobroverni posesti določeno priposestvovalno dobo. Dobroverna posest in potek priposestvovalne dobe sta konkretni dejanski stan, na katerega se navezujejo lastninskopravne posledice. V trenutku, ko je ta konkretni dejanski stan nastopil (leta 1972) oziroma je določeno pravno razmerje prenehalo (lastninska pravica toženčevega pravnega prednika je prenehala) in prešlo v drugo konkretno pravno razmerje (lastninsko pravico je pridobil tožničin pravni prednik), je načelno pravno mnenje že veljalo in zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava niti za poseg v pravna razmerja, ki so v nastajanju niti za spreminjanje zakonskih pogojev za nazaj. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi presoja dobrovernosti. Ugotovljene dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (da sta tožnica in njen pravni prednik S. sporno zemljišče uporabljala in uživala od leta 1952 do leta 2000, da je L. kot zemljiškoknjižni lastnik za to vedel in v sporno zemljišče ni posegal, da L., toženec, tožnica niti S. niso vedeli, da ima lastninsko pravico L., da je toženec 1. 7. 1977 kupil samo del parcele št. 914/1, ne pa tudi ostalega, sedaj spornega dela zemljišča, da sta bila na meji med nesporno toženčevo in sporno nepremičnino dva mejnika, da med S. in L. ter kasneje tožencem do 2000 ni bilo nobenih sporov, da je toženec leta 2000 izrazil interes za nakup sporne) ne dajejo podlage za sklep, da tožnica in njen pravni prednik nista bila v opravičljivi zmoti oziroma da je toženec uspešno izpodbil domnevo dobrovernosti posesti.

9. Uveljavljena revizijska razloga po povedanem nista podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).