Jedro

Upravni organ v postopku vpisa čolna presoja le skladnost predloga z določbami 291. člena PZ in ne odloča o tem, kdo je lastnik čolna, saj mora slednje izhajati iz predloženih listin. Kolikor obstaja spor glede lastništva čolna, je ta skladno z določbami PZ predmet civilne pravde med strankama/i pred pristojnim sodiščem (splošne pristojnosti), ne pa predmet odločanja v postopku vpisa čolna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Uprava Republike Slovenije za pomorstvo (v nadaljevanju: URSP) zavrnila zahtevo tožnika za popravo napačno vpisanega lastnika in njegov predlog za vpis tožnika kot lastnika čolna IZ-..., vpisanega v vpisniku morskih čolnov pri URSP - Izpostava Izola. Iz obrazložitve sledi, da je URSP na podlagi 10., 11. in 12. člena Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah (v nadaljevanju: Pravilnik) in popolne potrebne dokumentacije dne 15. 3. 2016 dovolila vpis čolna IZ-... (SUNBEAM 44) „A.“ v vpisnik morskih čolnov in izdala dovoljenje za plovbo – vpisni list za čoln za lastnika A.A., Avstrija. Med dokazi, ki so izkazovali upravičenost vpisa, je bila predložena kupoprodajna pogodba z overjenim prevodom stalne sodne tolmačke za nemški jezik B.B.. Ob upoštevanju njene vsebine (2. in 8. člena), ki je povzeta v obrazložitvi in dejstva, da na hrbtni strani pogodbe ni bilo nobenega zapisa, pa po presoji URSP ni razlogov za popravo vpisanega lastnika.

2. Ministrstvo za infrastrukturo je z odločbo št. 3735-1/2017/6-00611139 z dne 24. 4. 2017 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Strinja se namreč s presojo, da predložena kupoprodajna pogodba z dne 30. 6. 2015 dokazuje lastništvo čolna. Plačilo kupnine je bilo tudi po presoji pritožbenega organa dogovorjeno v posebnem dogovoru, po dodatnem listu o plačilu vendar v nadaljnjem besedilu „Prodajalec potrjuje, da je prejel ta znesek.“, česar ni mogoče razumeti tako, da ga posebni dogovor oz. lista o plačilu izključuje oz. da v pogodbi ne velja. Pogodba je sklenjena na podlagi vzorčne pogodbe, iz ročnega zapisa „Po dodatnem listu o plačilu“ pa ne izhaja, da se nanaša na celotno besedilo v kvadratu iz vzorčne pogodbe, kot se navaja v pritožbi. (Pri)tožnik je na poziv naknadno predložil listini, rokopis o načinu plačila z dne 27. 7. 2016 in obvestilo o odstopu od prodaje z dne 27. 8. 2016, ki pa ob vpisu predmetnega čolna v vpisnik morskih čolnov dne 15. 3. 2016 nista obstajali. Zato po presoji pritožbenega organa ni pomembno, ali gre za sestavni del prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2015. Glede prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2015 oziroma overjenega prevoda sodne tolmačke za nemški jezik C.C., ki je bil predložen naknadno, pa se pritožbeni organ strinja s (pri)tožnikom, da tudi iz tega prevoda izhaja, da obstaja dodaten dokument o plačilu, vendar tako, kot je to ugotovila URSP, se 2. člen pogodbe zaključuje s „Prodajalec potrjuje, da je prevzel ta znesek“. URSP je po presoji pritožbenega organa, tako kot je obrazložila v izpodbijani odločbi, pravilno štela, da na podlagi predložene pogodbe z dne 30. 6. 2015, lista o načinu plačila z dne 27. 7. 2016 in obvestila o odstopu od prodaje z dne 27. 8. 2016, ni mogoče v vpisniku spremeniti lastništva vpisanega lastnika A.A.ja na čolnu IZ-... in kot lastnika vpisati (pri)tožnika. Kolikor obstaja spor glede lastništva čolna, je ta predmet civilne pravde med strankama pred pristojnim sodiščem. URSP pa ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti, saj je (pri)tožnika ves čas obveščala o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z vpisom, ga opozarjala in mu celo predlagala ravnanja za zavarovanje njegovih pravic, ki pa jim ni sledil. Ni vložil tožbe za izbris vknjižbe in ni vložil zahteve za prepoved odtujitve in obremenitve čolna.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in toži iz razlogov nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano delno odločbo odpravi, predlogu o popravi napačno vpisanega lastnika ugodi in toženi stranki naloži, da iz vpisnika morskih čolnov Republike Slovenije izbriše neveljavni vpis, s katerim je kot lastnika čolna z označbo IZ-... in imenom A., ki je od dne 15. 3. 2016 vpisan v vpisnik morskih čolnov Republike Slovenije, dne 9. 1. 2017 vpisala D.D., ..., Klagenfurt, Republika Avstrija, in namesto njega vpiše tožnika, kot lastnika čolna z označbo IZ-... in imenom A., ki je od dne 15. 3. 2016 vpisan v vpisnik morskih čolnov Republike Slovenije, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi stroške postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj jih sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

4. Uvodoma opiše ozadje spora in navaja, da sta tožnik kot prodajalec in A.A. kot kupec sklenila kupoprodajno pogodbo za obravnavano plavilo (v nadaljevanju prva pogodba), v kateri je bilo dogovorjeno, da bo lastninska pravica na kupca prešla s plačilom celotne kupnine. Dne 27. 7. 2016 sta pogodbenika s t.i. Listom o plačilu, ki je bil naknadno priložen prvi pogodbi, dogovorila dinamiko plačevanja kupnine. Prvi obrok je zapadel v plačilo dne 10. 8. 2016. Kupec se dogovorjenega ni držal in do dneva vložitve te tožbe ni plačal nobenega dela kupnine. Zato je tožnik dne 27. 8. 2016 z odstopno izjavo od prve pogodbe odstopil in pri tem kupca izrecno opozoril, da v skladu s 3. členom prve pogodbe, kjer je dogovorjen pridržek lastninske pravice, lastnik plovila ostaja tožnik. Ne glede na to je kupec vložil predlog za vpis čolna v vpisnik morskih čolnov Republike Slovenije. Na podlagi njegovega predloga je organ prve stopnje čoln vpisal v register, kupca pa kot njegovega lastnika (v nadaljevanju prvi vpis). Kupec pa se ni le protipravno in brez vednosti lastnika čolna vpisal v vpisnik morskih čolnov kot lastnik čolna, temveč je čoln s kupoprodajno pogodbo z dne 24. 5. 2016 (brez pravnega temelja) prodal D.D. (v nadaljevanju druga pogodba). Ta prodaja po navedbah tožbe ni veljavna in kupec (zaradi načela nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ispe habet) na čolnu ni pridobil lastninske pravice. Po navedbah organa prve stopnje je dne 9. 1. 2017 D.D. vložil vlogo za spremembo lastništva. Vpis je bil s strani organa prve stopnje dovoljen (v nadaljevanju drugi vpis). Po neizpolnjenih obljubah A.A., da bo čoln (skupaj s podpisano in overjeno izjavo za prenos lastništva) prepisal na tožnika kot lastnika, je tožnik dne 7. 11. 2016 vložil predlog za popravo napačnega vpisa in podrejeno predlog za vpis zaznambe, da je vpis sporen, s katerim je zahteval prepis lastništva z A.A. nase. Organ prve stopnje je z odločbo z dne 8. 11. 2016 odločil o predlogu zaznambe, da je vpis sporen in dovolil vpis zaznambe. Do drugega vpisa (t.j. vpisa D.D.) je torej prišlo po zaznambi spora. Dne 11. 1. 2017 je tožnik organu prve stopnje posredoval dopolnitev predloga za popravo vpisa, in sicer overjen prevod prve pogodbe s pripadajočo dokumentacijo (odstopno izjavo ter dogovor o plačilu kupnine) ter dokumentacijo opremil še z razlago, da je zaradi pridržka lastninske pravice in neplačane kupnine tožnik še vedno lastnik. Nadalje je dne 18. 1. 2017 vložil zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe, saj organ prve stopnje ni odločil o predlogu za popravo napačnega vpisa. Zahteval je tudi, da se mu prizna status udeleženca v postopku vpisa D.D. kot lastnika čolna. Dne 26. 1. 2017 je organ prve stopnje tožnika pozval, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za vpis čolna. Tožnik je izjavo, iz katere med drugim jasno izhaja, da A.A. nikoli ni pridobil lastninske pravice na čolnu A., posredoval dne 3. 2. 2017. Dne 7. 2. 2017 je bil predlog tožnika za popravo vpisa z izpodbijano odločbo zavrnjen. Tožnikova pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 24. 4. 2017. Dne 29. 3. 2017 je tožnik na Okrožno sodišče v Kopru vložil tožbo zoper A.A. in zoper D.D. zaradi ugotovitve neveljavnosti vpisov in lastninske pravice. Na predlog tožnika je sodišče odredilo prepoved odtujitve in obremenitve čolna in toženi stranki naložilo vpis prepovedi v vpisnik morskih čolnov Republike Slovenije. O tožbi še ni odločeno.

5. Organ prve stopnje je pred spornim vpisom nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj dokumentacija, ki jo je predložil A.A. za vpis čolna ni bila popolna. Iz 2. člena prve pogodbe je namreč razvidno, da je bilo plačilo kupnine dogovorjeno v posebnem dogovoru in ne v prvi pogodbi. Ker poseben dogovor predstavlja del prve pogodbe, le-ta brez priloženega dogovora o plačilu ne predstavlja popolne dokumentacije za vpis lastništva. Zato bi organ moral zahtevati predložitev dogovora o plačilu, kar še zlasti velja ob dogovorjenem pridržku lastninske pravice do plačila celotne dogovorjene kupnine. Tožnik kupnine ni prejel in tega tudi ni bilo mogoče razbrati iz prve pogodbe. Pogodba je bila sklenjena na podlagi vzorčne pogodbe. Očitno je tudi, da stranki pogodbenemu vzorcu nista v celoti sledili, saj sta na več mestih (kot npr. v 2., 3. in 4. členu) določene dodatne/drugačne določbe dodali z ročnim zapisom. V 2. členu prve pogodbe je tako ročno dodan zapis „v skladu s priloženim listom o plačevanju“, iz katerega tako po vsebini, kot tudi po sami postavitvi zapisa, jasno izhaja, da se nanaša na celotno obkroženo besedilo (v kvadratu) vzorčne pogodbe. To je razvidno tudi iz tega, da pogodbeni stranki nista obkrožili nobene izmed trditev na tem mestu v prvi pogodbi. Določba „Prodajalec potrjuje, da je prejel ta znesek“ se nanaša na eno izmed dveh neoznačenih možnosti ter je v obkroženem besedilu, ki sta ga stranki nadomestili s posebnim dogovorom o plačilu, zato te določbe ni moč upoštevati.

6. Ker gre za bistveni del pogodbe bi moral organ prve stopnje že ob najmanjšem dvomu glede izpolnitve te obveznosti zahtevati dodatna pojasnila in dokumente. Iz same prve pogodbe namreč ni jasno izhajalo, da je kupnina poravnana. Predložena prevoda prve pogodbe sta stilsko res različna, vendar sta vsebinsko enaka. Iz obeh je namreč razvidno, da obstaja še dodaten dokument, kjer je dogovorjena dinamika plačevanja kupnine. Ugotovitev organa prve stopnje, da prilogi (odstopna izjava in poseben dogovor o plačilu z dne 27. 7. 2016) zaradi njihovega datuma in datuma vezanja prilog nista mogli biti del prve pogodbe, je napačna, saj se prilogi nanašata na prvo pogodbo. Odstopna izjava se na prvo pogodbo izrecno sklicuje in zato ni nobenega dvoma, da se nanaša nanjo. Na prvo pogodbo se ob upoštevanju vsebine nedvomno nanaša tudi poseben dogovor o plačilu z dne 27. 7. 2016. Sam datum dokumentov ni pokazatelj pripadnosti nekega dokumenta drugemu, ampak je treba preveriti njihovo vsebino. Če v osnovnem dokumentu (pogodbi) glede tega ni posebnih omejitev, se lahko sklepajo dodatni sporazumi kadarkoli, če le o tem obstaja soglasje strank. Pri odstopni izjavi pa ne gre za dodaten sporazum, temveč za uveljavitev pravice do odstopa od prve pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki v prvi pogodbi ni časovno omejen in je dovoljen ter veljaven. Datum, kdaj so bili dokumenti vezani, pa ni pokazatelj, da se ne nanašajo na prvo pogodbo, temveč gre le za datum, ko je tuj notar listine zvezal skupaj in s tem potrdil, da se skladajo z originali. Tožnik namreč ni želel posredovati svojega edinega originalnega dokumenta za namene tega postopka (tj. za postopek v tujini) in je zato pri notarju poskrbel za overjene kopije.

7. Ne drži tudi navedba organa prve stopnje, da je poseben dogovor o plačilu z dne 27. 7. 2016 sporen glede na 8. točko prve pogodbe, saj glede na datum ni bil sestavni del prve pogodbe. Iz te točke namreč izhaja le zahteva, da mora biti dopolnitev pogodbe pisna, tej zahtevi pa poseben dogovor o plačilu ustreza, saj je sklenjen v pisni obliki.

8. V zvezi z navedbo organa, da je bilo iz pogovorov s pooblaščenci tožnika razbrati, da še vedno potekajo pogajanja med tožnikom in A.A. in da jih je D.D. obvestil, da mu je A.A. izročil dovoljenje za plovbo „vpisni list“ za čoln A. pa tožnik navaja, da je A.A. tožniku zatrjeval, da je pripravljen podati izjavo, s katero bi se lastništvo na čolnu prepisalo na tožnika, česar pa ni nikoli storil. Organ prve stopnje je bil s tem seznanjen, prav tako je bil seznanjen z dejstvom, da je A.A. kljub temu izročil dovoljenje za plovbo D.D.. Glede na navedeno je jasno, da je A.A. deloval v slabi veri, organ prve stopnje pa na to ni odreagiral. Izjava tožnika z dne 3. 2. 2017 pri odločitvi ni bila upoštevana, do nje pa se organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti ne opredeli. Na podlagi navedenega je očitno, da organ ni ravnal s primerno skrbnostjo. Imel je več možnosti, da napačen vpis, ki ne odraža dejanskega stanja, popravi, pa tega ni storil. 9. Izpodbijana odločba temelji tudi na napačni uporabi materialnega predpisa. Vloga tožnika za popravo napačnega vpisa se ni nanašala zgolj na popravo napačnega vpisa upoštevajoč samo dokaze in dejstva, ki so obstajala ob samem vpisu dne 15. 3. 2016 (v tem primeru bi bila primerna pritožba zoper to odločitev oziroma obnova postopka), temveč je bil namen vloge tudi (poleg tega, da dokaže, da bi organ moral ravnati drugače) predložitev novih dokazov in navedba novih dejstev, ki v trenutku odločanja še niso obstajala ter na podlagi tega zahtevati vpis spremembe lastništva čolna na tožnika. Na podlagi novih dejstev je bil torej začet nov postopek. V 4. točki predloga se je tožnik namreč skliceval na 5., 7. in 9. člen Pravilnika, ki se (predvsem 9. člen) nanašajo na spremembo vpisov, ki se opravijo na podlagi (novih) dokumentov. Določilo 9. člena Pravilnika se nanaša na dejanskega lastnika, saj omenja prvi vpis čolna, takrat pa vknjiženi lastnik sploh še ne obstaja ampak vloži vlogo dejanski lastnik.

10. V času odločanja o vpisu D.D. je imel organ prve stopnje že odprto zadevo predloga za popravo vpisa. O tožnikovem predlogu je bilo odločeno po vpisu D.D. kot lastnika. Ker sta se oba postopka nanašala na isto zadevo (prepis lastništva na istem čolnu), bi moral organ prve stopnje najprej razrešiti vlogo tožnika glede poprave zmotnega vpisa. Na podlagi telefonskega razgovora med pooblaščenci tožnika in organom prve stopnje je bilo mogoče razbrati, da je organ prve stopnje v postopku zahteval tudi izjavo A.A.. S to izjavo tožnik kot stranka postopka v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bil seznanjen.

11. Iz navedenega je po stališču tožbe jasno, da je bil postopek sprožen (tudi) na podlagi novega dejanskega stanja in bi organ prve stopnje to moral upoštevati. Predloženi so bili novi dokazi in navedena nova dejstva, ki v času odločanja o prvem vpisu še niso obstajala. Dejstvo, ki je nastalo po končanem upravnem postopku in vpliva na strankino pravico ali obveznost, je lahko razlog za začetek novega postopka. Zato je napačna navedba organa prve stopnje, da je vprašanje, ali bi uprava 15. 3. 2016 ravnala drugače, če bi tedaj imela vse nove dokumente, brezpredmetno, saj je bil začet nov postopek. Zato bi se morala presoja opraviti na dan vložitve predloga za popravo vpisa. Da gre za drugačno dejansko stanje, je razvidno iz predložene odstopne izjave, ki je datirana po odločanju v prvi zadevi.

12. Izpodbijana odločba je na več mestih nejasna oziroma vsebuje navedbe, ki so glede na postavitev nesmiselne ali nerelevantne. Zaradi nejasnosti razlogov odločbe ni mogoče preizkusiti, kar narekuje njeno odpravo.

13. Tožnik se iz že navedenih razlogov ne strinja tudi z razlogi odločbe o pritožbi, ki se nanašajo na vsebino prve pogodbe. V zvezi s stališčem pritožbenega organa, da naknadno predloženi list o plačilu in odstopna izjava nista obstajala v času prvega vpisa čolna v vpisnik morskih čolnov in da zato ni pomembno, ali predstavljata sestavni del pogodbe, pa tožnik ponovno poudari, da je bil postopek pred upravnim organom sprožen tudi na podlagi novega dejanskega stanja, kar bi moral pri svoji odločitvi upoštevati tudi pritožbeni organ.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih, ki so navedeni v njeni obrazložitvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

15. Sodišče je tožbo vročilo tudi A.A. in D.D., kot strankama z interesom. Na tožbo je odgovoril D.D., ki predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po prepričanju stranke z interesom je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Bistveno v zadevi je vprašanje, ali je prodajno pogodbo z dne 30. 6. 2015 šteti za listino, ki dokazuje lastništvo čolna A.A.. V tem pogledu se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Dodatno poudarja, da gre pri postopku vpisovanja ladij (oziroma čolnov) po III. Poglavju Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ) za formalen postopek, za katerega velja načelo formalnosti postopka. Zato se vse tožbene navedbe, s katerimi si tožnik prizadeva za popravo (domnevno) napačno vpisanega lastnika in vpis tožnika kot lastnika čolna, vpisanega v vpisniku morskih čolnov, pravno nepomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dopolnilne odločbe. Tožnik zmotno meni, da lahko (morebitno) spornost lastništva na čolnu uveljavlja v upravnem postopku vpisa lastništva čolna, namesto da bi slednje (pravilno) uveljavljal v pravdnem postopku na podlagi izbrisne tožbe. Upravni organ v postopku vpisa lastništva čolna v skladu z načelom formalnosti presoja le, ali je predlog stranke skladen z 291. členom PZ, in ne odloča o tem, kdo je lastnik čolna, saj mora slednje izhajati že iz predloženih listin. V skladu s tem je organ o utemeljenosti vpisa odločil na podlagi prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2015. PZ v 349. členu nedvoumno določa, da, kdor želi izpodbijati zoper koga drugega vknjižbo, o kateri je bil skladno s predpisi obveščen, da je dovoljena, mora v roku, v katerem je mogoče vložiti pritožbo zoper dovolitev te vknjižbe, predlagati organu, pristojnemu za vodenje registra, vpis zaznambe, da je vknjižba sporna, najpozneje v 60 dneh od poteka roka za pritožbo pa vložiti tožbo na izbris vknjižbe zoper vse tiste, ki so si z izpodbijano vknjižbo pridobili kakšno vpisano pravico ali so na kakšni vpisani pravici dosegli nadaljnje vknjižbe ali predznambe. Po poteku roka iz prejšnjega odstavka se sme zoper druge, ki so pred zaznambo spora na vpisani pravici pridobili nadaljnje vpisane pravice, z izbrisno tožbo izpodbijati vknjižbo le, če niso bili pošteni glede veljavnosti izpodbijane vknjižbe. Zahtevki se skladno s PZ uveljavljajo v pravdnem postopku, ne pa kot zmotno razume tožnik, v okviru upravnega postopka vpisa spremembe lastništva. Skladno z načelom formalnosti pa organ ni imel dolžnosti opravljanja dodatnih poizvedovanj glede lastništva čolna in je zato tožbeni očitek nezadostne skrbnosti neutemeljen. V nadaljevanju odgovora stranka utemeljuje svojo dobrovernost v zvezi s sklepanjem in sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 24. 5. 2016 in poudari, da tožeča stranka v okviru tega upravnega spora ne more izpodbijati veljavnosti vknjižbe, saj bi ob drugačnem postopanju sodišče ravnalo v nasprotju z načelom formalnosti upravnega postopka in načelom zaupanja v javne knjige tudi v primeru poslovne pridobitve stvarne (lastninske) pravice od (domnevnega) nelastnika in s tem poseglo v ustavno varovano pravico stranke do zasebne lastnine.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevanih kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njeno odpravo. Očitek, da organ prve stopnje pri odločitvi ni upošteval izjave tožnika z dne 3. 2. 2017, ne drži, saj je tožnik v navedeni izjavi zgolj ponovil v izpodbijani odločbi obrazloženo zavrnjene navedbe, s katerimi je tožnik utemeljeval predlog za popravo napačno vpisanega lastnika. Izpodbijana odločba ni utemeljena na izjavi A.A., zato sodišče kot neutemeljen zavrača tudi očitek (bistvene) kršitve načela zaslišanja stranke, ki jo v zvezi s to izjavo zatrjuje tožnik.

18. Kot izhaja že iz razlogov izpodbijane dopolnilne odločbe in odločbe o pritožbi, so pravna podlaga odločitve določbe PZ o vpisovanju ladij, ki se skladno s tretjim odstavkom 207. člena PZ smiselno uporabljajo tudi za vpisovanje čolnov, in določbe Pravilnika o vpisu čolnov in izdaji dovoljenj za plovbo. Organ, pristojen za vodenje registra, na podlagi predloga in njegovih prilog dovoli vpis, če imajo listine takšno obliko, kakršna se zahteva za dovolitev vknjižbe (4. točka 291. člena PZ). Zasebna listina, na podlagi katere se sme dovoliti vknjižba, mora, v skladu s prvim odstavkom 317. člena PZ, poleg podatkov iz 279. člena PZ, vsebovati še: 1. natančno označbo ladje ali pravice, glede katere naj se opravi vknjižba; 2. izrecno izjavo tistega, čigar pravica se omejuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na koga drugega, da dovoljuje vknjižbo. Vknjižba se sme dovoliti le na podlagi takšnih zasebnih listin, na katerih je podpise oseb, katerih pavico je treba omejiti, obremeniti, razveljaviti ali prenesti na drugo osebo, overil organ, ki je pristojen za overitev podpisov. Vpis čolna se v skladu z 12. členom Pravilnika opravi na podlagi ugotovljene sposobnosti čolna za plovbo in listin iz 10. člena tega pravilnika. Po vpisu čolna upravni organ, ki odloča o vpisu, izda vpisni list za čoln in dovoljenje za plovbo. Po 1. točki prvega odstavka je zahtevi za prvi vpis čolna treba priložiti listino, ki dokazuje lastništvo čolna in motorja (račun, izjava o samogradnji čolna z računi o nabavljenem materialu, celotna veriga listin kot na primer prodajna, darilna ali druga pogodba, sklep sodišča o dedovanju in podobno).

19. V zadevi ni spora o tem, da je bil t.i. list o plačilu sestavljen dne 27. 7. 2016 in torej po overitvi prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2015, sklenjene med tožnikom kot prodajalcem in A.A. kot kupcem, in po tem, ko je bilo o vpisu čolna na njeni podlagi že odločeno. Tožnik zato ob sicer nespornem besedilu navedene pogodbe in nespornem dejstvu, da (tudi) na hrbtni strani pogodbe ni bilo zapisa o plačilu, tudi po presoji sodišča ne more biti uspešen s svojim predlogom za popravo napake pri vpisovanju čolna v vpisnik morskih čolnov (ker naj bi bila predložena prodajna pogodba z dne 30. 6. 2015 neutemeljeno upoštevana kot listina iz 1. točke 10. člena Pravilnika oz. kot listina, ki dokazuje lastništvo).

20. V zadevi ni spora o tem, da je odločba o dovolitvi vpisa, na katerega se predlog tožeče stranke za popravo napačno vpisanega lastnika nanaša, dokončna in pravnomočna. Spora tudi ni, da je vpis čolna skladen z odločbo o dovolitvi vpisa, zato tožnik v tem upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe o dovolitvi vpisa.

21. Da se vloga tožnika ni nanašala zgolj na popravo napačnega vpisa, upoštevajoč samo dokaze in dejstva, ki so obstajala ob samem vpisu dne 15. 3. 2016 (v tem primeru bi bila, kot navede tožnik sam, primerna pritožba oziroma obnova postopka), temveč po svoji vsebini predstavlja zahtevo za vpis čolna na ime tožnika, pa v postopku tudi ni bilo spregledano. V zvezi s predloženo odstopno izjavo, ki naj bi po stališču tožnika utemeljevala vpis spremembe podatkov o lastniku čolna, pritožbeni organ namreč pravilno poudari, da upravni organ v postopku vpisa čolna presoja le skladnost predloga z določbami 291. člena PZ in ne odloča o tem, kdo je lastnik čolna, saj mora slednje izhajati iz predloženih listin. Kolikor obstaja spor glede lastništva čolna, je ta skladno z določbami PZ predmet civilne pravde med strankama/i pred pristojnim sodiščem (splošne pristojnosti), ne pa predmet odločanja v postopku vpisa čolna in posledično tudi ne predmet presoje v upravnem sporu. Zato sodišče navedb tožnika in stranke z interesom v tem delu ni presojalo in ni izvajalo dokazov, ki se nanašajo na dejstva, ki so relevantna za odločanje sodišča v pravdnem postopku.

22. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V ostalem se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Odgovor na tožbo, ki ga je podala stranka z interesom, v zadevi ni bil potreben, saj v njem zgolj pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi in navaja pravno podlago odločitve in procesno ureditev po določbah PZ. Sodišče zato skladno s 155. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni sledilo njenemu predlogu za povrnitev priglašenih stroškov.

24. Ker je glede na navedeno pravno relevantno dejansko stanje med strankama nesporno, je sodišče v zadevi skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, saj dokazi, ki jih v tožbi in odgovoru na tožbo predlagata tožnik in stranka z interesom, ob zavzetem pravnem stališču za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembni.