Jedro

Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.

Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 5. 2017 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo z dne 8. 9. 2022 po opravljeni obravnavi obsojenca oprostilo obtožbe, zavrnilo pa je pritožbo državno tožilke.

3. Zoper izpodbijano sodbo pritožbo vlaga višja državna tožilka Tamara Gregorčič zaradi pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V obširnih pritožbenih navedbah podaja drugačno oceno posameznih izvedenih dokazov kot je bilo sprejeto v izpodbijani sodbi. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ.

4. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili obsojenčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške pisarne Mitje Inkreta iz Ljubljane. V odgovoru navajajo, da pritožba državne tožilke ni dovoljena saj ne gre za nobeno od situacij po 398. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa pravico do pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje, poudarjajo, da državna tožilka pritožbe po razglasitvi sodbe ni napovedala. V odgovoru obrazloženo nasprotujejo dokazni oceni pritožnice. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

5. Pritožba je utemeljena.

**Glede dovoljenosti pritožbe**

6. Izpodbijana sodba je bila sprejeta po opravljeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje, katero je dejansko stanje ugotovilo drugače kot pred tem prvostopenjsko sodišče (2. točka prvega odstavka 398. člena ZKP). Zakon o kazenskem postopku za sodbo pritožbenega sodišča posebej in brez izjem določa, da mora ta biti obrazložena (395. člena ZKP). Navedeno pomeni, da se obveznost napovedi pritožbe (in posledice opustitve) nanaša le na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, za katero je posebej predpisana posledica opustitve napovedi pritožbe (drugi in tretji odstavek 368. člena ZKP). Temu pritrjuje tudi pravna teorija, ki navaja, da že sama narava primerov, ki jih obravnava pritožbeno sodišče in dejstvo, da je bila prvostopenjska odločitev obrazložena, zahtevata, da je odločitev drugostopenjskega sodišča zmeraj obrazložena.1 Pritožba državne tožilke je tako dovoljena.

**Glede zastaranja kazenskega pregona**

7. Predmet obravnave v tem kazenskem postopku je kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ. Kaznivo dejanje naj bi bilo izvršeno v času od meseca novembra 2005 do druge polovice leta 2007. V tem času je bil v veljavi kazenski zakonik, tako imenovani KZ-UPB1, zato je potrebno kaznivo dejanje opredeliti po tem zakonu in po njem presojati zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ-UPB1 je bila predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Navedeni zakon je še ločeval med relativnim in absolutnim zastaranjem kazenskega pregona. Tako imenovano relativno zastaranje kazenskega pregona, to je rok, v katerem se mora kazenski pregon začeti, je bil določen v 111. členu in je bil ta rok za obravnavano kaznivo dejanje deset let (tretja alineja prvega odstavka 111. člena KZ). Tako imenovani absolutni zastaralni rok, torej rok, v katerem je bilo sojenje dopustno (kar vključuje pravnomočnost sodbe), pa je bil določen v šestem odstavku 112. člena KZ, ki je določal, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Kazenski pregon bi tako absolutno zastaral 1. 7. 2027. 8. V obravnavani zadevi je bila pravnomočna sodba razveljavljena dne 29. 4. 2021. V trenutku razveljavitve se je obdolženec lahko zanesel na takrat veljavno pravilo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki je predpisovalo dvoletni "zastaralni rok v novem sojenju", ki ga je bilo treba - upoštevajoč drugi odstavek 7. člena KZ-1 - uporabiti tudi za dejanje v letih 2005 - 2007, ki se očita obdolžencu.

9. Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.

10. Prvič, z novo določbo je zakonodajalec drugače uredil isto vprašanje, tj. časovno je zamejil trajanje sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Oba roka, (prejšnji) dvoletni zastaralni rok v novem sojenju in (novi) petletni rok za novo sojenje, odpravljata negotovost glede časovnih razsežnosti odziva na kaznivo dejanje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, ki je nastala ob (nespremenjenem) stališču, da roki za zastaranje kazenskega pregona prenehajo teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe.

11. Drugič, novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I. To izhaja iz splošnih pravil o veljavnosti procesnih pravil in jezikovne razlage prehodnih določb KZ-1I. Brez posebne ureditve bodo sodišča procesna dejanja opravljala po procesnih pravilih, ki veljajo v času procesnih dejanj. Takšne posebne ureditve novela KZ-1I ne vsebuje. Vse določbe KZ-1I, vključno z določbo o petletnem roku za novo sojenje, se uporabljajo od izteka 15-dnevnega _vacatio legis_. S tem je zakonodajalec spremenil procesne predpostavke teka novega sojenja. Okoliščina, da je takšen (dvoletni) rok že začel teči, z vidika veljavnosti pravil (kazenskega) procesnega prava, ni odločilna. Načelo zaupanja v pravo ne terja, da se sodni postopki po pravilih, po katerih se začnejo, tudi končajo, kadar sprememba procesne ureditve ne povzroči izgubo določene pravice ali nastop negativnih posledic, ker je stranka določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo zakonska ureditev postopka v vmesnem času spremenila (4. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002). Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre; ključno je, da se rok, ki je pred uveljavitvijo KZ-1I veljal, ob uveljavitvi KZ-1I še ni iztekel (in se torej ne posega v zaključen procesnopravni življenjski primer, tj. položaj, ko bi obdolženec že lahko pričakoval, da se postopek ne sme nadaljevati). Zato ni ovire za stališče, da se novi petletni rok uporablja tudi v konkretnem postopku.

12. Tretjič, novo pravilo se uporablja, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. Pravilo 7. člena KZ-1 narekuje kazenskim sodiščem, da uporabijo materialnopravna pravila o ugotavljanju kazenske odgovornosti, kot so veljala ob času storitve kaznivega dejanja, ali kasnejša pravila, ki so za storilca ugodnejša (milejši kazenski zakon; _lex mitior_). Temu pravilu je Vrhovno sodišče lahko sledilo ob razlagi pravila o dvoletnem zastaralnem roku v novem sojenju, v katerem je prepoznalo poseben primer zastaralnega roka, ga obravnavalo kot pravilo materialnega prava in vprašanja uporabe presojalo skozi prizmo načela zakonitosti v kazenskem pravu, prepovedi retroaktivnosti in pravila _lex mitior_. Na takšen pristop se je obdolženec lahko zanesel vse do uveljavitve KZ-1I in pravila o petletnem roku za novo sojenje.

13. Na podlagi jezikovne razlage besedila KZ-1I pa je treba, kot pojasnjeno, pravilo o petletnem roku za novo sojenje, uporabiti v prihodnjih in tudi še tekočih ponovljenih sojenjih (po razveljavitvi pravnomočne sodbe). V vseh primerih, v katerih je ali bo prišlo do razveljavitve pravnomočni sodb zaradi dejanj, storjenih pred uveljavitvijo novele KZ-1I, pa to pomeni, da KZ-1I sodiščem onemogoča uporabo pravila o dvoletnem zastaralnem roku (ki bi ga bilo treba sicer uporabiti na podlagi 7. člena KZ-1). Zato gre za položaj, v katerem je treba presoditi, ali je ureditev časovne veljavnosti nove ureditve trajanja ponovljenjega sojenja v skladu z načelom zaupanja v pravo (kot prvino načela pravne države; 2. člen Ustave) in s prepovedjo retroaktivnosti. Takšna presoja je odvisna, prvič, od narave pravila o trajanju novega sojenja, in drugič, od okoliščin konkretnega primera.

14. Za ureditev trajanja ponovljenega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe je bilo od uveljavitve KZ-1 (oziroma od odločbe Ustavnega sodišča U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008) vedno značilno, da je rok pričel teči z razveljavitvijo pravnomočne sodbe, ne glede na to ali je bil urejen kot zastaralni rok (v besedilu drugega odstavka 91. člena KZ-1) ali kot rok za dokončanje novega sojenja (v 3. točki izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča in po uveljavitvi KZ-1I). Dejanski stan, ob katerem je bilo mogoče uporabiti to pravilo, se torej bistveno razlikuje od dejanskih stanov, pomembnih za materialna pravila uveljavljanja kazenske odgovornosti. Zato je tudi mogoče (in smiselno) prepoved retroaktivnosti pravil za uveljavljanje kazenske odgovornosti, vključno s pravili o zastaranju kazenskega pregona, uveljaviti od storitve kaznivega dejanja dalje, kot to zapoveduje 7. člen KZ-1. S tem trenutkom se namreč že lahko oblikujejo pričakovanja naslovnikov pravila o tem, v kakšnem času mora biti sprejeta pravnomočna odločitev v (morebitnem) kazenskem postopku.

15. Pravilo o trajanju ponovnega sojenja po razveljavitvi pa, nasprotno, takšna pričakovanja njegovih naslovnikov ustvari šele, ko se izpolnijo predpostavke za začetek teka roka, tj. z razveljavitvijo pravnomočne sodbe. Življenjski primer, ki ga urejajo pravila o trajanju novega sojenja, se začne z razveljavitvijo sodbe in konča z iztekom roka. To velja ne glede na to, ali je zakonodajalec rok označil za zastaralnega ali pa kot rok za novo sojenje. V času storitve kaznivega dejanja posameznik pričakovanj na podlagi pravila o novem sojenju po razveljavitvi ne more oblikovati.

16. Za presojo časovnih razsežnosti učinkovanja tega pravila je torej upoštevna splošna prepoved povratne veljave predpisov (155. člen Ustave) in že omenjeno načelo zaupanja v pravo, ni pa mogoče uporabiti določbe 7. člena KZ-1. 17. Uporaba KZ-1I, upoštevajoč njeno veljavnost od 15. 12. 2021 dalje, v konkretnem primeru ni v nasprotju s prepovedjo povratne veljavnosti predpisa, tj. KZ-1I (155. člen Ustave). To ustavno določbo je mogoče uporabiti, kadar povratno veljavnost predpisuje že sam zakon ali kadar pravilo za nazaj ureja zaključen življenjski primer. Določb o povratni veljavi pravila o petletnem roku KZ-1I ne vsebuje, pa tudi življenjski primer v danem primeru ni zaključen; od razveljavitve sodbe dne 29. 4. 2021 pa do uveljavitve KZ-1I dne 15. 12. 2021 očitno dvoletni rok še ni pretekel. 18. Obdolženčev položaj je nadalje treba presojati tudi z vidika ti. neprave retroaktivnosti in načela zaupanja v pravo. Na tej točki je ključno, da je zakonodajalec v ureditev trajanja ponovnega sojenja ni posegel arbitrarno, ampak je imel pred sabo legitimen, ustavnoskladen cilj. Iz besedila Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, EVA 2021-2030-0022, (25. - 27. str.) izhaja, da se je zakonodajalec s to spremembo odzval na aktualne ocene o prekratkem dvoletnem roku, pri čemer je imel pred seboj interes obdolženca, da se o obtožbi vsebinsko odloči, in interes varstva ljudi, ki se zagotavlja skozi vsebinsko odločanje v kazenskih zadevah. Takšno oceno je zakonodajalec sprejel po trinajstih letih veljavnosti dvoletnega roka, kar je čas, ki omogoča oceno primernosti takšnega roka in ne kaže, da bi zakonodajalec k spremembam pristopil brez tehtnega razloga, pri čemer se je oprl na odzive v strokovni javnosti. Sprememba roka trajanja ponovnega sojenja za obdolženca ne predpisuje novih pravnih posledic, ki bi se navezovale na njegova pretekla dejanja, in tudi ne vodi v negativne posledice zaradi njegovih predhodnih procesnih dejanj, zlasti pa ga ne izpostavlja ponovnemu sojenju (ko bi se dvoletni rok že iztekel). Predpisuje pa, da bo moral obdolženec omejitve in negotovosti, ki spremljajo sojenje v kazenskem postopku, trpeti dlje kot pričakovano. Vendar pa takšni učinki ne zmanjšujejo predvidljivosti obdolženčevega procesnopravnega položaja. Nasprotno, pravilo o trajanju ponovnega sojenja, je (četudi drugačno) vendarle zelo jasno: rok za novo sojenje se bo iztekel 29. 4. 2026. 19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi z vidika prepovedi povratne veljavnosti predpisov in z vidika načela zaupanja v pravo kot prvine načela pravne države (2. člen Ustave), ni ovir za uporabo pravila o petletnem roku za novo sojenje. Zato v obravnavanem primeru ni ovir, da Vrhovno sodišče k presoji pritožbe državne tožilke ne bi pristopilo tudi vsebinsko.

**K pritožbi državne tožilke** Očitek obtožencu v tem kazenskem postopku je, da naj bi od od novembra 2005 do druge polovice 2007, ko je živel z oškodovankino materjo v izvenzakonski skupnosti, oškodovanka pa je bila takrat stara 13 in 14 let in mu je bila zaupana v vzgojo, z oškodovanko izvajal druga spolna dejanja - jo otipaval po celem telesu, ji vtikal prste v nožnico, se z jezikom dotikal njenih intimnih delov, večkrat dal njeno roko na penis, da ga je morala zadovoljevati, zahteval, da ga zadovoljuje oralno ter imel z njo tudi spolni odnos (sodba sodišča prve stopnje najmanj enkrat na mesec; sodba sodišča druge stopnje najmanj petkrat).

20. Pritožnica graja, da naj bi pritožbeno sodišče oprostilno sodbo temeljilo na pretirano kritični oceni izpovedbe oškodovanke, pri tem pa se ni opredelilo do za obtoženca obremenilnih dokazov in tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do mnenja izvedenke Martine Žmuc Tomori, da je nepravilno ocenilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da se ni opredelilo do izpovedbe B. B., ter da je izpovedbe C. C., D. D. in oškodovankine matere postavilo v napačen kontekst. S tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 370 člena ZKP in izostanek razlogov o odločilnih dejstvih po 11. tč. 1. odst. 371 čl. ZKP.

21. Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka o kaznivem dejanju prvič povedala svojemu takratnemu fantu C. C. v novembru 2011. Na policiji in pred preiskovalnim sodnikom je podala pisne izjave. Pred sodiščem prve stopnje je izpovedala je, da ji je o kaznivem dejanju še vedno težko govoriti, sklicevala se je na v predhodnih postopkih podane pisne izjave. Podrobneje je bila zaslišana na obravnavi pred višjim sodiščem, ko je bila stara 29 let. Potrdila je vse svoje predhodne navedbe in povedala, da ji je o zadevi še vedno težko govoriti. Opisala je, da je bilo teh dejanj več, izvrševala so se na podoben način, če sta bila z obtožencem sama. Do dejanj je prihajalo doma, nekajkrat tudi v skladišču lokala A. in ko sta šla v Italijo. Ni bilo neke konstante, včasih je bilo teh dejanj več v enem tednu, potem je bilo tudi po nekaj mesecev mir. Ponovno je kot prvega opisala dogodek, ko se je zbudila, ker je imel obtoženec roko v njenih spodnjicah in ji je prst tlačil v nožnico. Povedala je, da je nedolžnost izgubila pri 13-ih letih, ko se je obtoženec ulegel nanjo in je mislila, da je dobila menstruacijo. Mamo je takrat poklicala, da je dobila menstruacijo in od takrat naprej se je pretvarjala, da ima menstruacijo, čeprav jo je dobila šele kasneje, vendar v še času, ko je še prihajalo do spolnih zlorab. Pri 14-ih letih se je obtoženčevim ravnanjem uprla, pri 16-ih pa nehala delati v lokalu A. Poudarila je, da o obtoženčevih ravnanjih mami ni povedala, je pa soseda mami, ko se je vrnila iz bolnice rekla, da sumi na spolno aktivnost obtoženca z njo. Ko jo je mama o tem vprašala, ji je odgovorila, da jo je samo otipaval. Mama jo je peljala h ginekologu, kateremu je zaradi materine navzočnosti rekla, da je še nedolžna. Potrdila je, da je o kaznivem dejanju prvič povedala C. C., tudi njemu ne vsega, in da se tudi kasneje z mamo ni želela pogovarjati. Iz njene izpovedbe izhaja, da je o spolni zlorabi povedala edino prijateljici v osnovni šoli B. B., kateri je povedala tudi, da jo je obtoženec enkrat tepel, ko je bila zraven mama.

22. Ob obeh zaslišanjih oškodovanke pred sodiščem prve in druge stopnje je bila navzoča izvedenka dr. Martina Žmuc Tomori, ki je za oškodovanko izdelala pisno izvedensko mnenje. Izvedenka je ocenila, da oškodovanka kaže znake spolne zlorabe. Pri oškodovanki je zaznala travmatiziranost, tudi zaradi vzgojne zanemarjenosti na čustvenem - intelektualnem področju. Glede ravnanj obtoženca je ocenila, da jih oškodovanka ne opisuje tendenciozno, da pa ob tem svojega čustvenega odziva ne more obvladati. Njeno siceršnje izražanje in vedenje v medsebojnih odnosih ne kaže na manipulativnost. 23. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je bila oškodovanka, v času, ko naj bi bila izvršena kazniva dejanja, še otrok, podrobno pa je bila o dejanjih zaslišana bistveno kasneje, nazadnje že kot odrasla oseba. Pritrditi ji je, da dokazna ocena pritožbenega sodišča, ki temelji na razlikah v izpovedbi oškodovanke glede števila posamičnih dejanj, časovnemu okvirju, protislovjih v njenih izjavah, ni prepričljiva. Utemeljeno izpostavlja, da je način zaslišanja oškodovanke pred sodiščem druge stopnje izvedenka okrcala in pojasnila, zakaj oškodovanka ne more natančno povedati o številkah in vrstnem redu spolnih dejanj. Pritrditi je tudi, da je izvedenka oškodovanko ocenila kot nemanipulativno in da to, da oškodovanka govori resnico, izhaja tudi iz mnenja Komisije, iz katerega izhaja, da se pri oškodovanki ob temah pretekle spolne zlorabe pojavlja povečana anksioznost, ob temah, ki se nanašajo na spolnost pa ji gre na jok. Pritožnica utemeljeno nasprotuje presoji, da ni dokazano, da je post-travmatsko stresno motnjo oškodovanki povzročil prav obtoženec, pri čemer opozarja, da iz ugotovitev dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil razen obtoženca, ki je bil spolno agresiven, kdor koli drug do oškodovanke v preteklosti agresiven. Pritožnici je tudi pritrditi, da sodišče druge stopnje ne obrazloži, zakaj ne sprejema zaključkov izvedenke o prisotnih znakih spolne zlorabe pri oškodovanki in njenega pojasnila, da se oškodovanka posamičnih detajlov kaznivih dejanj ne more spomniti.

24. Pritožnica dalje graja dokazne ocene izpovedb zlasti prič C. C. in oškodovankine matere. Pritrditi ji je, da je ti izpovedbi sodišče druge stopnje postavilo v napačen kontekst. Oškodovankin fant je bil tisti, ki je sprožil postopek v smeri, da je oškodovanka podala kazensko ovadbo. Navedeni je opisal, da ko je začela pripovedovati o ravnanjih obtoženca, je postala povsem drugačna, videlo se ji je, da je težko govorila. Iz njegove izpovedbe izhaja, da oškodovanka ob njunem prvem spolnem odnosu ni bila nedolžna. Oškodovankina mama E. E. je potrdila, da ji je o sumu spolne zlorabe povedala soseda in je zato oškodovanko peljala h ginekologu. O kaznivem dejanju ji je dejansko prvič povedal oškodovankin fant C. C., medtem ko se oškodovanka o tem še danes noče pogovarjati. Sama je bila, ko je izvedela za dejanja zmedena, ni si mogla predstavljati, da naj bi njen partner nekaj takega naredil. Po razmisleku je prišla do zaključka, da si oškodovanka tega ni mogla izmisliti. Pritožbeno sodišče tudi ni ustrezno ovrednotilo izpovedbe oškodovankine prijateljice v osnovni šoli B. B., ki je potrdila, da ji je oškodovanka enkrat rekla, da jo očim spolno nadleguje, bilo ji je nerodno in videlo se ji je, da težko o tem govori, zato je ni dodatno spraševala.

25. Glede na vse navedeno je pritrditi pritožnici, da dokazna ocena pritožbenega sodišča ni prepričljiva, kakor tudi, da se pritožbeno sodišče zlasti do izvedenskega mnenja dr. Žmuc Tomorijeve, pa tudi izpovedbe priče B. B., ki je potrdila, da jim je oškodovanka povedala o spolni zlorabi, ni ustrezno opredelilo, s čimer sta podani kršitev iz zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 370 člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbi državne tožilke je bilo tako potrebno ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče bo moralo ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, opraviti celovito dokazno oceno in o zadevi ponovno odločiti. Ker je pritožbi ugodilo tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče ob uporabi pooblastila iz 4. odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se zadeva obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom.

1 A. Erbežnik, v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2023, 2. knjiga, str. 856 in mag. Š. Horvat, v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, str. 777.