Jedro

Tožena stranka v odpovedi (in sodnem postopku) razloga za odpoved ni utemeljila na način, da bi potreba po delu prenehala, ampak da se je spremenila. Prav takšna sprememba (reorganizacija), zaradi katere potreba po opravljanju določenega (konkretno tožnikovega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha, je organizacijski razlog (sodbi VSRS VIII Ips 209/2007, VIII Ips 268/2017).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost in razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 3. 2020 ter da je tožena stranka dolžna tožniku od vključno 31. 3. 2020 dalje obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 2012 in mu izplačati razliko med to plačo in plačo, ki jo je v tem obdobju dejansko prejemal, vključno s plačilom razlike v davkih in prispevkih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razlike v neto plačilu (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek glede tožbenih zahtevkov za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2020 za delovno mesto vodja oddelka I razvezana; za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med toženo stranko in A. A. za delovno mesto direktor področja v Področju financ, računovodstva in nabave, nična in da je tožena stranka dolžna tožniku izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za delo na tem delovnem mestu; podredno pa za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2012 ni prenehala z odpovedjo z dne 16. 3. 2020 in velja še naprej (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil ves čas do reorganizacije v letu 2020 vodilna oseba področja oziroma službe za računovodstvo in finance, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi B. B., C. C., D. D. in A. A. Ugotovilo je tudi, da se vsebina tožnikovega dela (tj. vodenje) kljub spremembam ni spremenila. Čeprav je bil v letu 2013 iz področja izločen kontroling, to ni vplivalo na vsebino tožnikovega delovnega mesta in njegove delovne naloge. Enako velja za priključitev nabave v letu 2020, ki je bila priključena z vsemi zaposlenimi tega oddelka, kot je izpovedal C. C. Izpostavlja izpoved B. B., da mora biti področje financ in računovodstva samostojna zaključena celota, zato je bil kontroling tudi izločen. Posledično ni logična odločitev o priključitvi oddelka nabave. Jasno je, da je tožena stranka to storila samo zato, da bi upravičila podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, čeprav za takšno reorganizacijo ni bilo nobene potrebe. Sklicevanje na zahtevo holdinga E. je bilo pavšalno in za to ni bilo niti trditvene podlage tožene stranke. Priča C. C. ni želel odgovarjati na vprašanja tožnikovega pooblaščenca, prav tako sodišče prve stopnje ni dovolilo postavljanja vprašanj v zvezi z reorganizacijo v letu 2021, s katero je tožena stranka področje nabave ponovno izločila iz področja financ in računovodstva. To vse kaže na navideznost, fiktivnost odpovednega razloga, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnik opravljal do sedaj, vsebinsko ostala enaka in da potreba po delu, ki ga je opravljal, ni prenehala. Sodišče prve stopnje je s tem dejansko ugotovilo, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala, za kar se ves čas zavzema tožnik in zaradi česar bi morala biti odpoved ugotovljena za nezakonito. Izpostavlja primerjavo med opisi delovnih mest tožnika (izvršni direktor oziroma vodja službe) in novo ustvarjenega delovnega mesta direktor področja v področju financ, računovodstva in nabave ter izpostavlja, da A. A. nasprotno kot tožnik ni izpolnjevala vseh zahtevanih pogojev z zasedbo tega delovnega mesta. Z izvedeno reorganizacijo tožena stranka ni ničesar prihranila, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz katerih dejstev izhaja, da je bilo z reorganizacijo vzpostavljeno novo področje z novimi nalogami, pooblastili in načinom dela, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Predsednici senata očita pristranskost in vnaprejšnji sprejem odločitve o zavrnitvi zahtevka. Tožnikovemu pooblaščencu ni dovolila postavljati vprašanj priči C. C., ves čas ga je grobo prekinjala oziroma je dopustila, da ga grobo prekinja pooblaščenka tožene stranke ter se je do njega vedla skrajno neprimerno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da se vsebina tožnikovega dela ni spremenila. Reorganizacija v letu 2020 ni bila navidezna, tožena stranka je v zvezi s tem podala obširno trditveno podlago in predlagala dokaze. Smiselnost reorganizacije pa ni predmet sodne presoje v tem sporu. Če bi se tožena stranka tožnika želela znebiti, mu ne bi ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, prav tako bi lahko poskrbela, da bi se njegovo delovno razmerje izteklo že v letu 2013, ko ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava pri presoji obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Pritožbene navedbe v zvezi z delovnim mestom direktor področja, ki ga je zasedla A. A., pa za predmetni spor o zakonitosti odpovedi niso bistvene. Sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika pravilno ni dovolilo postavljati sugestivnih vprašanj in vprašanj, ki se niso nanašala na predmet spora ali so presegala trditveno podlago tožene stranke, priča C. C. pa je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo do vseh pravno pomembnih tožnikovih navedb, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je med drugim jasno opredelilo tudi do zatrjevane navideznosti poslovnega razloga.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek pristranskosti sojenja in očitek, da je bila predsednica senata že vnaprej odločena, da bo tožbeni zahtevek zavrnila. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo korektno in skladno z določbami ZPP (212. do 263. člen) o izvajanju dokazov. Pooblaščencu tožnika sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo postavljanja sugestivnih vprašanj pričam in vprašanj, ki bodisi nimajo opore v trditveni podlagi bodisi se ne nanašajo na relevantna dejstva. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče C. C. ne izhaja, da bi predsednica senata prekoračila okvir dopustne in primerne komunikacije s tožnikom oziroma njegovim pooblaščencem ali tožniku na kakršenkoli način odvzela možnost sodelovanja v postopku. Iz prepisa zvočnega posnetka je celo razvidno, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika dovolilo postavljanje številnih za ta spor nebistvenih vprašanj, prav tako priča C. C. ni odrekla odgovora na niti eno postavljeno vprašanje. Glede na navedeno ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana 16. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 10. 12. 2012 dalje na delovnem mestu izvršni direktor v Področju za finance, računovodstvo in kontroling. Dne 11. 3. 2013 je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe v Službi za finance in računovodstvo. Tožnik te ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred sodiščem, vendar se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki ji pritožba konkretno ne nasprotuje) ta pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama dejansko izvrševala. Nato mu je bila 16. 3. 2020 podana nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu hkrati ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja oddelka I v Področju financ, računovodstva in nabave v okviru Službe za računovodstvo v oddelku F., ki jo je tožnik podpisal. Dne 21. 9. 2021 je tožnik toženi stranki sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pa mu v času odločanja sodišča prve stopnje še ni prenehalo.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 91. člena določa, da se v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpoved je zakonita, če je razlog utemeljen in če onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

10. Z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2020 je tožena stranka odpovedala tožnikovo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe v Službi za finance in računovodstvo iz organizacijskega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v letu 2020 izvedla obsežno reorganizacijo, ki je zajemala celotno toženo stranko in s katero je ukinila posamezne organizacijske enote in hkrati ustanovila nove. Med drugim je ukinila Službo za finance in računovodstvo in delovno mesto vodje službe, ki ga je opravljal tožnik, in s 1. 4. 2020 na novo ustanovila Področje financ, računovodstva in nabave, ki mu je bilo v primerjavi z ukinjeno službo dodano področje nabave (ki je bilo prenešeno iz prejšnjega Službe za komercialo) in zavarovanja (ki je bilo prej razdeljeno na tri področja). Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obstajal utemeljen organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku kot vodji Službe za finance in računovodstvo, na katerem je tožnik od reorganizacije v letu 2013 dalje opravljal delo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na relevantne pritožbene navedbe. Ni res, kot navaja tožnik v pritožbi, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila smiselnost reorganizacije v prihranku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede na obrazložitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverjalo zgolj to, ali obstoji organizacijski poslovni razlog in ni ugotavljalo nobenih ekonomskih razlogov za odpoved tožniku. Delodajalec svoje odločitve o reorganizaciji poslovanja ni dolžan utemeljiti na ekonomskih in finančnih kazalnikih, saj organizacijski razlog (lahko) predstavlja samostojen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to velja tudi za obravnavani spor.

12. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vsebina njegovega dela ni spremenila in da naj bi to kazalo na nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nasprotno ugotovilo, da je tožnik najprej opravljal delo izvršnega direktorja v Področju za finance, računovodstvo in kontroling, nato po reorganizaciji v letu 2013 pa delo vodje Službe za finance in računovodstvo. Kako se je vsebina tožnikovega dela spreminjala, niti ni odločilno v tem sporu, odločilno je, katero delo je tožnik opravljal ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ali je z reorganizacijo prenehala potreba po tem tožnikovem delu pod pogoji iz (sicer nepodpisane, a dejansko izvrševane) pogodbe o zaposlitvi. Njegovo delovno mesto vodje službe je bilo neločljivo povezano s službo, ki jo je vodil (konkretno Službo za finance in računovodstvo), zato v pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da je ves čas vodil zaključeno področje in da ni pomembno, katere segmente dela to področje zajema. Ker je tožena stranka delovni proces reorganizirala tako, da je ukinila Službo za finance in računovodstvo in delovno mesto vodje te službe ter na novo ustanovila Področje financ, računovodstva in nabave, ki mu je bilo v primerjavi z ukinjeno službo dodano področje nabave in zavarovanja, je s tem po pravilni presoji sodišča prve stopnje dokazala utemeljen organizacijski poslovni razlog.

13. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, da se delo, ki ga je opravljal, še opravlja. To ne pomeni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, da poslovni razlog ni podan. Tožena stranka sama v odpovedi (in sodnem postopku) razloga za odpoved ni utemeljila na način, da bi potreba po delu prenehala, ampak da se je spremenila. Prav takšna sprememba (reorganizacija), zaradi katere potreba po opravljanju določenega (konkretno tožnikovega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha, je organizacijski razlog (sodbi VSRS VIII Ips 209/2007, VIII Ips 268/2017).

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpostavlja nesmiselnost in nesmotrnost sprejete reorganizacije tožene stranke. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, to ni v pristojnosti sodišča, ki preverja le morebitno navideznost takšne reorganizacije. Iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kot bistveno za ta zaključek izpostavilo, da iz izvedenih listinskih dokazov in izpovedi C. C. izhaja, da reorganizacija ni bila izvedena zgolj za organizacijsko enoto, ki jo je vodil tožnik, ampak je bila izvedena na ravni celotne tožene stranke, ter da so jo izvedli na zahtevo holdinga E. kot upravljavca tožene stranke, vse z namenom novega investicijskega cikla in nikakor ne zaradi tožnika. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka v tem delu ni podala zadostne trditvene podlage. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je zaradi reorganizacije prenehala potreba po tožnikovem delu vodje službe in da ta reorganizacija ni bila navidezna, sprejeta zgolj z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Dodatno utemeljevanje in obrazlaganje odpovednega razloga pa je lahko predmet dokaznega postopka. Tako ni podana niti smiselno očitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati vsebino reorganizacije v letu 2021 in v ta namen dovoliti postavljanje vprašanj pričam. To dejstvo v tem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku v marcu 2020, ni relevantno niti z vidika utemeljenosti odpovednega razloga niti z vidika zlorabe tega instituta. Tudi morebitna ugotovitev, da je tožena stranka področje nabave in zavarovanja ponovno izločila iz področja financ in računovodstva, (sama zase) namreč še ne bi pripeljala do zaključka o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tovrstne poslovne odločitve so v pristojnosti delodajalca in vanje – ne glede na njihovo smotrnost – sodišče ne more posegati.

16. Za ta spor, ki se nanaša na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa so nebistvene tudi pritožbene navedbe o tem, da A. A. ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta direktor Področja financ, računovodstva in nabave ter da jih izpolnjuje tožnik. Tožnik kot delavec v zasebnem sektorju ne v tem ne v kakšnem drugem sporu nima sodnega varstva zoper odločitev delodajalca, da na neko delovno mesto zaposli drugega delavca, toži lahko le za odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (peti odstavek 200. člena ZDR-1), česar pa tožnik v tem sporu ne uveljavlja. Tožnik prav tako ne uveljavlja neustreznosti ponujene zaposlitve (čeprav tudi ta ne bi utemeljevala nezakonitosti odpovedi – prim. sodbo VSRS VIII Ips 182/2015).

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).