Jedro

Ker sta tožnika tožbo vložila kot podredni zahtevek za primer, če sodišče ne bi ugodilo njunemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložila pritožbo ter tudi predlog za obnovo postopka, je sodišče pravilno zavrglo njuno tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, ker obstoji drugo sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena v zvezi s 3. odstavkom istega člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnikov, ki sta jo vložila kot zatrjevani stranki z interesom v upravnem sporu A.M. iz Južnoafriške republike proti Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS, Ljubljana, zaradi denacionalizacije, ki jo je sodišče vodilo pod št. U 607/2001 in v kateri je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom z dne 23.10.2002 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zoper navedeno sodbo sta tožnika vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbo, predlog za obnovo postopka in tožbo zaradi posega v človekove pravice. Slednjo tožbo je sodišče prve stopnje razdružilo in posebej vpisalo v evidenco ter jo vodilo ločeno od predloga za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbe in predloga za obnovo postopka.

Čeprav sta tožnika v tožbi zatrjevala poseg v ustavne pravice po določbah 22., 23., 25., 33. in 50. člena Ustave RS v zvezi s 14. in 15. členom Ustave RS ter 6., 8. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zaradi izključevanja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih iz denacionalizacijskih postopkov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika zgolj podrejeno predlagata reševanje predmetne tožbe zaradi varstva človekovih pravic za primer, če predhodnim alternativnim predlogom (predlog za obnovo postopka, pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje) ne bi bilo ugodeno. Zato po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva ni izpolnjena, saj je sodno varstvo pravic, katerih kršitev tožnika zatrjujeta v tožbi, zagotovljeno tožnikoma pred upravnim sodiščem že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek polne jurisdikcije delegiranemu sodišču, pri čemer so stroški tega postopka nadaljnji stroški upravnega spora. Menita, da je sodišče nepravilno tolmačilo določbo 157. člena Ustave RS in 3. odstavek 1. člena ZUS. Ti dve določbi je treba tolmačiti samo v povezavi s členi 15, 22, 23 v zvezi s 14. členom Ustave RS in 6. ter 13. členom EKČP. Človekove pravice namreč ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri tako kot se arbitrarno, brez objektivne in razume razlage izgovarja sodišče s tem, da je sodno varstvo človekovih pravic tožnikoma zagotovljeno samo preko pravnih sredstev po 2. odstavku 1. člena ZUS. Tožbeni zahtevek je bil tridelni zahtevek, in sicer ugotovitveni, restitucijski in prepovedni. Takega zahtevka ni mogoče obravnavati skupaj z denacionalizacijskim zahtevkom za vrnitev nepremičnine med povsem drugimi strankami in v upravnem sporu, v katerem žrtev kršenja človekovih pravic celo ne sme in ne more sodelovati zaradi nehumane sodne prakse izključevanja v vseh možnih postopkih. Zato tožnikoma ni in ne more biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo kršenja človekovih pravic v postopku U 607/2001 preko pravnih sredstev iz 2. odstavka 1. člena ZUS. Glede na sodno prakso jima ne bo priznan status stranke, saj bi sicer sodišče prednostno že moralo ugoditi, ali predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ali predlogu za obnovo postopka. Sodišče je spregledalo, da je tožba zaradi varstva človekovih pravic vložena zoper njega kot kršitelja in pasivno legitimirano stranko, ne pa zoper toženo stranko v zadevi U 607/2001. Sporna odločitev je tudi preuranjena, dokler se ne rešita predlog za vrnitev v prejšnje stanje s pritožbo oziroma obnova postopka. Tožba, ki je bila sprva podredno vložena, ki jo je sodišče posebej vpisalo, je postala aktualna, ker sodišče brez nepotrebnega odlašanja prednostno ni odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma za obnovo postopka. Na koncu pritožbe tudi menita, da sta v postopku varstva človekovih pravic zaradi denacionalizacije oproščena plačila sodnih taks po analogiji 71. člena ZDen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijanega sklepa. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede na določbo 2. odstavka 157. člena Ustave RS, ki je povzeta v določilu 3. odstavka 1. člena ZUS, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper vse akte in dejanja, s katerimi se posega v človekove pravice, če z zakonom ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za subsidiarnost sodnega varstva v upravnem sporu in je torej podana pristojnost upravnega sodišča le tedaj, če za odpravo zatrjevanega posega v človekovo pravico ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Iz sodnih in upravnih spisov, pa tudi iz same tožbe v obravnavanem upravnem sporu, je razvidno, da tožnika želita imeti status stranke v denacionalizacijskem postopku A.M. kot najemnika stanovanj, ki so prav tako predmet zahtevka za denacionalizacijo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da imata zagotovljeno sodno varstvo v hkrati vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbi in predlogu za obnovo postopka zoper sodbo v denacionalizacijski zadevi, kjer nista imela statusa stranke. Šele tedaj, če v veljavni zakonodaji Republike Slovenije ne bi bilo sodnega varstva zoper zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke v denacionalizacijskem postopku, bi bila možna tožba zaradi posega v človekove pravice in možnost odločanja v upravnem sporu zaradi odsotnosti drugega sodnega varstva. Ker pa je v obravnavani zadevi podana zakonska možnost za uveljavljanje zahteve za priznanje statusa stranke v denacionalizacijski zadevi, obstaja sodno varstvo tudi v obravnavani zadevi. Poleg tega sta tožnika vložila tožbo zaradi posegov v človekove pravice v primeru, da predhodnima pravnima sredstvoma ne bi bilo ugodeno, torej kot podredni tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto pritožbena navajanja o tem, da sta tožnika vložila tožbo zoper upravno sodišče zaradi kršitve pravice do sodnega varstva, in sicer do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da gre pri tožbi zaradi posega v človekove pravice zaradi nepriznanja statusa stranke v denacionalizacijskem postopku, za samo denacionalizacijsko zadevo in da bi bila zato tožnika oproščena plačila sodnih taks. Tožnika nimata denacionalizacijskega zahtevka in zato analogna uporaba 71. člena ZDen pri tožbi tožnikov zaradi posega v človekove pravice ne more biti uporabna.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.