Jedro

Toženec ni zanikal prejema vtoževanih računov, na katerih so bile posamezne postavke specificirane, torej je bil s specifikacijo zaračunanega seznanjen in bi torej svoje ugovore moral opredeliti tudi zneskovno, ne pa, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od tožeče stranke, da svoje trditve dokaže s predložitvijo vtoževanih računov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi istega sodišča I 1592/2003 z dne 16. 1. 2004 razveljavilo in tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da vzdrži obravnavani sklep o izvršbi v celoti v veljavi s stroškovnimi posledicami. Navaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da zahtevani zneski v predlogu za izvršbi niso pravilni, seštevek prav tako ne, ter doda, da so zneski računov manjši za odvoz smeti, ker naj tožeča stranka toženi storitve odvoza smeti ne bi opravila. Ugovoru priloži nekaj vtoževanih računov in potrdil delnih plačil, vendar iz teh potrdil plačil ne izhaja, na katere storitve in na katero obdobje se nanašajo. Na to je tožeča stranka opozorila v prvi pripravljalni vlogi, na kar tožena stranka ni odgovorila. Tožena stranka v odgovoru z dne 20. 2. 2014 na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke ne pove ničesar glede vtoževane terjatve in vtoževanega obdobja, ne prereka nobenega računa oziroma vtoževanega zneska, razen pavšalno v delu, ki se nanaša na plačilo omrežnine. Ne prereka trditve, da je vse vtožvane račune prejela. Tožeča stranka je v odgovoru na te navedbe pojasnila, da je omrežnina fiksni strošek in neodvisen od porabe vode ter povedala, da je objekt tožene stranke bil v vtoževanem obdobju priključen na javni vodovod. Tožena stranka na te trditve ni dogovorila. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dodatnih navedb tožene stranke na naroku dne 23. 12. 2014, s katerimi v bistvu prereka vse posamezne postavke po vtoževanih fakturah, s katerimi se ne strinja. Tožena stranka tega sama nikoli ni rekla in to ne izhaja niti iz njenih vlog. Sodišče prve stopnje bi moralo v postopku upoštevati razpravno načelo, vsebovanem v 7., 278. in 214. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), česar ni storilo. Mimo trditev tožene stranke je namreč zaključilo drugače, kot to izhaja iz ugovora zoper sklep o izvršbi in vloge z dne 20. 2. 2014. Obenem sodišče ne upošteva, da materialnega procesnega vodstva, kot ga uporabi sodišče v tem postopku, v sporu majhne vrednosti ni, posledično čemur je nepravilno uporabilo 453. člen v zvezi s 451. členom ZPP. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko opre izpodbijano sodbo na trditve, ki jih tožena stranka ni nikoli podala oziroma vsaj ne pravočasno, na pavšalne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke (trditve tožeče stranke v vlogi z dne 6. 1. 2014 so ostale v celoti neprerekane in bi jih tako sodišče moralo šteti za priznane ter zahtevku tožeče stranke ugoditi) in na zaključke sodišča na naroku z dne 23. 12. 2014, ki so v nasprotju s trditvami tožene stranke in pravili v sporu majhne vrednosti, kjer ni materialnega procesnega vodstva. Ob upoštevanju 278. člena ZPP, vloge z dne 20. 2. 2014 in ugovora zoper sklep o izvršbi, bi sodišče moralo upoštevati kot neobrazložen in tako nevložen odgovor na tožbo (enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 253/2004). Trditve tožene stranke so namreč povsem pavšalne in nekonkretizirane ter irelevantne v postopku. Posledično se na te trditve tožeča stranka ni mogla konkretneje opredeliti, ker pa se je sodišče nanje oprlo, je tožeči stranki onemogočilo izvajanje in obravnavanje pred sodiščem ter s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v nasprotju z 212. in 214. členom ZPP šteje, da je tožena stranka dokazala, da je delno plačala vtoževane račune. Iz v spis vloženih potrdil o plačilih ne izhaja, na katere račune se ta plačila nanašajo in za katero obdobje, na kar je tožeča stranka opozorila v svoji prvi pripravljalni vlogi. Tudi to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami. V odgovoru opisuje številne spore s tožečo stranko pred sodiščem, opisuje svoje zahteve od tožeče stranke po pojasnjevanju zaračunavanja storitev po Občinskem odloku, zatrjuje samovoljnost tožeče stranke in neupoštevanje odloka. Nadalje izraža razočaranje, ker na naroku ni bilo nobenega predstavnika tožeče stranke, ampak le pripravnik pooblaščenega odvetnika, ki je zgolj sledil poteku obravnave. Toženec še pove, da ni prava vešča oseba in da slabo razume pravniške izraze in se temu primerno tudi izraža v postopku. Poudarja, da ni neplačnik, ampak želi le z uporništvom doseči ureditev evidence in pravilnost zahtevanih zneskov. Potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilno pritožba smiselno opozarja na neupoštevanje določbe drugega odstavka 214. člena ZPP sodišča prve stopnje, po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, pri čemer priznanih dejstev v povezavi s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati. V predlogu za izvršbo je namreč upnik številčno označil račune (z zneski na njih in njihovo zapadlostjo), pri čemer je te račune povzel tudi v izpisu odprtih postavk z dne 19. 12. 2013 kot samostojni listini, na podlagi katere je predlagal izvršbo in v kateri je tudi datumsko opredelil izdajo posameznega računa (priloga A1). V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik oporekal zgolj, da zahtevani zneski niso pravilni, prav tako ne seštevek, kar je utemeljeval z mesečnimi delnimi plačili računov, pri čemer so bili plačani zneski iz računov manjši za odvoz smeti, ker tožnik te storitve zanj ni opravljal. Iz njegovega ugovora je tudi zaključiti, da je vse vtoževane račune prejel, da je bil seznanjen s posameznimi postavkami na računih, vendar svojega ugovora ni zneskovno opredelil, ampak le pavšalno, da je zaračunano znižal za odvoz smeti, kar dokazuje z delnimi plačili (priloge B1 do B7). Preostale ugovorne navedbe (da ni bil koristnik uslug odvoza smeti, pobuda na Ustavno sodišče glede Odloka o ravnanju z odpadki na območju Občine Jesenice in zaostajanje njegove pokojnine) in predloženi dokazi v zvezi s temi navedbami (priloge B8 do B14) so za ta pravdni postopek irelevantni. Tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi z dne 6.1.2014 stroškovno specificira vtoževane račune (brez zneskov posamezne postavke), pove, da z računi ne razpolaga, opozarja, da se sklic na delnih plačilih ne ujema s sklicem na računih in ker ni vedela, kaj je s posameznim delnim plačilom plačano, je plačila upoštevala (knjižila) skladno drugemu odstavku 285. člena in drugemu odstavku 287. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer prejemnik plačila položnice niti ne vidi, na bančnem izpisku (priloga A3) pa je naveden le plačnik, znesek in sklic. V nadaljevanju opisuje najem zabojnika za smeti tožene stranke, postopek v zvezi s pobudo toženca pred Ustavnim sodišče, katera je bila zavrnjena, kar vse pa je za ta pravdni postopek irelevantno. V svojem odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke toženec zopet zgolj pavšalno ali irelevantno za to pravdo poudarja, da ni neplačnik, ampak le upornik, ki želi z uporom doseči red in transparentnost pri tožeči stranki, da za neopravljene usluge tožeča stranka ni upravičena zaračunavati plačil, da sodišča rešujejo številne primere med pravdnima strankama, pojasnjuje, kakšni so izstavljeni računi za leto 2013, da mu je nerazumljivo zaračunavanje omrežnine za vodovod v stari prazni hiši, ki je v prenavljanju, da ne razume nehranjenje računov pri tožeči stranki, da oporeka očitku, da toženec tožnika ne bi obveščal, kaj plačuje s posameznim plačilom ter da tega ni vedel, da je vprašanje s kontejnerjem rešil z inšpektorjem in da le zahteva ureditev evidenc z Občinskim odlokom. Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2014 zgolj navede, da so bili vsi vtoževani računi toženi stranki vročeni, utemeljuje zaračunavanje vodarine v prazni hiši, ki je v prenovi, da so vsi računi specificirani in da toženec ne pove, katerih opravljenih storitev ne bi bil dolžan plačati, zaradi česar se tožeča stranka do takšnih navedb ne more izjasniti. V odgovoru z dne 5. 11. 2014 toženec opisuje pohlep pooblaščenca tožeče stranke, ponavlja, da ni neplačnik, ampak protestnik, da se komunalne dajatve neprimerno povišujejo v odnosu na njegovo pokojnino in da je točno navedel, česa ni dolžan plačati. Torej tudi v tej vlogi ne navaja nič opredeljenega, zlasti ne zneskovno in dejansko ne oporeka relevantnim navedbam tožeče stranke iz druge pripravljalne vloge. Iz navedenega sledi, da toženec ne bi zanikal prejema vtoževanih računov, na katerih so bile posamezne postavke specificirane, torej je bil s specifikacijo zaračunanega seznanjen in bi torej svoje ugovorne navedbe moral opredeliti tudi zneskovno, ne pa, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od tožeče stranke, da svoje trditve dokaže s predložitvijo vtoževanih računov. S takim postopanjem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zaradi nezakonitega postopanja sodišča strankam ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem), kar je dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Pri tem je pritrditi pritožbi tudi v delu, da sodišče prve stopnje iz dokazil o delnih plačilih v prilogah B1 do B7 zmotno šteje, da so s temi plačili bili delno poplačani vtoževani računi. Na teh dokazih o delnih plačilih namreč ni razvidne izjave dolžnika v smislu drugega odstavka 287. člena OZ o vračunavanju plačil, saj se sklic na plačilnih nalogih ne ujema s sklicem na računih, zapisa pri namenu plačila pa tožnik ni prejel, torej ni možno šteti, da bi mu toženec kot dolžnik s to navedbo podal izjavo o vračunavanju. Ker je sodišče prve stopnje potrdila iz prilog B1 do B7 upoštevalo tudi kot izjavo dolžnika o obračunavanju vplačil, je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami), kar je prav tako dovoljeni pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

6. Glede na zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne da bi se pritožbeno sodišče poprej opredeljevalo še o preostalih pritožbenih navedbah, je bilo potrebni pritožbi tožeče stranke ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (in sicer v fazo izdelave zgolj nove končne odločbe, torej brez ponovnega odpiranja glavne obravnave), ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zagrešilo takšne absolutne bistvene kršitve določb postopka, da jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti oz. če bi jih, bi s tem tako korenito poseglo v odločitev in v razloge o odločitvi, da bi s tem bila strankam kršena ustavno varovana pravica do pritožbe. Ko bo sodišče prve stopnje z izdelavo nove končne odločbe ponovno odločalo o tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da navedb tožene stranke na naroku za glavno obravnavo ni upoštevati kot novih navedb, ampak so te služile za razjasnitev že podanih navedb, kakor jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.