Jedro

Izpodbijana sodba ima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v izpodbijanem 2. in 3. odstavku izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ustavilo postopek za znesek 831,86 EUR s pripadki (1. odstavek izreka) ter odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 46.736,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3,960.000,00 SIT od 13.9.2003 do 31.12.2006, od zneska 16.524,79 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, od zneska 3.980.000,00 SIT od 19.9.2003 do 31.12.2006, od zneska 16.608,25 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, od zneska 3,980.000,00 SIT od 16.10.2003 do 31.12.2006 ter od zneska 16.608,25 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti (2. odstavek izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v znesku 4.329,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do prenehanja obveznosti (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga toženec po svojih pooblaščencih pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, tudi pritožbenih. Navaja, da ni razumljiv izrek izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za znesek 831,86 EUR s pripadki ter mu naložilo plačilo zneska 46.736,77 EUR z obrestmi od celotnega prvotno vtoževanega zneska 49.741,28 EUR. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kako je prišlo do zneska glavnice 46.736,77 EUR, niti zakaj mu je naložilo plačilo obresti od celotnega prvotno vtoževanega zneska. Nadalje navaja, da je tožnica svoj zahtevek temeljila na menični izjavi, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za menično poroštvo, nato pa se je zmotno postavilo na stališče, da gre za klasično poroštvo. Sodišče prve stopnje je s tem odločilo preko zahtevka, saj je tožnica ves čas zatrjevala menično poroštvo. Navaja, da ni nobena od strank razmišljala o podpisani izjavi kot o poroštveni pogodbi. Opozarja na svojo izpovedbo, da se ni nikoli nameraval osebno zavezati za kakršenkoli dolg, in na izpovedbo priče U.R., ki je bil v času nastanka menične izjave direktor tožnice, izpovedal je, da so menične izjave pripravile njihove strokovne službe. Zato meni, da ni moglo priti do pomote v nazivu pogodbe, saj je niso sestavljali laiki. Sodišču prve stopnje tudi očita, da si je preširoko razlagalo izpovedbo omenjene priče, ki se ni spominjala, da bi se dogovarjali o osebnem poroštvu ali o podpisu poroštvene pogodbe. Poudarja, da nikoli ni prišlo do soglasja volj in s tem do nastanka poroštvene pogodbe, saj v sporni izjavi niti ni izrecno določen z imenom in priimkom. Izjava pa je bila tudi sicer podpisana že po izročitvi menic, poroštvo pa bi moralo biti dogovorjeno ob izdaji menic. Tudi v korporacijski pogodbi, ki je bila temelj za izdajo menic, ni nobenih določil o poroštvu. Navaja še, da ni bil edina oseba pooblaščena za podpisovanje v družbi E d.o.o..

Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženec pritožuje le zoper ugodilni del (v 2. in 3. odstavku izreka) sodbe sodišča prve stopnje, zato je odločitev o delni ustavitvi postopka (v 1. odstavku izreka) sodbe sodišča prve stopnje, ki je tožencu tudi sicer v korist, že pravnomočna in ni predmet preizkusa pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožbeno sodišče se sicer strinja z izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da se je toženec na menični izjavi zavezal kot subsidiarni porok za obveznosti družbe E d.o.o. K do tožnice. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja na nerazumljiv izrek izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zahtevka v tožničini pripravljalni vlogi z dne 6.3.2008 (list. št. 47) izhaja, da je tožnica zmanjšala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo glavnice (le še) 46.736,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je zahtevala s tožbo, torej od zapadlosti posameznih zneskov, katerih vsota predstavlja s tožbo zahtevano glavnico 49.741,28 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je omenjena tožničina vloga tako nerazumljiva, da ni sposobna za obravnavo, saj iz njene obrazložitve sploh ne izhaja, da tožnica zmanjšuje tožbeni zahtevek, iz zahtevka navedenega v tej vlogi pa izhaja, da tožnica zmanjšuje svoj tožbeni zahtevek, a le na račun glavnice, in sicer za 3.004,51 EUR, pri čemer iz obrazložitve te vloge ni razvidno, kaj naj bi ta znesek sploh predstavljal, medtem ko ostaja tožbeni zahtevek v obrestnem delu nespremenjen. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožnico v skladu s 108. členom ZPP pozvati na popravo te vloge tako, da bi tožnica jasno obrazložila, za kolikšen znesek in (če) za katere zakonske zamudne obresti zmanjšuje svoj tožbeni zahtevek oziroma umika tožbo ter plačilo katerega zneska in katerih zamudnih obresti še zahteva. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, pač pa je postopek zaradi tožničinega zmanjšanja tožbenega zahtevka ustavilo (le) za znesek 831,86 EUR s pripadki (kar predstavlja terjatev družbe E d.o.o. v stečaju do tožnice). Seštevek zneska 831,86 EUR in zneska z izpodbijano sodbo dosojene glavnice 46.736,77 EUR pa ne dosegata zneska prvotno vtoževane glavnice 49.741,28 EUR. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o tem, kaj je s preostankom s tožbo zahtevanega plačila glavnice, zakaj je tožnici dosojen znesek glavnice 46.736,77 EUR, kot tudi ne, zakaj so tožnici dosojene zakonske zamudne obresti od zneska prvotne glavnice 49.741,28 EUR. Izpodbijana sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ima v primeru zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pooblastilo, da jo samo odpravi (2. odstavek 347. člena ZPP). V novo sojenje vrne zadevo le, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Pri uporabi navedenih postopkovnih določb pa je potrebno upoštevati tudi, da se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem 2. in 3. odstavku izreka razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjo obrazložitvijo tožnico pozove, naj v določenem roku popravi oziroma dopolni pripravljalno vlogo z dne 6.3.2008 tako, da bo ta sposobna za obravnavo, nato pa naj o zadevi (v razveljavljenem delu) ponovno odloči in svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.