Jedro

Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen. To pomeni, da ni mogoče avtomatično enačiti vseh posestnih sporov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak so odločitve odvisne od okoliščin vsakokratnega obravnavanega primera.

Ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu, da so bile trditve o nepremoženjski škodi zaradi posegov v osebnostne pravice pavšalne in neizkazane, so neutemeljene. Ponujeni dokaz z zaslišanjem strank je najbolj primeren dokaz za dokazovanje tovrstne škode.

Po stališčih sodne prakse nepremoženjska škoda po naravi stvari šteje za težko nadomestljivo škodo. Tudi ob restrektivni razlagi pogojev za regulacijsko začasno odredbo gre lahko za težko nadomestljivo škodo, čeprav si je predlagatelj zasilno in začasno uredil bivanjske razmere. Dom, v katerem predlagatelj zadovoljuje svoje osnovne življenjske potrebe, je namreč eksistencialnega pomena za vsakega posameznika. Zato je bistveno, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe pri odvzemu posesti doma odloča posebej hitro in skrbno, da predlagatelju s potekom časa, ko nima dostopa do svojega doma, ne bi nastajale vse hujše posledice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi morala tožena stranka v roku 24 ur od prejema sklepa izročiti tožnikom ključe nove ključavnice vhodnih vrat enosobnega stanovanja v kletnih prostorih stavbe v X. (59,10 m2), jim omogočiti vstop in neovirano uporabo stanovanja, ter bi se ji v bodoče prepovedalo na tak in podoben način posegati v posest tožeče stranke, in sicer z grožnjo izreka denarne kazni (2.000,00 EUR) in z možnostjo ponavljanja v primeru ravnanja v nasprotju z začasno odredbo, z ugotovitvijo, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve in z veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari ter za plačilo stroškov. O stroških v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je odločilo, da jih nosi tožeča stranka sama.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.2 Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba sodišču očita napačno uporabo 272. člena ZIZ. Ni upoštevalo nespornega dejstva, da imajo tožniki za obravnavano stanovanje sklenjeno veljavno najemno pogodbo za neprofitno najemnino za nedoločen čas, da jim je toženka dolžna zagotavljati uporabo obravnavanega stanovanja in da z izdajo začasne odredbe, tudi če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi trpela hujših neugodnih posledic kot tožniki brez izdaje začasne odredbe oziroma ne bi trpela nikakršnih neugodnih posledic. Z neutemeljenim, nezakonitim, izredno restriktivnim pristopom (češ da niso upoštevni pogoji iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ niti pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ) je kršilo ustavne pravice tožnikov do nedotakljivosti stanovanja, do zasebnosti, do osebnega dostojanstva in do zdravega življenjskega okolja. Vse te pravice so tožnikom zaradi toženkine samovoljne zamenjave ključavnice trenutno odvzete in kršene. Drugega prebivališča si upoštevaje svoje premoženjsko stanje in razmere na trgu ne morejo privoščiti.

Sodišče neutemeljeno nalaga obveznost reševanja stanovanjskega problema tožnikom. Glede na sklenjeno najemno pogodbo gre za zakonsko dolžnost tožene stranke. Zato z izdajo začasne odredbe ne bo trpela nobene škode. Ni odločilno, da je bilo stanovanje uničeno v avgustovskih poplavah in kdaj so tožniki izvedeli za zamenjavo ključavnice. Odločilno je dejstvo, da se je toženka po avgustovskih poplavah, kljub drugačnim obljubam in zakonskim obveznostim, odločila, da ne bo sanirala zgolj stanovanja tožnikov in da je samovoljno in nezakonito zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja, ko so tožniki izrazili namero, da ga skladno s SZ-13 sanirajo sami. Predlog za izdajo začasne odredbe je ustrezen, utemeljen in nujen za zavarovanje ustavnih pravic tožnikov, v katere je z zamenjavo ključavnice samovoljno posegla tožena stranka.

Izdana začasna odredba bi tožnikom omogočila takojšnjo sanacijo in rešitev stanovanjskega problema v razumnem roku, medtem ko toženi stranki ne bi povzročila nikakršnih neugodnih posledic ali škode. Posestno varstvo, ki ga bodo dosegli tožniki v pravdi, bo zanje prepozno (izkustveno tovrstni postopki trajajo najmanj leto dni). S tem se podaljšuje neprimerno začasno bivanje v neustreznih bivalnih razmerah.

Napačna je dokazna ocena in presoja, da tožniki niso izkazali verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Navedbe o konkretni nevarnosti za zdravje in življenje, ki tožnikom že nastaja in jim grozi, so bile zadostno konkretizirane in dokazno podprte. Predlaganega dokaza z zaslišanjem strank sodišče ni izvedlo, podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni upoštevan standard verjetnosti, ki velja za izdajo začasne odredbe. Odločitev ni ustrezno obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Prezrte so izrecne navedbe o vzročni zvezi med zamenjavo ključavnice in zatrjevano nepremoženjsko škodo tožnikov. Upoštevati je treba vsakokratne okoliščine konkretnega primera. Ocena sodišča je izredno stroga in neživljenjska. Bivanje v neustreznih, zasilnih in začasnih razmerah predstavlja za tožnike težko nadomestljivo škodo, to velja še toliko bolj v konkretnem primeru, ko za toženko z izdajo začasne odredbe ne bo nikakršnih neugodnih posledic.

Napačna je uporaba materialnega prava, ker sodišče ni ločeno upoštevalo tudi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Skladno z zakonodajo in sodno prakso (VSM I Cp 824/2020) morajo biti v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje, podane tri materialnopravne predpostavke: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter tako imenovana reverzibilnost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je treba pritožbenim navedbam in pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila ob vložitvi tožbe zaradi motenja posesti v zavarovanje nedenarne terjatve predlagana regulacijska začasna odredba: vsebina tožbenega zahtevka se prekriva z vsebino predloga začasne odredbe (izročitev ključev nove ključavnice vhodnih vrat enosobnega stanovanja v kletnih prostorih stavbe in prenehanja motenja posesti stanovanja). Kot pravno podlago je sodišče navedlo 272. člen ZIZ in odločbo Ustavnega sodišča RS Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Ugotovilo je, da so tožniki dokazali verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ne pa tudi predpostavke po 2. alineji drugega odstavka ZIZ, to je, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Uporabo 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ je zavrnilo, češ da navedbe predlagateljev o tem, da toženka zaradi začasne odredbe ne bi utrpela nobenih posledic, niso pomembne za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

5. Regulacijske - ureditvene - začasne odredbe so namenjene začasni ureditvi spornega razmerja med strankama, če oziroma kadar je to nujno, da se zavaruje obstoječe stanje oziroma pravna sfera pred grozečim nasiljem (nevarnosti uporabe sile), ali nevarnosti težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), da ne bi kasnejše sodno varstvo za tožnika ostalo brez pomena.

6. Poleg navedenih alternativnih predpostavk je treba v luči omenjene odločbe Ustavnega sodišča po ustaljenih stališčih sodne prakse upoštevati tudi interese tožene stranke v smislu reverzibilnosti: to je možnosti za vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodna praksa glede samostojne uporabe 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, za katero se zavzema pritožba, ni enotna.4 Sodišče je sledilo tistemu delu sodne prakse, ki še vedno zavrača izdajo začasne odredbe zgolj ob predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena in tretjem odstavku 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ.5 Pritožnik pa opozarja na drugi del sodne prakse, ki zagovarja stališče, da mora tožeča stranka za izdajo regulacijske odredbe poleg verjetnosti obstoja terjatve (in reverzibilnosti) izkazati tudi enega izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.6 Po stališčih teorije so ureditvene odredbe lahko izdane na podlagi zakonskega pogoja iz 3. alineje 272. člena ZIZ, kadar upnik verjetno izkaže, da mu bodo brez njene izdaje nastale hujše neugodne posledice kot tožniku v primeru izdaje in poznejše ugotovitve neutemeljenosti tožbenega zahtevka.7 Vrhovno sodišče RS se o navedeni neenotni sodni praksi glede uporabe alternativno naštetih pogojev v drugem odstavku 272. člena ZIZ pri izdaji regulacijskih začasnih odredb še ni izreklo.

7. V okoliščinah obravnavanega primera se tudi pritožbenemu sodišču ni treba izrekati o tem, ali za izdajo predlagane začasne odredbe zadošča zgolj tehtanje neugodnih posledic iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožba namreč upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno in prestrogo ocenjevalo izpolnjenost predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Poleg tega se ni ukvarjalo s pogojem reverzibilnosti učinkov začasne odredbe, čeprav je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da bi bilo po izdaji končne sodne odločbe, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje kljub izdaji začasne odredbe in njeni izvršitvi med pravdo.

8. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen.8 To pomeni, da ni mogoče avtomatično enačiti vseh posestnih sporov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak so odločitve odvisne od okoliščin vsakokratnega obravnavanega primera.

9. Tožeča stranka je podala določne in konkretne trditve o nepremoženjski škodi, ki ji nastaja in grozi zaradi posegov v njene ustavne (osebnostne) pravice zaradi odvzema stanovanja, v katerem je živela. Dokazovala jih je s svojim zaslišanjem. Ugotovitve sodišča v izpodbijanem sklepu, da so bile trditve o nepremoženjski škodi zaradi posegov v osebnostne pravice pavšalne in neizkazane, so neutemeljene. Ponujeni dokaz z zaslišanjem strank je najbolj primeren dokaz za dokazovanje tovrstne škode. Ker ga sodišče ni izvedlo, je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko stanje o težko nadomestljivi škodi pa je ostalo neugotovljeno oziroma nepravilno ugotovljeno.

10. Po stališčih sodne prakse nepremoženjska škoda po naravi stvari šteje za težko nadomestljivo škodo.9 Tudi ob restrektivni razlagi pogojev za regulacijsko začasno odredbo gre lahko za težko nadomestljivo škodo, čeprav si je predlagatelj zasilno in začasno uredil bivanjske razmere.10 Dom, v katerem predlagatelj zadovoljuje svoje osnovne življenjske potrebe, je namreč eksistencialnega pomena za vsakega posameznika. Zato je bistveno, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe pri odvzemu posesti doma odloča posebej hitro in skrbno, da predlagatelju s potekom časa, ko nima dostopa do svojega doma, ne bi nastajale vse hujše posledice.11 Prav to pa se nakazuje tudi v obravnavnem primeru. Zmotna je ocena sodišča, da tožniki v stanovanju ne bivajo več zaradi drugih razlogov (poplave v avgustu 2023) in ne zaradi ugotovljenega motilnega dejanja (zamenjava ključavnice stanovanja po treh mesecih, od kar so se morali zaradi poplav izseliti iz njega) in da škode ne trpijo, ker je stanovanje prazno. Sodno varstvo posesti je predvideno zaradi preprečevanja samovoljnega uveljavljanja pravic. Motilno je vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvajanja posesti. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je tožena stranka potem, ko je bilo stanovanje poplavljeno, opustila sanacijo zgolj njenega stanovanja, nato pa zaradi nameravane odpovedi stanovanja namerno motila tožnike v mirni posesti stanovanja, kar je udejanila s samovoljno zamenjavo ključavnice. Do teh navedb in ključnih okoliščin se sodišče ni opredelilo niti jih ocenilo. Samovoljno ravnanje tožene stranke, ki je izkoristila stisko tožnikov, ko so bili zaradi poplav potrebni pomoči, že samo po sebi predstavlja nasilje, zaradi katerega je mogoče izdati začasno odredbo. Vzdrževanje protipravnega stanja, nastalega s tem, da je toženka z zamenjavo ključavnice tožnikom onemogočila, da bi sami pričeli sanacijo poškodovanega stanovanja, pa je ob upoštevanju navedb o poslabšanem zdravju in duševnem trpljenju tožnikov mogoče opredeliti kot nevarnost težko nadomestljive škode, ki nastaja zaradi nemožnosti posedovanja stanovanja (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in razlage pravnega standarda težko nadomestljive škode pri odvzemu posesti stanovanja, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

12. V ponovljenem postopku bo sodišče lahko nemudoma pričelo z odločanjem o glavni stvari, saj je po podatkih spisa tožena stranka že odgovorila na tožbo. Če bo ponovno odločalo le o zavarovanju terjatve, pa se bo moralo izreči o obstoju vseh pogojev za izdajo začasne odredbe in jih ustrezno obrazložiti, vključno s tako imenovano reverzibilnostjo, torej zahtevo po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami. 4 Podrobno o razhajanjih v sodni praksi v: Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 18. 2. 2021. 5 Npr. VSL II Cp 163/2015 z dne 21. 1. 2015, VSL I Cp 1654/2020 z dne 7. 10. 2020, VSL I Cp 1713/2020 - točka 6 z dne 8. 10. 2020, VSL I Cp 172/2021 z dne 25. 2. 2021, VSL I Cp 487/2021 z dne 31. 5. 2021, VSL II Cp 1178/2021 z dne 20. 7. 2021, VSL I Cp 1214/2021 z dne 17. 8. 2021. 6 VSL II Cp 540/2016 z dne 9. 3. 2016 in v opombi št. 2 navedena pravna teorija in starejša sodna praksa, VSL II Cp 384/2019 z dne 13. 3. 2019, VSL II Cp 640/2019 z dne 3. 4. 2019, VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, VSM I Cp 162/2021 z dne 16. 3. 2021, VSM I Cp 176/2021 z dne 30. 3. 2021, VSM I Cpg 638/2021 z dne 14. 12. 2021. 7 Prim. Neža Pogorelčnik Vogrinc, v.: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 128. 8 VS RS II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016. 9 VSL II Cp 523/2021 z dne 22. 4. 2021. 10 VSL I Cp 223/2012 z dne 1. 2. 2012, VSL I Cp 1813/2014 z dne 2. 7. 2014, VSC Cp 271/2019 z dne 20. 6. 2019, VSL I Cp 1347/2022 z dne 30. 8. 2022. 11 Prim.: Pogorelčnik, Vogrinc, kot zgoraj, str. 91.